Jedro

ZPND v 19. členu omogoča žrtvi, da sama predlaga ustrezne ukrepe in ni pravno odločilno ali se je izrečena policijska prepoved po 60. členu ZNPPol že iztekla ali ne. V obravnavanem primeru ne gre za nedovoljeno prekrivanje ukrepov, čeprav je na dan 1. in 2. 12. 2020 veljala še policijska prepoved približevanja, podaljšana v postopku Kpd, ki teče zoper nasprotnega udeleženca.

Vsi ti primeroma našteti ukrepi, razen ukrepa iz 6. alineje prvega odstavka 19. člena ZPND, onemogočajo povzročitelju nasilja normalno družinsko življenje prav zaradi tega, ker njegova bližina ogroža žrtve. Nasprotni udeleženec v pritožbi tudi ne pove, kakšen naj bi bil milejši ukrep, dejstvo pa je, da po pravilni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje prva in druga predlagateljica potrebujeta mir in varno okolje za okrevanje, to pa jima je sodišče lahko omogočilo zgolj z izrečenimi ukrepi. Obseg prepovedi približevanja prvi in drugi predlagateljici je po delni ugoditvi ugovoru nasprotnega udeleženca glede na dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu, ki jih pritožba ni uspela omajati, po presojanju pritožbenega sodišča primeren in zakonit.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 2 izreka.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan nerazdelno v roku 15 dni povrniti 1. in 2. predlagateljici stroške pritožbenega postopka v znesku 122,40 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka ugovoru nasprotnega udeleženca z dne 7. 12. 2020 zoper sklep o ukrepih sodišča zaradi nasilnih dejanj z dne 1. 12. 2020 delno ugodilo in v točki I izreka spremenilo tako, da se spremenjena odločitev v tem delu glasi: ″Nasprotnemu udeležencu Z. K., EMŠO ... s stalnim prebivališčem ... in začasnim bivališčem ... se za čas 12 mesecev od izdaje sklepa z dne 1. 12. 2020 prepoveduje: - približevati se predlagateljicama V. Č., EMŠO ... in S. Č., EMŠO ..., na razdaljo manjšo od 200 metrov, - približevati se kraju stalnega prebivališča predlagateljic V. Č. in S. Č. na naslovu ..., na razdaljo manjšo od 200 metrov, - približevati se naslovu G., kjer je zaposlena prva predlagateljica V. Č., na razdaljo manjšo od 200 metrov, z izjemo potrebne zdravstvene obravnave nasprotnega udeleženca v okviru ZD ..., - navezovati stike s predlagateljicama V. Č. in S. Č. na kakršenkoli način, tudi preko tretjih oseb, vključno s sredstvi za komuniciranje.

V točki 2 izreka je odločilo, da se v preostalem delu ugovor zavrne.

2. Z izpodbijanim sklepom je dejansko ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca tako, da je razveljavilo nasprotnemu udeležencu izročeno prepoved približevati se predlagatelju M. Č. in približevati se naslovoma T. in K., kjer se predlagateljica S. Č. šola in živi med tednom, ter v tem obsegu smiselno predlog predlagateljev zavrnilo. Zavrnilo pa je predlagateljev ugovor v obsegu izrečenih ukrepov pod točko 1 izpodbijanega sklepa.

3. Nasprotni udeleženec s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v obsegu izrečenih ukrepov prepovedi približevanja prvi in drugi predlagateljici na razdaljo manjšo od 200 metrov, ukrep približevanja kraju stalnega prebivališča obeh predlagateljic na razdaljo manjšo od 200 metrov, ukrep prepovedi približevanja naslovu ..., kjer je zaposlena predlagateljica, na razdaljo manjšo od 200 metrov in ukrep prepovedi navezovanja stikov z obema predlagateljicama. V pritožbi navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP (verjetno prav: v zvezi z 42. členom ZNP-1) in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za izrek prepovedi ukrepov zavrne, ali pa časovno bistveno skrajša. Podredno pa je predlagal razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

4. Ker tretji predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev odgovora na pritožbo, je njegov odgovor nepotreben, pritožbeno sodišče je zato upoštevalo, da sta odgovor vložili le prva in druga predlagateljica. Prva in druga predlagateljica sta v odgovoru na pritožbo prerekali pritožbene navedbe in predlagali njeno zavrnitev. Kot nove okoliščine, nastale v času po izdaji izpodbijanega sklepa pa sta navedli, da je med prvo predlagateljico in nasprotnim udeležencem že v teku postopek razveze, da nasprotni udeleženec krši izrečen ukrep in jih vznemirja po telefonu, ker je 8. 3. 2021 klical prvo predlagateljico, 16. 3. 2021 drugo predlagateljico, ki se mu nista oglasili, poleg tega neprestano nadleguje prijateljico prve predlagateljice tako, da jo sprašuje, če je kaj govorila s prvo predlagateljico. Prva in druga predlagateljica še nista prijavili tega početja, ker se želita čimmanj ukvarjati s tem, če pa se bo to nadaljevalo, bosta primorani zahtevati, da sodišče nasprotnega udeleženca denarno kaznuje. Nasprotnemu udeležencu izrečeni ukrep nikakor ni nepotreben, tudi sam je v pritožbi dejal, da bi se takoj vrnil domov, če mu to ne bi bilo prepovedano. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednje dejanske ugotovitve in zaključki: - nasprotnemu udeležencu je bila za isti dogodek (3. 10. 2020) izrečena prepoved približevanja predlagateljem po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in ukrep dvakrat podaljšan v postopku Kpd ter je veljal do 2. 12. 2020, - o predlogu predlagateljev je sodišče prve stopnje odločalo po Zakonu o prepovedi nasilja v družini (ZPND), zato ne gre za podaljšanje ukrepa, - ker izrečena odredba po 60. členu ZNPPol ne izključuje izdaje ukrepov po 19. členu ZPND, čas trajanja policijskega ukrepa se ne všteva v čas trajanja ukrepa po ZPND in zato ne gre za nedovoljeno prekrivanje ukrepa, - nasprotni udeleženec je državljan Republike Slovenije, na naroku je izjavil, da razume slovensko in ne potrebuje tolmača, - prepoved približevanja družini mu je bila izrečena že leta 2018 zaradi nasilja, nato se je nekaj mesecev zdravil zaradi alkoholizma, ni vztrajal pri abstinenci in je ponovno začel uživati alkohol, v letu 2020 je dnevno v pijanem stanju nad družino vršil psihično nasilje, - vsi trije predlagatelji so na naroku izpovedali in nasilje opisali skladno z opisom v postopku Kpd in prijavo policiji ter pri centru za socialno delo, - opisali so strah, negotovost, tesnobo, ki ju trpita prva in druga predlagateljica, doma je bil nasprotni udeleženec stalno pijan, prvo predlagateljico je pogosto zmerjal (kurva, prasica), vsi predlagatelji so potrdili verbalne žaljivke tudi do druge predlagateljice, zmerjal jo je in preklel otroka, ki ga še ni rodila, maja 2020 je mahal z nožem, a so ga obvladali, 3. 10. 2020 je grozil, da bo vrgel psa čez okno, drugo predlagateljico zgrabil za roko in jo vlekel, češ da gresta na policijo, prvo predlagateljico je brcnil v nogo in nato sta predlagateljici poklicali policijo, - nasprotni udeleženec sam je izpovedal, da gre za družinske prepire, v svoji izpovedbi minimalizira psihično nasilje, priznal pa, da pije, čeprav po lastni oceni le zmerno, - v poročilu centra za socialno delo (CSD) z dne 30. 11. 2020 je opisana vsebina pogovora z nasprotnim udeležencem (opravljenih 12. 10. 2020, 6. 11. 2020 in 25. 11. 2020), ki ga je center za socialno delo opravil na podlagi prijave nasilja, nasprotni udeleženec pa je prijavo označil kot napihnjeno, nasilje je zanikal, oziroma ga pripisal predlagateljem in sebe predstavil kot žrtev, uživanje alkohola pa minimiziral, center za socialno delo je udeležence postopka v preteklosti že obravnaval zaradi nasilja.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da se glede na vse ugotovljene okoliščine prva in druga predlagateljica upravičeno še vedno počutita ogroženo, nasprotni udeleženec je namreč večkrat poudaril, da bi se rad vrnil nazaj k družini, da zaživijo skupaj, priznal je, da je kljub veljavni policijski odredbi v času prepovedi navezal stik s hčerko in poskušal navesti stik s prvo predlagateljico preko tretjih oseb z namenom, da bi se vrnil domov, presodilo je še, da nasprotni udeleženec ni sposoben kritične presoje svojih ravnanj, saj sebe postavlja v vlogo žrtve in minimizira opisane dogodke in ne zaznava duševne stiske, ki jo je s svojimi ravnanji povzročil prvi in drugi predlagateljici. Nasprotni udeleženec bi se po prenehanju ukrepov prepovedi približevanja takoj vrnil v stanovanje, kjer stanujeta predlagateljici, predlagateljici pa je strah njegove vrnitve in potrebujeta mir in varno okolje za okrevanje. Vedenje in obnašanje nasprotnega udeleženca dejansko pomeni psihično nasilje v smislu 3. člena ZPND, to je strah, ponižanost, nelagodje, ki ga povzroča pri predlagateljicah, glede na dolgotrajnost in intenzivnost preteklih nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca je ocenilo, da je duševna stiska prve in druge predlagateljice pristna in stvarna.

7. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, da gre za nedovoljeno prekrivanje ukrepa prepovedi približevanja z dne 17. 10. 2020 v postopku Kpd, ki je veljal do 2. 12. 2020, izpodbijani ukrep pa velja od 1. 12. 2020, prepoved za dneva 1. in 2. 12. 2020 je izrečena po dveh sklepih, izpodbijani sklep ne bi mogel veljati od 1. 12. 2020 dalje.

Ta pritožbena trditev je neutemeljena. Materialnopravna podlaga za odločitev o predlogu predlagateljev v tem postopku je ZPND, 19. člen tega zakona pa omogoča žrtvi, da sama predlaga ustrezne ukrepe in ni pravno odločilno ali se je izrečena policijska prepoved po 60. členu ZNPPol že iztekla ali ne. S tem je žrtvi omogočena zagotovitev celovitega varstva pred nasiljem v družini in to je namen določb ZPND. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za nedovoljeno prekrivanje ukrepov, čeprav je na dan 1. in 2. 12. 2020 veljala še policijska prepoved približevanja, podaljšana v postopku Kpd, ki teče zoper nasprotnega udeleženca.

8. Pritožba dalje navaja, da je v točkah 16 do 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje sledilo navedbam predlagateljev in ugotovitvam strokovnih delavcev CSD, ki so strokovno usposobljeni za obravnavo nasilja, da pa so povsem prezrli navedbe nasprotnega udeleženca ali pa jih tolmačili v njegovo škodo.

Tudi to je neutemeljen pritožbeni očitek. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo na podlagi dokazne ocene izpovedb predlagateljev in nasprotnega udeleženca ugotovljena dejstva. Izvedene dokaze je pravilno dokazno ocenilo in obrazložilo je razloge o tem, zakaj je verjelo predlagateljem in ne nasprotnemu udeležencu. Pojasnilo je, da so predlagatelji izpovedali o dejstvih, ki pomenijo psihično nasilje, skladno pred sodiščem v tem postopku, v postopku v zadevi Kpd, pri centru za socialno delo, medtem ko nasprotni udeleženec v svoji izpovedbi ni potrdil niti lastnih ugovornih navedb. V točki 17 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da poročilo CSD z dne 30. 11. 2020 opisuje vsebino pogovora z nasprotnim udeležencem in zaključilo, da so očitno neresnične ugovorne trditve nasprotnega udeleženca, da na centru za socialno delo nikoli ni bil vabljen in ni imel možnosti dati izjave.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni uravnotežilo pravice nasprotnega udeleženca do sprejetja tudi njegove izjave in je poklonilo vero navedbam predlagateljev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec v svojih ugovornih navedbah, ki jih zaslišan kot stranka niti sam ni potrdil, osamljen in zato neverodostojen.

9. Nasprotni udeleženec v pritožbi dalje trdi, da je ugotovljeno dejansko stanje nekonsistentno, nepravilno ugotovljeno, da je sodišče zapadlo v sistem sklepanja, ki ne vzdrži logične presoje, na kar je nasprotni udeleženec ves čas opozarjal. Njegovo občasno popivanje se zlorablja za oceno popolnega alkoholizma, da se konflikti niso začenjali zaradi njega, ampak morata za konflikt biti vsaj dve osebi, da nikakršno nasilje z njegove strani ni izkazano in da je dogajanje, pri katerem je imel v rokah nož, povsem izkrivljeno in iztrgano iz konteksta. Kontinuirano in konsistentno je vseskozi navajal, tako na razgovoru na CSD, kot v izpovedbi na naroku na sodišču, da je prijava nasilja neutemeljena, napihnjena, predstavljena izključno v njegovo škodo z zamolčanjem vloge in prispevka predvsem prve in druge predlagateljice in iskanja primernega trenutka z njune strani za ustvarjanje konflikta, ki sta ga nato izkoristili za ta sodni postopek in prejšnji policijski, ki so se končali s prepovedjo približevanja. Nasprotni udeleženec dela kot krovec na višini, v vinjenem stanju vsekakor ne bi mogel hoditi po strehah, zaradi alkohola v službi nikoli ni imel problemov. Ne vzdržijo resne presoje navedbe, da naj bi po prihodu z dela redno odšel v klet, se tam redno napil do onemoglosti in v takšnem stanju redno bil nasilen. Drugi dan bi namreč v službi imel mačka in bil posledično nesposoben plezati in delati po strehah. Takšna navajanja so skregana z logiko in življenjskimi izkušnjami, glede dogajanja z nožem pa ta v nobenem primeru ni bil uporabljen proti komurkoli od predlagateljev, temveč za rezanje klobase. Predlagateljici sta taktično počakali na trenutek, ko je imel v rokah nož in sprožili konflikt, v katerem se je nasprotni udeleženec obrnil proti njima z nožem v rokah, ki ga je uporabljal za povsem drug namen, gre za konstrukt, da je šel z nožem nasproti komurkoli od predlagateljev. Sicer pa zdravo razumna oseba nikoli ne ustvarja konflikta, ko ima nekdo nož v rokah, nastale situacije nobeno sodišče ne bo pojmovalo tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje in CSD, kot dokaz nasilja v družini. Domnevno nasilje v družini je zelo medijsko podprto in se množično vzpodbuja k prijavi le-tega, je priročen obvod za to, da se neželeni partner, praviloma moški, ki je praviloma stigmatiziran kot alkoholik in nasilnež, enostavno odstrani iz skupnega bivališča in tudi v tem primeru ni nič drugače. Vlečenje druge predlagateljice za roko z navajanjem, da gresta skupaj na policijo, kar je označeno kot nasilje, je praktično smešno. Taka situacija ni nič posebnega, ko nekdo nenehno grozi, da te bo prijavil na policijo, kar se je zgodilo, pa ga primeš za roko in rečeš, greva skupaj. Brca v nogo prve predlagateljice pa je bila bežna, nehotena in mimo bežna, ko je nasprotni udeleženec šel mimo nje, ni šlo ne za močan ne za nameren udarec z namenom povzročanja bolečine ali konflikta. Nasprotni udeleženec je priznal, da uživa alkoholen pijače, očitki na ta račun pa nikoli in nikomur niso ljubi in jih ne želi slišati, v takšnem stanju je potrebno zelo malo, da pride do obtoževanja in po sproženem konfliktu, po številnih očitkih nasprotnemu udeležencu, se res lahko zgodi, da je ta nekoga kam poslal, ga ozmerjal in mu kaj preklel, vendar to še ne pomeni družinskega nasilja. V tem postopku gre ravno za to, da se nasprotnega udeleženca, ki je občasno kaj popil in bil v takšnem stanju neugoden, da je reagiral na pripombe predlagateljic, proglasilo in prepoznalo kot nasilneža. Vloga nasprotnega udeleženca je minimalizirana na objekt, sodišče v celoti verjame navedbam predlagateljev in v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključi, da je nasprotni udeleženec nepredvidljivega vedenja in ravnanja, da je odvisen od alkohola, to pa nima nobene strokovne podlage, ker temelji na pričevanju predlagateljev, katerih navedbe so motivacijsko obarvane. Nasprotni udeleženec ves čas poudarja, da je pod vplivom alkohola občasno, kot vsak drug državljan, prva predlagateljica z njim izredno grdo ravna, ko je nekoliko pod vplivom alkohola, se opogumi in zato ji na njene grde besede tudi grdo odvrne nazaj. Že pred časom je navajala, da se ga bo znebila, preden bo tretji predlagatelj šel študirati, to je tudi uresničila, prijavila ga je zaradi domnevnega nasilja zato, da bo pregnan iz stanovanja, to je tudi razlog pridobljene prepovedi približevanja. Ne drži, da bi izvajal kakršnokoli nasilje nad predlagatelji, gre za običajne razprtije med dolgoletnima zakoncema, iz celotnega vpisa dogajanja ne izhaja ničesar konkretnega, razen dejanja, ko naj bi nasprotni udeleženec v prepiru prijel za nož, s katerim si je rezal klobaso in zagrozil sam sebi, da se bo ubil. Sin ga je pomiril in ne obvladal, sploh pa ni mahal z nožem proti njemu. Spor s hčerko ga je zelo prizadel, zato jo je prijel za roko, da gresta skupaj na policijo, pa ni hotela. Nikogar ni brcnil. Na osnovi konstrukta zgodbe je potem neutemeljeno dobil prepoved približevanja. Ukrepa prepovedi nikoli ni kršil, 16. 11. 2020 je drugi predlagateljici poslal čestitko za rojstni dan. Tega po ustaljeni sodni praksi ni moč šteti za komunikacijo. Nasprotni udeleženec res ves čas izkazuje željo, da bi se vrnil v družino, tega si ne želi zato, da bi družino ustrahoval in ustvarjal nasilje, temveč ker je čustveno navezan na družino, njegove želje, da se vrne v družino, ne gre pojmovati v negativnem smislu, kot to zaključuje sodišče. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje nasprotni udeleženec kar dobro presoja svoja ravnanja, saj se zaveda, da je v času občasnega uživanja alkoholnih pijač nehote sprejel in z nekaterimi premišljenimi in izsiljenimi dejanji bil prisiljen v vlogo nasilneža, ki mu je bila namenja s strani predlagateljic z jasnim namenom, da ga kot človeka, ki povzroča nasilje v družini, spravijo iz družine in skupnega bivališča. Nasprotni udeleženec z ničemer ni kršil ukrepa prepovedi približevanja, izrečenega do 2. 12. 2020, predlog predlagateljev za podaljšanje ne vsebuje nobenih dokazov za utemeljen sum, da bo kršitelj nadaljeval z ogrožanjem tudi po izrečeni prepovedi približevanja, sodišče samo pavšalno zaključuje v točki 19 izpodbijanega sklepa, da so pogoji podani, ne da bi konkretno obrazložilo zakaj, čemu in na kakšni osnovi. V predlogu predlagatelji izražajo zgolj neutemeljen in subjektiven strah pred nasprotnim udeležencem, z njim nimajo nobenega stika, v času podaje predloga niso imeli nobenega razloga za kakršenkoli strah pred njim, je v celoti spoštoval ukrep in zgledno ravnal v času izrečenega ukrepa, v resnici nikoli ni grozil, da bo predlagateljem karkoli naredil, niti nikoli ni kazal znakov, da bi to uresničil, niti nasprotni udeleženec tekom trajanja zakonske skupnosti nobenega predlagatelja fizično ni ustrahoval. Obe predlagateljici sta na naroku kontinuirano in usklajeno ter verbalno izražali nenormalen in hud strah pred nasprotnim udeležencem, pri tem pa je predvsem druga predlagateljica zelo odrezavo, sovražno in nič kaj boječe, celo s povišanim glasom odgovarjala na pripombe in vprašanja nasprotnega udeleženca, na ta način sta izkazovali dokajšnjo mero agresije do njega in vse drugo, kot pa kakšen patološki strah do njega in njegovega domnevnega nasilja. Kdo je v tem odnosu bil primaren in kdo žrtev, kdo in na kakšen način komunicira s kom in kaj je pravi cilj tega postopka, ničesar od tega ni zaslediti v izpodbijanem sklepu, čeprav je bila verbalna in neverbalna komunikacija na naroku povsem jasna in je izkazovala odnos neenakopravnosti družinskega razmerja. Samo ugibati je mogoče, kako je bilo v tej družini doma v resnici in kdo je koga ustrahoval in bil nasilen. Predlagateljici subjektivno izražata neverjetno skrb in strah, ki nima opore v realnem življenju in ne more biti dokaz v tem postopku, nasprotni udeleženec v času trajanja ukrepa ni storil ničesar, kar bi kazalo na to, da je njun subjektivni strah kakorkoli utemeljen, nobene kršitve ukrepa z njegove strani ni bilo. Presoja sodišča prve stopnje je v nasprotju z veljavno sodno prakso, na takšen način je moč podaljšati ukrep prepovedi približevanja vsakemu osumljenemu in vedno, sodišče prve stopnje bi moralo predlog predlagateljev v celoti zavrniti.

Po presoji pritožbenega sodišča so to neutemeljene pritožbene trditve. Sodišče prve stopnje je pravilno (najmanj s stopnjo verjetnosti) ugotovilo dejstva o izvajanju nasilja nasprotnega udeleženca v dogodku z nožem maja 2020 in 3. 10. 2020 v povezavi z njegovim alkoholizmom. Vlečenje druge predlagateljice za roko proti njeni volji je brez dvoma dejanje nasilja, prav tako brca v nogo prve predlagateljice, za katero nasprotni udeleženec sedaj v pritožbi trdi, da ni bila namerna (4. stran pritožbe), v postopku pred sodiščem prve stopnje pa jo je povsem zanikal. Držati in vleči za roko osebo proti njeni volji in brcanje drugega sta brez dvoma dejanji nasilja, ki ju ni dopustno tolerirati, prav tako izrekanje žaljivk. Namen ZPND pa je uresničiti težnjo k ničelni toleranci do vsakršnega (psihičnega in fizičnega) nasilja v družini.

Nasprotni udeleženec v pritožbi sam navaja, da je njegovo uživanje alkohola očitno motilo obe predlagateljici in v takšnem (njegovem) stanju se po očitkih (s strani prve predlagateljice) lahko zgodi, da je nekoga kam poslal, ga ozmerjal in kaj preklel ter bil neugoden. Materialnopravno je glede na določbo 3. člena ZPND zgrešeno pritožbeno stališče, da takšno ravnanje še ne pomeni družinskega nasilja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ravnanje nasprotnega udeleženca pri prvi in drugi predlagateljici povzročilo strah, ponižanje in ogroženost ter s tem duševno stisko. Z navedbo, da se opogumi, ko je pod vplivom alkohola, kar je občasno, pa po presoji pritožbenega sodišča nasprotni udeleženec potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec nezmožen realnega uvida v svoja ravnanja in njegovo vedenje in obnašanje dejansko pomenijo psihično nasilje v smislu 3. člena ZPND - povzročajo strah, ponižanost, nelagodje pri prvi in drugi predlagateljici. Ob upoštevanju že dolgotrajnosti in intenzivnosti preteklih nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca (v letu 2018) je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da to povzroča prvi in drugi predlagateljici pristno in stvarno duševno stisko.

Tudi ne drži pritožbena navedba, da v času trajanja policijske odredbe nasprotni udeleženec ni le-te kršil. Pravilno je ugotovljeno dejstvo, da je v času policijske odredbe kljub prepovedi iskal kontakt s predlagatelji (preko znancev prve predlagateljice) in se želel vrniti domov. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljena uporaba ukrepov po ZPND za preprečitev nasilja v družini in za varstvo ter pomoč prvi in drugi predlagateljici kot žrtvama nasilja.

10. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND. Izpodbijana odločitev je obrazložena in utemeljena z ugotovljenimi pravno relevantnimi dejstvi ter je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa lahko preizkusilo, na tej podlagi pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

11. Pritožba dalje trdi, da je sodišče prve stopnje v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno zaključilo, da je izrek ukrepa utemeljen še za 12 mesecev, v izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, zakaj se je sodišče odločilo za najvišjo možno trajanje ukrepa, zakaj ukrep v trajanju enega meseca oziroma v krajšem času od dvanajst mesecev, ne bi dosegel svojega namena. Izrek maksimalno dolgega trajanja ukrepa mora biti ustrezno in podrobno obrazložen in podani morajo biti razlogi, zakaj milejši ukrep ne bi dosegel svojega namena. Še posebej zato, ker je nasprotni udeleženec imel že prej izrečene ukrepe, ta del sklepa je povsem umanjkal. Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nasprotni udeleženec v ugovoru zoper sklep z dne 1. 12. 2020 ni izpodbijal razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve sklepa z dne 1. 12. 2020 utemeljilo razloge za trajanje izrečenega ukrepa. V ugovoru je v zvezi s trajanjem ukrepa očital nasprotni udeleženec le nedovoljenost podaljšanja ukrepov in nedovoljenost prekrivanja ukrepov glede na že izrečeni ukrep v policijskem in Kpd postopku. Na te ugovorne navedbe je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato je ta pritožbeni očitek nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi z 22.a členom ZPND), zato ga pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

12. Pritožba dalje očita, da so bile nasprotnemu udeležencu z izdanim sklepom kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pritožba ne pojasni v čem naj bi sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu kršilo pravico do enakosti pred zakonom in enakost varstva pravic v predmetnem postopku. Pritožbeno sodišče samo pa ni ugotovilo nobene take kršitve, saj je sodišče prve stopnje v postopanju zagotovilo enake pogoje v skladu s postopkovnimi pravili tako predlagateljem kot nasprotnemu udeležencu.

13. Pritožba dalje navaja, da je bil že prej izrečeni ukrep v celoti učinkovit, saj se je nasprotni udeleženec popolnoma distanciral od predlagateljev, se iz stanovanja na K. odselil ter odšel živet v L., stranke postopka pa od tedaj dalje živijo vsak zase brez kakršnihkoli stikov, nasprotni udeleženec ima le stike s sinom. Pritožba meni, da so izrečeni ukrepi povsem nepotrebni in nezakoniti, sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, po 3. 10. 2020 o kakršnemkoli nasilju niti predlagatelji ne izpovedujejo, predlog pa temelji pa na občutku strahu in ogroženosti, zato ni utemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ukrep prepovedi približevanja tudi nesorazmeren. Obstoja nasilja sodišče prve stopnje ni ugotovilo v zadostnem standardu verjetnosti, nasprotni udeleženec je v celoti spoštoval že prvo prepoved približevanja. Za omilitev ukrepa prepovedi približevanja v smislu znižanja trajanja je dovolj že dosledno spoštovanje ukrepa v času odločitve o vloženem ugovoru. Ukrep zoper nasprotnega udeleženca je treba presojati z vidika nujnosti, primernosti in sorazmernosti, isti cilj bi bilo mogoče doseči tudi s kakšnim milejšim ukrepom, ki bi omogočal nasprotnemu udeležencu normalno družinsko življenje.

Drži pritožbena navedba, da predlagatelji niso izpovedali o kakršnemkoli nasilju nasprotnega udeleženca po 3. 10. 2020. Vendar je to posledica učinkov policijske odredbe o prepovedi približevanja z dne 3. 10. 2020 in ne voljnega ravnanja nasprotnega udeleženca. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je nasprotni udeleženec kljub prepovedi (torej po 3. 10. 2020) poskušal navezati stik s prvo predlagateljico preko tretjih oseb z namenom, da bi se vrnil domov, pa je očitno, da ne drži pritožbena navedba, da je nasprotni udeleženec v celoti spoštoval že prvo prepoved približevanja, da je bil že prej izrečen ukrep učinkovit. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da prva predlagateljica koristi socialnovarstveno storitev osebna pomoč, ki jo ponuja pristojni CSD žrtvam nasilja in ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da se prva in druga predlagateljica še naprej upravičeno počutita ogroženi, nasprotni udeleženec pa ni bil sposoben kritične presoje svojih ravnanj (to potrjujejo tudi pritožbene navedbe) in ni zaznal duševne stiske obeh predlagateljic, ki jo je povzročil s svojimi ravnanji (kar tudi potrjujejo pritožbene navedbe), je pritožbeno zavzemanje za skrajšanje časovne veljavnosti ukrepa neutemeljeno. Iz istih razlogov se pritožba neutemeljeno zavzema tudi za izrek milejšega ukrepa, ki bi omogočal nasprotnemu udeležencu normalno družinsko življenje. Ukrepi iz prvega odstavka 19. člena ZPND, ki jih sodišče lahko izreče povzročitelju nasilja, so našteti primeroma. Vsi ti primeroma našteti ukrepi, razen ukrepa iz 6. alineje prvega odstavka 19. člena ZPND, onemogočajo povzročitelju nasilja normalno družinsko življenje prav zaradi tega, ker njegova bližina ogroža žrtve. Nasprotni udeleženec v pritožbi tudi ne pove, kakšen naj bi bil milejši ukrep, dejstvo pa je, da po pravilni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje prva in druga predlagateljica potrebujeta mir in varno okolje za okrevanje, to pa jima je sodišče lahko omogočilo zgolj z izrečenimi ukrepi. Obseg prepovedi približevanja prvi in drugi predlagateljici je po delni ugoditvi ugovoru nasprotnega udeleženca glede na dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu, ki jih pritožba ni uspela omajati, po presojanju pritožbenega sodišča primeren in zakonit. 14. Pritožbeno uveljavljene bistvene kršitve glede na zgoraj obrazloženo niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in v zvezi z 22.a členom ZPND).

Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter v zvezi z 22. a členom ZPND).

15. Prva in druga predlagateljica sta v odgovoru na pritožbo zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka, priglasili pa so stroške v višini 122,40 EUR, ti pa obsegajo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo v višini 200 točk po tar. št. 23/3 Odvetniške tarife (OT, Ur. List RS, št. 2/2015) in 2 % materialnih stroškov v skladu z 11. členom OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 122,40 EUR.

V postopkih po ZPND sodišče odloča o stroških po prostem preudarku (osmi odstavek 22. a člena ZPND). Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, ob upoštevanju 42. člena ZPND je pritožbeno sodišče ocenilo, da mora ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP nasprotni udeleženec prvi in drugi predlagateljici nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je povzročil z vloženo pritožbo in so bili zato potrebni, priglašeni pa so bili v skladu z OT.