Jedro

V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.

Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.

Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša. Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo predlagateljev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 6. 2022. Mld. otroci A., B. in C. so bili začasno zaupani v vzgojo in varstvo materi, stiki z očetom pa so bili začasno prepovedani. Razlog za sprejeto odločitev je v očetovem odtujevanju otrok od matere in neustreznih pripravah na stik ter načrtovanju njihovih pobegov. Sodišče je navedeno ugotovilo s stopnjo verjetnosti.

2. Predlagatelj odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je odločitev sprejelo brez izvedbe naroka in zaslišanja strank. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče se brez oprave naroka, izvedbe dokaza z izvedencem ter zaslišanja udeležencev ni moglo prepričati o ogroženosti otrok. Mnenje pristojnega centra za socialno delo (CSD) je nedosledno. V zvezi s tem izpostavlja poročilo o opravljeni intervenciji na terenu z dne 3. 6. 2022 in 4. 6. 2022. To izkazuje njegovo pripravljenost in soglasje, da se otroka srečata z mamo in se vzpostavi stik na CSD. Odtujevanje ni bilo ugotovljeno s stopnjo verjetnosti, temveč le z ugibanjem in brez vsakršne presoje materinih ravnanj. Problematičnost odnosa in ravnanja matere CSD ni raziskal. Sodišče se ni soočilo z vprašanjem, ali so stiki z mamo otrokom sploh v korist. Iz sklepa ni možno razbrati, kako naj bi odtujevanje enega od staršev preprečila sistemska popolna prekinitev z drugim staršem. Sodišče tudi ni določilo časovne veljavnosti trajanja začasne odredbe, kar predstavlja kršitev določb ZIZ in nesorazmerno posega v pravico otrok ter predlagatelja do medsebojnih stikov. V sklepu so izostali razlogi za sprejem najbolj skrajnega ukrepa in zakaj ni bil določen manj invaziven ukrep (stiki pod nazorom CSD). Neobrazložena je ostala tudi višina določene denarne kazni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu ugovoru ugodi; podredno pa, da sklep razveljavi in ponovno odloči o njegovem ugovoru. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je svojo odločitev temeljilo predvsem na mnenju pristojnega CSD. Njegovo mnenje ima v obravnavani zadevi glede na vse okoliščine primera veliko težo. Že Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) daje CSD poseben položaj v postopku.1 V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.

6. V fazi zavarovanja mora sodišče postopati hitro. Odločanje poteka na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Zato izvajanje dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke (praviloma) ne bi bilo v skladu z namenom tega postopka. Vsekakor pa bosta imela v nadaljevanju tako dokaz z zaslišanjem udeležencev kot tudi izvedensko mnenje pomembno težo pri odločitvi.

7. Sodišče je določbo 161. člena Družinskega zakona (DZ) pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

8. Sodišče je pravilno presodilo vse bistvene kriterije za izdajo začasne odredbe. Poročilo o opravljeni intervenciji na terenu samo po sebi ni izkaz, da oče otrok ne odtujuje od matere. Način, kako oče otroke pripravlja na stik, ki je predstavljen v mnenju CSD, izkazuje neustrezno in za otroke obremenjujočo pripravo. Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša. Mamo kategorično zavračata, čeprav je bil B. ob prvem stiku z mamo sproščen in nasmejan. A. vidi mamo samo kot slabo, očeta pa kot dobrega ter se izrazito postavlja na njegovo stran in v tej smeri vpliva na mlajša sorojenca. Otroka se ob vsakokratnem begu pred stikom z mamo skrijeta in se ne zatečeta k očetu, kar bi bilo sicer za otroke značilno. Pomoč iščeta pri institucijah in pri tem uporabljata besednjak, ki ni značilen za njuno starost. V zvezi z mamo navajata vedno iste argumente, ki ne morejo opravičevati tako hudega odpora do mame, kakršnega otroka izražata navzven. Pri tem je pomembna ugotovitev pristojnega CSD, da odpor oz. sovraštvo do starša ni čustvo, ki ga otrok naravno doživlja; se ga pa v primerih starševskega odtujevanja postopoma priuči. Na nezdrav odnos kaže tudi zamenjava vloge očeta in A. Ta prevzema vlogo starša in skrbi tudi za mlajša otroka; B. je pod njenim vplivom. Oče ima močan vpliv na otroke, mama pa je razvrednotena. Pomemben dejavnik njenega razvrednotenja je tudi dejstvo dalj časa trajajočega nasilja, ki jo je močno zaznamovalo. Izpostavljene okoliščine in dejstvo, da je odtujevanje otrok daljši proces, ki terja poglobljen strokovni pristop, v fazi postopka zavarovanja niso zahtevali izpeljave širšega dokaznega postopka.

9. Pritožnikov očitek o nestrokovnosti mnenja CSD je povsem posplošen in ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve sodišča. Bolj poglobljenejša analiza razlogov za skrhanost odnosov med otroki in materjo pa bo predmet nadaljnjega proučevanja izvedenca ustrezne stroke.

10. Pritožbena sklicevanja na neustrezno upoštevanje predlagateljevih aktivnosti za vzpostavitev stikov med otroki in materjo so neutemeljena. Le navzven izkazana pripravljenost ob z verjetnostjo izkazanem odtujevanju ne more pretehtati in bistveno vplivati na odločitev. O tem je jasno in pravilno stališče zavzelo tudi sodišče v 10. točki obrazložitve.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila odločitev sprejeta brez vsakršne presoje materinih ravnanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče opozorilo na njene pomanjkljivosti. Te se kažejo v neustreznih vzgojnih pristopih in odzivih, predvsem na A. vedenje. Pomembno je, da mati rizične dejavnike aktivno odpravlja. Vključila se je v terapevtsko obravnavo in se umaknila v drugo okolje.

12. Sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge, da otrokom (še) ni imenovalo zagovornika. Neimenovanje ne predstavlja kršitve temeljnih postulatov postopka, kot zatrjuje pritožba. A. in B. sta svoje mnenje izrazila pred pristojnim CSD. Njun glas je bil slišan, nato pa ustrezno ovrednoten. Zaradi očetovega vpliva na otroke je vprašljiva pristnost njihove volje.

13. Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta. Otroci so v starosti, ko so z očetom že vzpostavili močno čustveno vez. Morebitno materino odtujevanje otrok od očeta pa ni izkazano.

14. Sodišče je ta ukrep časovno zamejilo. V točki 5 izreka sklepa z dne 28. 6. 2022 je odločilo, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka oz. do drugačne (začasne) odločitve sodišča v tej zadevi. V sklepu z dne 28. 6. 2022 kot tudi v izpodbijanem sklepu je na več mestih poudarjeno, da je ukrep le začasen, njegovo trajanje pa je vezano na vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo.

15. V 18. točki obrazložitve pa je podan tudi odgovor na vprašanje o razlogih, ki nasprotujejo izreku milejšega ukrepa, kot so npr. stiki pod nadzorom CSD. Konflikten odnos med staršema, neizvrševanje stikov zaradi odtujevanja in preprečevanja stikov z materjo ter pobegi otrok so narekovali sprejeto odločitev. Ponovna vzpostavitev stika je odvisna od okoliščin, nastalih po izdaji začasne odredbe.

16. Sodišče je pri določitvi višine denarne kazni upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera – odtujevanje, preprečevanje, vplivanje na otroke – zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o neobrazloženosti odločitve v tem delu.2

17. Glede na zgoraj pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

18. V tem pritožbenem postopku se ne odloča o pritožbi zoper končno odločbo, zato je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo. Smiselno je uporabljeno določilo 164. člena ZPP, ki za primere odločitev, ki niso končne, predvideva odločanje s končno odločbo.

1 Primerjaj 108. člena ZNP-1. 2 Primerjaj 19. točko obrazložitve.