Jedro

Tožnica in A.A. sta v pravdnem postopku, v katerem jima je bila dodeljena BPP, sklenili sodno poravnavo, v kateri sta se dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ter na njeni podlagi (med drugim) prejeli 200,00 EUR. Glede na povsem enotno sodno prakso sta zato postali glavni zavezanki za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za BPP. Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom BPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam in ne avtomatičnega pokrivanja vseh stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da sta A.A. in tožnica dolžni v roku 15 dni od prejema tega sklepa na navedeni račun Okrožnega sodišča v Kopru plačati znesek v višini 200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka 15 dnevnega roka dalje, do plačila, z II. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je odločila, da je vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije.

V obrazložitvi je navedla, da je bila tožnici z odločbo Bpp 686/2008 z dne 16. 1. 2009 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 108/2007, in sicer do prejema prvostopenjske odločbe. Pravdni postopek, v zvezi s katerim je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), je bil zaključen s sklenitvijo sodne poravnave, s katero sta se B.B. in C.C. solidarno zavezala tožnici in A.A. plačati znesek 200,00 EUR, zasuti jarek nad podpornim zidom in parcelo in kupiti sadiko sadnega drevesa marelice in jo izročiti tožnici in A.A. Pravdne stranke so se hkrati dogovorile, da vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči so bili poravnani stroški: 84,28 EUR za stroške odvetnika po sklepu naslovnega sodišča z dne 20. 11. 2008, 1.708,80 EUR za stroške odvetnika po sklepu naslovnega sodišča z dne 29. 5. 2009, 28,09 EUR za stroške odvetnika po sklepu sodišča z dne 4. 2. 2009 in 932,00 EUR za stroške izvedenca po sklepu sodišča z dne 8. 4. 2009. Pri odločitvi se toženka sklicuje na 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijani sklep ničen, ker je nastopilo zastaranje, ter se pri tem sklicuje na prvi odstavek 49. člena ZBPP. Opozarja, da v izpodbijanem sklepu ni pravilno označena opravilna številka sklepa, saj se nanjo nanaša le odločba Bpp 686/2008. Poudarja, da prisojenih 200,00 EUR ne predstavlja pravdnih stroškov, pač pa odškodnino. Opozarja tudi na absurdnost navedbe v izpodbijanem sklepu, da je tožnica z odpovedjo vračila stroškov preprečila državi povrnitev le teh. Navaja, da je imela v predmetnem postopku odvetnika, ki bi moral poskrbeti, da dobi država povrnitev stroškov od nasprotne stranke. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma razglasi za ničnega, izplačilo odškodnine v višini 1.600,00 EUR zaradi bistvene kršitve temeljnih človekovih pravic in povračilo materialnih stroškov.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je toženka utemeljila odločitev, da morata A.A. in tožnica delno povrniti stroške BPP, ker sta v postopku delno uspeli in sta na podlagi sodne poravnave pridobili premoženje oziroma dohodke, nasprotna stranka pa stroškov za BPP zaradi sklenjene sodne poravnave ni dolžna povrniti. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je v primeru, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti RS razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

V obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave, s katero sta tožnica in A.A. pristali, da nosita svoje stroške postopka, terjatev do nasprotnih strank ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa sta tožnica in A.A. glede na povsem enotno sodno prakso postali glavni zavezanki za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, v celotni višini izplačanih stroškov.

Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam in ne avtomatičnega pokrivanja vseh stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Takšna ureditev pa po presoji sodišča ni niti notranje niti ustavno neskladna. Vračilo je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Da zneska 200,00 EUR, ki je tožnici in A.A. pripadel po navedeni sodni poravnavi, dejansko nista prejeli, pa tožnica ne navaja.

Ker štiriletni rok iz prvega odstavka 49. člena ZBPP ni rok, v katerem ima Republika Slovenija pravico terjati povračilo stroškov, izplačanih za BPP na navedeni pravni podlagi, kot zmotno meni tožnica, ampak gre za obdobje, v katerem izboljšanje premoženjskega stanja upravičenca (v situaciji, ko mu terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala, ker v postopku ni uspel oziroma mu je nastala, pa se ji ni odpovedal, kljub temu pa je država ni uspela izterjati) lahko povzroči terjatev Republike Slovenije do upravičenca, ni utemeljen tožničin tožbeni ugovor o zastaranju terjatve.

Prav tako tožnica ne more uspeti z ugovorom, s katerim smiselno prenaša odgovornost na odvetnico, ki bi morala poskrbeti, da se državi povrne stroške postopka. Ta ugovor bi lahko uveljavljala kvečjemu v morebitnem odškodninskem postopku zoper odvetnico, ki jo na navedeno zakonsko dolžnost pred sklenitvijo sodne poravnave ni opozorila.

Glede na navedeno in ker tožnica tudi ni pojasnila, iz katerega zakonsko določenega razloga bi bil izpodbijani sklep ničen (279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in ni odločalo o tožničinem odškodninskem zahtevku. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.