Jedro

Ko gre za objektivno kumulacijo različnih nedenarnih zahtevkov celo več tožnikov, ki glede vseh zahtevkov niti niso enotni sosporniki, mora biti po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti imam zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka z revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora "vrniti v zapuščino" po pokojnem F. P. znesek 632.227,87 SIT (sedaj 2.638,24 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2002 dalje do plačila, v zapuščino po pokojni A. P. pa znesek 451.283,85 SIT (sedaj 1.883,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2002 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 59.888,92 SIT (sedaj 249,91 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), medtem ko je v ostalem zahtevke tožnikov zavrnilo (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in s sklepom razveljavilo kondemnatorni del izpodbijane sodbe - vključno z odločitvijo o stroških postopka - ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je pritožbo tožnikov s sodbo zavrnilo in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (pod 2. točko njenega izreka) potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagali razveljavitev pravnomočne sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (tudi) v tem obsegu, podredno pa njeno spremembo v smeri ugoditve njihovim zahtevkom.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala primarno zavrženje revizije, podredno pa njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Predmet revizijskega izpodbijanja je pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje pod 2. točko njenega izreka o pretežni zavrnitvi v skupni tožbi zajetih subjektivno in objektivno kumuliranih zahtevkov tožnikov, s katerimi so slednji terjali naj se ugotovi, da - spadajo v zapuščino po pokojnem F. P. nepremičnine vl. št. 699, 710 in 732 k.o. ... do polovice ter vl. št. 142 iste k.o. v celoti, - spadajo v zapuščino po pokojni A. P. nepremičnine vl. št. 699, 710 in 732 k.o. ... do ene osmine ter vl. št. 142 iste k.o. do ene četrtine, - znašajo dedni deleži pri nepremičninah vl. št. 699, 710 in 732 k.o. ... za prvo tožnico do ene tretjine oziroma glede na celoto do ene šestine, za drugo tožnico in tretjega tožnika pa za vsakega do ene šestine oziroma glede na celoto za vsakega do ene dvanajstine, - znašajo dedni deleži pri nepremičninah vl. št. 142 k.o. ... za prvo tožnico do ene tretjine, za drugo tožnico in tretjega tožnika pa za vsakega do ene šestine, - spada v zapuščino po pokojnem F. P. in po pokojni A. P. tudi dohodek od sečnje gozdov (v skupnem znesku po tožnikih očitno ocenjen na 1,356.950,66 SIT oz. sedaj 5.662,45 EUR); ter da je toženka dolžna vrniti v zapuščino znesek 1,356.950,66 SIT (sedaj 5.662,45 EUR) s pripadajočimi obrestmi oziroma plačati prvi tožnici (upoštevaje odbitek na račun toženkinega delnega plačila še) znesek 248.792,83 SIT (sedaj 1.038,19 EUR) s pripadajočimi obrestmi, drugi tožnici in tretjemu tožniku pa vsakemu po 339.237,66 SIT (sedaj 1.415,61 EUR) s pripadajočimi obrestmi.

Spričo odločitve sodišča druge stopnje je ostalo odprto za ponovno odločanje na prvi stopnji le še o delih zahtevkov za "vrnitev v zapuščino" po pokojnem F. P. zneska 632.227,87 SIT (sedaj 2.638,24 EUR) s pripadki, v zapuščino po pokojni A. P. pa zneska 451.283,85 SIT (sedaj 1.883,17 EUR) s pripadki, medtem ko so v ostalem zgoraj povzeti zahtevki tožnikov pravnomočno zavrnjeni.

Glede na doslej navedeno so torej v tej pravdi trije tožniki uveljavljali dva zahtevka za ugotovitev obsega zapuščine (s prvim po pokojnem F. P. in z drugim po pokojni A. P.), nato pa še vsak svoj dednopravni zahtevek na zapuščinah vsakega izmed obeh navedenih zapustnikov ter vsak svoj denarni zahtevek, izmed katerih posamično nobeden ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (zlasti ne glede na obseg pravnomočnega dela odločitve o le delni zavrnitvi denarnih zahtevkov tožnikov v sedanjem stadiju postopka). Vsi zahtevki so bili uveljavljani z eno tožbo, v kateri so tožniki navedli enotno vrednost spornega predmeta 1.900.000 SIT (sedaj 7.928,56 EUR) - torej nediferencirano, skupno za vse zahtevke vseh tožnikov. Taka navedba vrednosti, ki je ves čas postopka ostala nespremenjena in ji tudi toženka ni ugovarjala, pa ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Ko gre za objektivno kumulacijo različnih nedenarnih zahtevkov celo več tožnikov, ki glede vseh zahtevkov niti niso enotni sosporniki, mora biti namreč po pravkar navedeni zakonski določbi vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti imam zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Da tožniki za uveljavljane nedenarne zahtevke niso navedli njihove diferencirane vrednosti spornega predmeta, v obravnavanem primeru ni pomenilo pomanjkljivosti, ki bi preprečevala vsebinsko obravnavanje spora s posledico prikrajšanja strank za ustavno zajamčeno pravico do dvostopenjskega sodnega varstva. Šlo je za formalno pomanjkljivost, za odpravo katere je predvideno postopanje po določbah 45. in 108. člena ZPP in ki ga v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpeljati (glej sklep VS RS II Ips 346/2006). Navedba nediferencirane (enako kot nenavedba) vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico, da nobena od strank (ki niso pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 16.12.1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS 2/93, str. 12). Stranke so zaradi svoje pasivnosti (tožniki, ker niso pravočasno navedli vrednosti spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP, toženka pa, ker tej pomanjkljivosti ni ugovarjala) in pasivnosti sodišča (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranke zagotovile možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) tako prikrajšane za revizijo. Pravilo, da stranke zaradi pasivnosti sodišča ne smejo trpeti škodljivih posledic (kar je v konkretnem primeru v tem, da nobena od njih nima pravice do revizije) velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položaju kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožnikov, da navedejo diferencirane vrednosti spornega predmeta njihovih nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njim za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov tožnikov revizija zoper pravnomočno odločitev o njih ni dovoljena; zakaj velja slednje tudi glede pravnomočnega dela odločitve o denarnih zahtevkih tožnikov, pa je bilo v dosedanjih razlogih tega sklepa že pojasnjeno. Zato je bilo treba revizijo tožnikov kot nedovoljeno na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnikov spričo njihovega neuspeha z nedovoljeno revizijo) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov toženke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo nedovoljenosti revizije in vsebine odgovora na revizijo, v katerem toženka odreka reviziji njeno dovoljenost na neupošteven način in se sicer ukvarja z le za meritorno odločitev relevantnimi vprašanji, ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).