Up-126/95

12. marec 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb Ž.D. iz P., ki ga zastopa mag. E.Z., odvetnik v L. je na seji senata dne 12. marca 1996

s k l e n i l o :

Ustavne pritožbe Ž.D. zoper

1.1. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. Kp 689/95 z dne 31.7.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Ks 762/95 z dne 21.7.1995

2.2. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 303/95 z dne 31.8.1995

3.3. sklep Okrožnega osdišča v Ljubljani št. I K 303/95 z dne 20.10.1995

4.4. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 303/95 z dne 29.11.1995

5.5. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1106/95 z dne 4.12.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v ljubljani št. I K 303/95 z dne 21.11.1995

6.6. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 36/96 z dne 15.1.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 303/95 z dne 8.1.1996

se ne sprejmejo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 8.9.1995 dal ustavno pritožbo zoper sklepe pod prvo in drugo točko, dne 18.1.1996 pa še zoper sklepe pod tretjo do šesto točko. Z izpodbijanimi sklepi mu je bil podaljševan pripor oziroma zavrnjen predlog za odpravo pripora.

S sklepom pod točko 1 mu je bil podaljšan pripor po vloženi obtožnici, s sklepom pod točko 6 pa po izreku prvostopne sodbe (do njene pravnomočnosti).

2.Po mnenju pritožnika naj bi sodišče svojo odločitev utemeljilo le s tem, da je vložena obtožnica zaradi dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakona (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ) in da naj bi šlo za večje količine mamil. Takšno sklepanje sodišča naj bi pomenilo uvedbo obveznega pripora za tovrstna kazniva dejanja. Sodišče bi moralo navesti konkretne okoliščine in presoditi, ali obstaja realna nevarnost, da bi pritožnik na prostosti določena kazniva dejanja ponavljal. Pritožnik meni, da takšne okoliščine ne obstajajo.

Neutemeljeno in hkrati tudi ne dovolj obrazloženo naj bi bilo stališče, da se je pritožnik tudi sicer ukvarjal s prekupčevanjem z mamili. Iz zapisnikov, sestavljenih o izvedbi ukrepov na podlagi 150. člena Zakona o kazenskem postopku, na katere se sklicuje sodišče, naj bi takšnega sklepa sodišča ne utemeljeval. Zapisniki naj bi se namreč nanašali le na kaznivi dejanji, ki sta predmet kazenskega postopka. Med postopkom naj bi se tudi izkazalo, da so informacije o pritožnikovem siceršnjem ukvarjanju s preprodajo mamil netočne. Pritožnik zatrjuje kršitev določbe prvega odstavka 20. člena Ustave, po kateri je pripor mogoče odrediti le, če je to neogibno potrebno zaradi varnosti ljudi.

4.Pritožnik tudi meni, da bi mu moralo sodišče dati možnost izvajati dokaze v njegovo korist. Okoliščine, ki je ni moglo ali ni hotelo razčistiti, bi moralo razlagati v korist obdolženca.

Nasprotujoči si izpovedbi dveh kriminalistov bi moralo razlagati v korist pritožnika. Sodišče naj bi ne upoštevalo pritožnikovega ugovora, da je bil pri izvajanju posebnih ukrepov kršen zakon.

Pritožnik naj bi ne imel možnosti zaslišati tajnega sodelavca policije, ki naj bi ga obremenjeval. Ker naj bi sodišče podaljševalo pripor le na podlagi nepreverjenih informacij policistov, naj bi mu bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.

5.Sodišče bi moralo upoštevati tudi pritožnikovo zdravstveno stanje. Poškodba noge bi terjala zdravljenje zunaj pripora.

Nepopravljiva telesna okvara, do katere bi sicer prišlo, ne more biti sorazmerna s ciljem pripora. Pritožnikovo zdravstveno stanje naj bi preprečevalo ponovitev kaznivih dejanj.

6.Pritožnik predlaga odpravo pripora.

B.

7.V pritožnikovem primeru očitno ne gre za zatrjevani kršitvi 20. člena in tretje alinee 29. člena Ustave.

8.Eden od pogojev, ki jih določa Ustava za odreditev pripora, je ugotovitev sodišča, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena). Po določbi 3. točke drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), po kateri je bil v priporu pritožnik, je pripor mogoče odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba kaznivo dejanje ponovila. Ustavno sodišče je v dosedanjih odločbah o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu, predvsem v odločbah št. Up-57/95, Up-74/95 in Up-75/95, vse z dne 7/7-1995, obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika.

9.Ni pritrditi pritožniku, da sodišča v izpodbijanih sklepih niso navedla posebnih okoliščin, na podlagi katerih so sklepala o obstoju nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Okoliščine, - da sta kaznivi dejanji, očitani pritožniku, zelo hudi kaznivi dejanji,

same po sebi res ne utemeljujejo nevarnosti, da bi prav pritožnik na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljal.

Vendar pa je sodišče poleg omenjenih okoliščin navedlo tudi, - da je bila zasežena velika količina mamila,

10.Ustavno sodišče sodi, da poškodba, ki jo omenja pritožnik, ni take narave, da bi že zgolj zaradi nje bila izključena nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Da pa mu je tudi v priporu zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, je v izpodbijanih sklepih navedlo že sodišče.

11.Pri presoji obstoja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja sodišča tudi niso kršila pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alinee 29. člena Ustave. Odločanje o obstoju nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, je odločanje o obstoju določene stopnje verjetnosti, ki je manjša od stopnje verjetnosti, potrebne za obsodilno sodbo. Sodišču zato pri odločanju o priporu ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki bi jih moralo izvesti, da bi lahko izreklo obsodilno sodbo. S tem, ko sodišče ni zaslišalo priče, ki naj bi trdila, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, in ko ni upoštevalo pritožnikovega ugovora o nezakonito pridobljenih dokazih, pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist pri odločanju o priporu ni bila kršena.

12.Pravilo, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca, izhaja iz predpostavke nedolžnosti (27. člen) in se nanaša na odločanje o storitvi očitanega kaznivega dejanja in krivdi zanj. Pri presoji obstoja potrebne stopnje verjetnosti nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja je sodišče to pravilo dolžno upoštevati kot splošno procesno načelo, po katerem sta dokazno breme in dokazno tveganje na tistem, ki nekaj zatrjuje.

To pa ne pomeni, da ne bi sodišče imelo pravice zbranih dokazov presojati samo.

13.Ustavno sodišče je zgoraj že navedlo, da so sodišča dovolj prepričljivo utemeljila obstoj tiste stopnje nevarnosti, ki je bila potrebna za priprtje pritožnika. Pravila, določenega za primer, ko sodišče kljub zbranim dokazom ne more priti do stopnje verjetnosti, potrebne za odločitev, v obravnavanem primeru zato sploh ni bilo potrebno uporabiti.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana senata dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič