Jedro

Med udeleženci ni bilo sporno, da je bil tožnik o zavrnitvi svoje zahteve za priznanje delovnega razmerja in sklenitev pogodbe o zaposlitvi, obveščen z vročitvijo pisne zavrnitve zahteve njegovemu pooblaščencu zadnji dan 8-dnevnega roka iz drugega odstavka 204. člena ZDR. Tako mu je v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve rok za vložitev tožbe pričel teči z naslednjim dnem, tako da ob vložitvi tožbe še ni bil zamujen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 1. 9. 2007 do 30. 6. 2010 in toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika, za čas od 1. 9. 2007 do 30. 6. 2010, od posameznih mesečnih zneskov izplačil obračunati in plačati prispevke za obvezno socialno zavarovanje ter mu navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico (I. točka izreka). Tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še vedno traja, na poziv nazaj na delo, na priznanje obstoja delovnega razmerja od 1. 3. 2006 do 31. 8. 2007 in od 1. 7. 2010 dalje in plačilo prispevkov obveznega socialnega zavarovanja za to obdobje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 7. 2010 dalje, vključno s plačo, prispevki, davki in zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožnikov zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je tožnik od 1. 3. 2006 do 19. 4. 2011 opravljal delo turnusnega urednika, oziroma novinarja specialista, oziroma novinarja poročevalca, da sta pravdni stranki v delovnem razmerju za opravljanje dela turnusnega urednika, oziroma novinarja specialista, oziroma novinarja poročevalca in da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela turnusnega urednika, oziroma novinarja specialista, oziroma novinarja poročevalca (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 484,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št, 42/2002 in nadalj.). Tožnik ni opravljal dela primerljivega delu turnusnega urednika niti novinarja specialista niti novinarja poročevalca. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo izpovedb zaslišanih prič (A.A., B.B. in C.C.). Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, katero delo, ki je primerljivo delu, ki je sistemizirano pri toženi stranki, je tožnik opravljal, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče D.D. in prav tako neutemeljeno ni upoštevalo njenih ugovorov, podanih glede predloženih evidenc tožnikove prisotnosti. Razlogi o odločilnih dejstvih si nasprotujejo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da se pri vprašanju o obstoju elementov delovnega razmerja ne upošteva (tudi) izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta (4. člen ZDR je treba upoštevati v povezavi z 20. členom ZDR). Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS (sklep, opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008). Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavzelo stališče glede obstoja pogodbene volje pravdnih strank. Tožnik ni nikoli uveljavljal, da so mu bile kršene pravice. Tožena stranka nadalje navaja, da procesne predpostavke za vodenje tega spora niso podane. Tožnikovo tožbo bi bilo namreč treba kot prepozno zavreči. Za toženo stranko je delo nazadnje opravljal februarja 2011, zato je zamudil 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker si razlogi o odločilnih dejstvih nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako pa tudi ni upoštevalo, da je prišlo do ukinitve delovnih knjižic. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

O pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 264/2013 z dne 7. 6. 2012. Pritožbi tožene stranke je ugodilo in tožbo zavrglo, saj se je postavilo na stališče, da v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. Odločitev o stroških postopka pa je spremenilo tako, da je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 194/2012 z dne 18. 2. 2012 reviziji ugodilo ter izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. Odločilo je, da je sodišče druge stopnje ob zmotni uporabi določb 3. odstavka 204. člena ZDR neutemeljeno štelo, da je začel 30-dnevni rok za vložitev tožbe teči že z 19. 4. 2011. Med udeleženci namreč ni bilo sporno, da je bil tožnik o zavrnitvi svoje zahteve za priznanje delovnega razmerja in sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki jo je po lastnih navedbah tožena stranka prejela 11. 4. 2011, obveščen z vročitvijo pisne zavrnitve njegovemu pooblaščencu dne 19. 4. 2011, to je zadnji dan 8-dnevnega roka iz 2. odstavka 204. člena ZDR. Tako mu je v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve rok za vložitev tožbe pričel teči z naslednjim dnem, to je z 20. 4. 2011, tako da ob vložitvi tožbe z oddajo priporočene pošiljke na pošto dne 19. 5. 2011 ni bil zamujen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se zoper izpodbijano sodbo ni pritožil, zato je njen zavrnilni del (II. in III. točka izreka) že postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z delom preko študenstskega servisa, obstajali elementi delovnega razmerja. Zato naj bi se na podlagi določbe 16. člena ZDR domnevalo, da je v tem obdobju obstajalo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko. Bistvo spora, kot ga je opredelil tožnik, je torej obstoj delovnega razmerja. To naj bi obstajalo kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Spori o obstoju delovnega razmerja spadajo med spore, v zvezi s katerimi se za uveljavljanje in varstvo pravic uporablja določba 204. člena ZDR.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni razvidno, da bi tožena stranka z določenim dnem izrecno prekinila dotedanji način sodelovanja s tožnikom, niti tega tožena stranka ni zatrjevala. Tožnik je sprva uveljavljal varstvo svojih pravic pri delodajalcu skladno s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR. Med udeleženci ni bilo sporno, da je bil tožnik o zavrnitvi svoje zahteve za priznanje delovnega razmerja in sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki jo je po lastnih navedbah tožena stranka prejela 11. 4. 2011, obveščen z vročitvijo pisne zavrnitve njegovemu pooblaščencu dne 19. 4. 2011, to je zadnji dan 8-dnevnega roka iz 2. odstavkom 204. člena ZDR. Tako mu je v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve rok za vložitev tožbe pričel teči z naslednjim dnem, to je z 20. 4. 2011, tako da ob vložitvi tožbe z oddajo priporočene pošiljke na pošto dne 19. 5. 2011 ni bil zamujen.

Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP saj pritožbeno sodišče ni našlo nasprotij, ki izhajajo iz te določbe in je sodbo sodišča prve stopnje lahko v celoti preizkusilo. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni in pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je v točki 8 jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo posamezen dokazni predlog, zato te argumentacije pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj jo v celoti sprejema. Sicer pa je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, iz katerega je razvidno, da se preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Glede na to je bila dolžna tožena stranka kršitev, ki jo sedaj uveljavlja šele v pritožbi, skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati že do konca naroka za glavno obravnavo. Ker tega ni storila, je v skladu z isto določbo ZPP ne more uveljavljati niti sedaj.

V skladu z 2. odstavkom 11. člena ZDR je prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoj delovnega razmerja, temveč le t.i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. čl. ZDR, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca, kar pomeni, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za ugotavljanje, ali gre za delovno razmerje, morajo biti čim bolj objektivni.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, te kriterije pravilno uporabilo, zato z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Tožnik je dokazal, da v času, za katerega mu je sodišče prve stopnje priznalo delovno razmerje, ni svobodno oblikoval svojega dela in delovnega časa, temveč je bil vezan na navodila tožene stranke, ki so se nanašala na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela. Tožnik je za opravljeno delo prejel plačilo. Podatki iz evidence o opravljenem delu so bili skladni s predloženim pregledom izplačil (ki mu tožena stranka ni ugovarjala), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno svojo dokazno oceno oprlo tudi na evidenco o opravljenem delu, ki jo je predložil tožnik. Pritožbena navedba, da iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, da bi imelo razmerje pravdnih strank elemente delovnega razmerja je nesubstancirana, saj iz nje ni razvidno, na podlagi katerega dela izpovedb to izhaja. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni argumentirano problematizirala vprašanja volje za sklenitev delovnega razmerja, zato tega vprašanja ne more izpostavljati šele v pritožbi (337. člen ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP). Je pa tožnik pravočasno navajal, da je izkazal interes za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, da je na toženo stranko tudi naslovil pisen predlog, pa je tožena stranka njegov predlog zavrnila in sodelovanje z njim prekinila. Navedenega tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se te navedbe štejejo za dokazane (214. člen ZPP).

Tožnik je sicer delo pri toženi stranki opravljal na podlagi študentske napotnice, vendar pa se status študenta in delavca v delovnem razmerju ne izključujeta. Hkratni status študenta in delavca v delovnem razmerju ne preprečuje nobena zakonska ureditev, zato ni ovire, da študent ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi kot pogodbe o trajnem razmerju. Delovnopravna zakonodaja tega ne prepoveduje. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato pravilno zaključilo, da so v času od 1. 9. 2007 do 30. 6. 2010 med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, zaradi česar je tožena stranka za tožnika za ta čas dolžna od posameznih mesečnih izplačil obračunati in izplačati prispevke za obvezno socialno zavarovanje ter mu navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico.

Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložilo, da tožnik sicer ni dokazal, da bi dejansko opravljal delo turnusnega urednika (zaradi česar je v tem delu njegov tožbeni zahtevek tudi zavrnilo), ampak nekatera novinarska opravila, zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da o tem dejstvu ni razlogov. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalec v zvezi z ugotavljanjem obstoja delovnega razmerja ne more biti uspešen z ugovorom, da določenega dela, ki ga je delavec pri njem nedvomno opravljal po njegovih navodilih, nima opredeljenega v okviru točno določenega sistemiziranega delovnega mesta, zaradi česar delavcu delovnega razmerja ni mogoče priznati. Takšnemu ugovoru ni mogoče slediti, saj bi priznavanje utemeljenosti takšnemu ugovoru in nepriznavanje delovnega razmerja v takšnih primerih posledično lahko pripeljalo do zlorab. Ker delodajalec ne bi imel sistemiziranega nobenega delovnega mesta, pa čeprav bi delavec opravljal vsa dela po potrebi in navodilih delodajalca, zahtevku delavca ne bi bilo mogoče ugoditi. Takšna situacija pa bi bila s stališča delovnopravne zakonodaje in varstva delavca, kot šibkejše stranke, nevzdržna.

Povsem enako velja za pritožbeni ugovor, ki se nanaša na tožnikovo izobrazbo. Drži sicer, da tožniku ni mogoče priznati zahtevka, da je opravljal delo turnusnega urednika oz. novinarja specialista oz. novinarja poročevalca, ker je za ta dela predpisana izobrazba VII. stopnje zahtevnosti, ki jo tožnik v vtoževanem obdobju še ni imel. Ker tožnik izobrazbenega pogoja za zasedbo teh delovnih mest ni izpolnjeval, je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka tudi zavrnilo. Vendar pa je pri tem materialnopravno pravilno zaključilo, da izpolnjevanje pogoja strokovne izobrazbe ni predpisan element delovnega razmerja (4. čl. ZDR). Zato tožniku ob ugotovitvi, da je njegovo razmerje s toženo stranko v spornem obdobju po vsebini ustrezalo definiciji delovnega razmerja, kot ga opredeljuje 4. člen ZDR, ugotovitve obstoja delovnega razmerja ni mogoče odreči. Nasprotno stališče bi namreč prav tako lahko pripeljalo do zlorab, ko bi določen delavec glede na izobrazbo in sposobnosti delodajalcu ustrezal za opravljanje določene vrste del, nato pa bi izobrazba postala sporna zgolj zato, ker bi delavec uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja in sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Ločiti je namreč potrebno med zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na točno določenem delovnem mestu. Medtem ko se s prvim zahtevkom zahteva zgolj ugotovitev, da je delavec pri delodajalcu v delovnem razmerju (na nekem, nedoločenem delovnem mestu), pa je slednji sestavljen iz dveh zahtevkov in sicer iz zahtevka, da se ugotovi, da je delavec pri delodajalcu v delovnem razmerju, ter da se ugotovi, da je delavec pri delodajalcu v delovnem razmerju na točno določenem delovnem mestu, kar predpostavlja, da bi morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi za točno določeno delovno mesto. Če delavec zahteva ugotovitev, da je z delodajalcem v delovnem razmerju na točno določenem delovnem mestu, za katero se s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca zahteva določena izobrazba, ki jo delavec nima (20. člen ZDR), potem delavcu v delu zahtevka, s katerim zahteva ugotovitev, da je v delovnem razmerju za to delovno mesto, ni mogoče ugoditi. Nobenega razloga pa ni, da takšnemu zahtevku ne bi ugodili zgolj delno (torej v delu, s katerim zahteva zgolj ugotovitev obstoja delovnega razmerja), kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Navsezadnje bi v konkretnem primeru tožena stranka s tožnikom glede na dela, ki jih je opravljal, lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi tudi za kakšno drugo, ustrezno delovno mesto (npr. tajniška dela). V tem pogledu zato tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka.

V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krije svoje stroške tako revizijskega kot pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo (in revizijo) ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).