Up-77/98

24.11.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. C. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 24. novembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 200/97 z dne 24. 2. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 725/96-4 z dne 30. 9. 1997 ter sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 346/95-8 z dne 11. 4. 1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišča so v delovnem sporu zavrnila zahtevek pritožnice na razveljavitev sklepov o razporeditvi na drugo delovno mesto ter o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odklonitve dela.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišč, da se 23. 10. 1995 ni javila na novo delovno mesto v skladu z odločbo o razporeditvi. Navaja, da so sodišča zavrnila njen predlog za izvedbo dokazov (zaslišanje prič) za ugotovitev tega dejstva. Navaja tudi, da je brez odgovora ostalo njeno vprašanje, kako jo je mogoče kaznovati z ukrepom prenehanja delovnega razmerja, ker se ni javila na delovno mesto, če pa tedaj, kot navaja, še sploh ni sklenila pogodbe o zaposlitvi. Oporeka tudi stališču sodišča druge stopnje, ki naj bi razloge za prenehanje delovnega razmerja nedopustno razširilo z navedbo, da se pritožnica tudi po navedenem dnevu ni zglasila na zahtevani zdravniški pregled in zato očitno ni imela volje, da dela na novem delovnem mestu v skladu z razporeditvijo.

Pritožnica meni, da so sodišča z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov kršila njeno pravico do izvedbe vseh dokazov, ki so ji v korist (29. člen Ustave).

3.Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo za varstvo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar so te kršene s posamičnim aktom državnega organa, torej tudi s sodno odločbo (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba ne postavlja Ustavnega sodišča v vlogo instance rednemu sodstvu in Ustavno sodišče zato ne presoja samih po sebi kršitev pri uporabi materialnega ter procesnega prava in nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. Izpodbijani akt Ustavno sodišče preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče glede na navedeno tudi ne more preizkušati pravilnosti dokazne ocene sodišč, kot to od njega pričakuje pritožnica v obravnavani zadevi.

4.Kljub temu pa je treba upoštevati, da iz Ustave za sodišče tudi glede vodenja dokaznega postopka izhajajo določene obveznosti - ne le iz 29. člena, na katerega se zmotno (ker se nanaša le na kazenski postopek) sklicuje pritožnica. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči po 22. členu Ustave namreč izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki med drugim zagotovljena možnost, da predlaga dokaze, da se izjavi glede dokaznih predlogov nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku in da se izjavi glede rezultatov dokazovanja. Prav tako je treba spoštovati zahtevo po enakopravnosti strank v dokaznem postopku. Vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka. Sodišče predvsem sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, ki po njegovi pravni presoji za odločitev niso relevantna.

5.Navedene ustavne zahteve v obravnavani zadevi niso bile prekršene. Samo po sebi bi sicer ravnanje sodišča prve stopnje glede dokazovanja dejstva, ali se je pritožnica 23. 10. 1995 javila na novo razporejeno delovno mesto, lahko predstavljalo kršitev zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v dokaznem postopku. Za ugotovitev tega dejstva je namreč sodišče izvedlo le dokaz z zaslišanjem priče, ki jo je predlagal toženec, ne pa tudi priče, ki jo je predlagala tožnica - pri čemer bi glede na izjave strank le ti dve osebi - vsaka v korist po ene od strank - lahko izpovedali glede dejstva, ali se je tožnica tedaj zglasila na novo določeno delovno mesto. V takšnem primeru iz zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v dokaznem postopku izhaja, da bi sodišče moralo zaslišati obe predlagani priči - še toliko bolj v konkretnem primeru, kjer so celo subjektivne povezave priče s stranko, v korist katere naj bi izpovedale, in zaradi katerih se zbuja dvom v njihovo verodostojnost, na obeh straneh iste - v korist toženca je bil kot priča zaslišan mož lastnice toženega podjetja, ki naj bi bil tedaj prisoten, v korist tožnice pa je bil predlagan (in zavrnjen) dokaz z zaslišanjem njenega moža - ki naj bi tedaj tudi bil prisoten.

6.Vendar pa iz ostalih okoliščin primera izhaja, da navedeno ravnanje sodišča ni povzročilo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Kot namreč izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča (zgolj to sodbo je pritožnica priložila ustavni pritožbi) dejstvo, ali se je tožnica 23. 10. 1995 hotela zglasiti na novo določenem delovnem mestu, za odločitev v zadevi ni bistveno - dokazov za ugotovitev nerelevantnih dejstev pa sodišče ni dolžno izvesti. Kot izhaja iz obrazložitve Vrhovnega sodišča so nižja sodišča pravzaprav celo sprejela trditev toženke, da naj bi šlo na dan, ko bi se pritožnica morala zglasiti na novo delovno mesto, za nesporazum, vendar pa je bistveno, da pritožnica niti po tem dnevu - čeprav je za to imela neovirano možnost - ni hotela opraviti dejanj, potrebnih za delo na novem delovnem mestu (zdravniški pregled, podpis nove pogodbe o zaposlitvi). Dejstvo, da teh dejanj pritožnica ni hotela opraviti, v zadevi ni sporno - do njenih pravnih naziranj, da naj bi bila ta odklonitev upravičena, pa se je v izpodbijani sodbi sodišče izrecno in dovolj izčrpno opredelilo.

Opredelilo pa se je tudi do pritožničinega ugovora, da sodišče druge stopnje njenega ravnanja v času po 23.10.1995, ko naj bi nastopila delo na novem delovnem mestu, ne bi smelo presojati.

7.Ker v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude