Jedro

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 30.5.2008, s katerim je bilo prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je E.D., omejeno gibanje na prostore Centra za tujce P., do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od dne 30.5.2008 od 15.50 ure do dne 30.8.2008 do 15.50 ure. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. alineo 1. odstavka 51. člena in 2. alineo 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

Sodišče prve stopnje se strinja z materialnopravno podlago odločitve v obravnavani zadevi. Po njegovi presoji je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je v tem primeru izpolnjen pogoj iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Strinja se s toženo stranko, ki sklicujoč se na 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži uradni dokument s fotografijo. V tem primeru tožnik takšnega dokumenta ni predložil, zato mu je treba začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti. Pri tem niti ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov (tožnik je zatrjeval, da je ob odhodu iz Turčije imel osebno izkaznico in potni list, vendar je oboje izgubil). Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je v konkretnem primeru podan razlog iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. alineo 55. člena ZMZ. Tožnik namreč brez utemeljenega razloga ni izrazil namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel priložnost za to. Najprej je imel priložnost, ko je izstopil še iz kamiona na Hrvaškem in bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem. Ko je prečkal slovensko-hrvaško mejo, bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji, kjer ga je čakal osebni avtomobil, pa tega ni storil. Prav tako bi lahko zaprosil takoj, ko je bil prijet s strani policije. Za mednarodno zaščito je zaprosil šele po več dneh bivanja v Centru za tujce. Če bi bil v matični državi resnično preganjan, bi zaprosil za mednarodno zaščito ob prvi priložnosti, ki se mu je ponudila in bi zapustil matično državo že prej, saj je dobil vpoklic v vojsko že jeseni, Turčijo pa je zapustil šele meseca maja.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, ni podan razlog iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka ni dokazala, da obstaja najmanjši sum o tem, da je identiteta prosilca drugačna od zatrjevane. Tudi ni podan razlog iz 2. alinee 51. člena v povezavi s 5. alineo 55. člena ZMZ, saj je konsistentno pojasnil, da je namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite vložil v subjektivno najkrajšem možnem času. Ponovi tožbene navedbe o tem, da ga je tolmač prestrašil, da bo zaprt 6 mesecev, potem pa, da ga bodo vrnili v matično državo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Iz ZMZ izhaja, da se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanja iz taksativno določenih razlogov (51. člen ZMZ). Po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

V obravnavani zadevi ni sporno, da v postopku priznanja mednarodne zaščite tožena stranka ni ugotovila tožnikove istovetnost, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila (75. člen ZTuj). Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito pa je za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke v zvezi z dokazovanem identitete v postopkih za priznanje mednarodne zaščite. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je tudi v obravnavanem primeru, treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker takšno ugotavljanje traja določen čas, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, da je tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, za kar je imela pravno podlago v 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Upoštevaje navedeno pritožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker za začasno omejitev gibanja zadostuje že en razlog, toženi stranki niti ni bilo treba odločitve opreti še na dodatne razloge. Glede na to, da je v obravnavanem primeru za začasno omejitev gibanja podan že razlog iz 1.alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, pritožbeno sodišče ni presojalo pravilnosti razlogov tudi iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. alineo 55. člena ZMZ.

Ker niso pogani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.