Jedro

1. V času do sprejema novele Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), ki je veljala od 7.10.1989 dalje, so se zamudne obresti obračunavale različno za fizične osebe in različno za obveznosti med gospodarskimi subjekti. Tako je zamudne obresti, ki so izvirale iz gospodarskih pogodb predpisoval zvezni izvršni svet z Odlokom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 19/82). Pravna podlaga za obračun zamudnih obresti, ki jih vtožuje tožnik, je podana v 1. odst. 277. člena ZOR, ki je v spornem obdobju določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena več kot leto dni. Tožnikovo zavzemanje, da bi mu moralo sodišče priznati t.i. gospodarske zamudne obresti za čas do 7.10.1989, je neutemeljeno.

2. 155. člen ZPP določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oz. sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala stranki povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. tč. 2. odst. in 3. tč. izreka).

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati neto znesek v višini 166.833,27 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna od vseh zapadlih zneskov regresov za letni dopust, ki znašajo v skupnem znesku 38.281,70 SIT plačati vse z zakonom določene davke pristojnim organom, v roku 8 dni. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 275.453,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da obravnava dne 19.9.2000 ni bila opravljena tako, kot je zapisano v zapisniku, kar je moč ugotoviti iz časa trajanja obravnave. Na obravnavi niso bili izvedeni dokazi, kot je navedeno v zapisniku. Nadalje meni, da je izrek sodbe nesklepčen, saj iz njega ni mogoče ugotoviti, iz katerega naslova izhaja neto znesek 166.833,27 SIT, niti ni razvidno, od katerih zneskov je tožena stranka dolžna plačati zakonite davke ter njihova zapadlost. Tožnik tudi v pritožbi osporava izračun obresti, katerega je sodišče upoštevalo in priznalo za obdobje do 1.1.1990. Meni, da so pravilne obresti tiste, ki jih je izračunala izvedenka Z. V. v izvedeniškem mnenju 6.2.2000. Navaja, da je plačal stroške izvedeniškega mnenja izvedenca A. B., kateremu je bil naložen tudi izračun obresti, vendar imenovani izračuna ni napravil, ponovno pa je moral plačati mnenje za izračun obresti izvedencu B. Z. . Sam je plačal tudi stroške vseh mnenj, ki jih je izdelala izvedenka Z. V., katere pa ji sodišče ni priznalo z utemeljitvijo, da je bilo mnenje za potrebe postopka nepotrebno, čeprav je tožnik ravno na podlagi teh mnenj uspel dokazati, da mu niso izplačani zneski regresov. Navaja, da je bil prisiljen angažirati izvedenko Z. V., sodišče je sledilo zahtevkom tožnika po izplačilu jubilejne nagrade in regresa za letni dopust, vse te zahtevke pa je dokazoval z mnenjem izvedenke in tudi uspel. Zato izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče naložilo v plačilo tožniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških v sodbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženi stranki prizna vse stroške na podlagi vloženega stroškovnika, podredno pa, da stroškovni izrek razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnik zahtevek prvič preciziral v svoji vlogi z dne 1.6.1998 na znesek 20.995.937,00 SIT, nato pa takoj v naslednji vlogi z dne 11.6.1998 na znesek 40.000.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta je torej 40.000.000,00 SIT, tožnik pa je uspel s sorazmerno majhnim delom v znesku 166.833,27 SIT, zato je tožena stranka prepričana, da je upravičena do vseh pravdnih stroškov, podredno pa meni, da je upravičena najmanj do sorazmernega dela stroškov glede na uspeh v pravdi. Posebej napada odločitev v zvezi z odgovorom na tožbo in pripravljalno vlogo z dne 16.3.1998 in razlogovanje sodišča prve stopnje, da znaša vrednost spornega predmeta 614.037,68 SIT. Prav tako osporava odločitev sodišča prve stopnje, ki pooblaščencu tožene stranke ne priznava stroškov v zvezi s potovanjem in kilometrino. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v tistem delu, v katerem tožnik ni uspel, to je v 2. odst. 1. tč. izreka in 3. tč. izreka ter na podlagi pritožbe tožene stranke v 3. tč. izreka. Tožnik sicer napada celotno sodbo, vendar sodišče lahko preizkusi sodbo le v tistem delu, v katerem stranka ne zmaga v sporu, kot to določa 1. odst. 350. člena ZPP. Pri tem je pritožbeno sodišče poleg pritožbenih navedb po uradni dolžnosti preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava in pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz. 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Pritožba smiselno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 10. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, da naj bi sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Ta očitek je v nasprotju s spisovnim gradivom, saj iz zapisnika glavne obravnave z dne 9.9.2000, na kateri je bila prisotna tudi pooblaščenka tožnika, vlagateljica pritožbe, izhaja, da je bila glavna obravnava opravljena pred pravilno sestavljenim senatom. Iz zapisnika nadalje izhaja, da so bili ponovljeni že izvedeni dokazi s prečitanjem, čemur stranke niso nasprotovale. Prav tako stranke niso imele dodatnih dokaznih predlogov. Obe stranki sta vložili tudi stroškovnik in nista imeli nobenih pripomb na zapisnik in sta zapisnik podpisali. Tako so pritožbene navedbe, da dokazi niso bili izvedeni protispisne in je bilo zato potrebno ugovor v tej smeri zavrniti.

Sodišče pritožbenih navedb v zvezi z nesklepčnostjo izreka sodbe v delu, v katerem je tožnik uspel, ni moglo upoštevati, saj v tem delu tožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Pri tem pa tožniku le pojasnjuje, da se davki in prispevki plačujejo na dan izplačila posameznih izplačil, zato za obveznost izplačevalca, da odvede ustrezne davke in prispevke, ni relevantno, kdaj so terjatve nastale, temveč kdaj so plačane.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika v zvezi z obračunom zakonitih zamudnih obresti. Izračun zamudnih obresti, ki ga je opravila izvedenka Z. V., je namreč izračun opravljen na podlagi 2. odst. 277. člena Zakona o o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 39/85), ki je določal obrestno mero zamudnih obresti iz gospodarskih pogodb. V času do sprejema novele Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), ki je veljala od 7.10.1989 dalje, so se namreč zamudne obresti obračunavale različno za fizične osebe in različno za obveznosti med gospodarskimi subjekti. Tako je zamudne obresti, ki so izvirale iz gospodarskih pogodb predpisoval zvezni izvršni svet z Odlokom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 19/82 - 16/88). Pravna podlaga za obračun zamudnih obresti, ki jih vtožuje tožnik pa je podana v 1. odst. 277. člena ZOR, ki je v spornem obdobju določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena več kot leto dni. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku zamudne obresti. Tožnikovo zavzemanje, da bi mu moralo sodišče priznati t.i. gospodarske zamudne obresti za čas do 7.10.1989, ko so se razlikovale zamudne obresti na t.i. gospodarske in negospodarske zamudne obresti, je neutemeljeno.

Obe stranki se pritožuje tudi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo določbe 2. odst. 154. člena ZPP in upoštevalo uspeh v pravdi ter 155. člen ZPP, ki določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Pri tem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje ves čas postopka moralo upoštevati kot vrednost spora 40.000.000,00 SIT, saj se je vrednost spora tekom postopka znižala, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Kot potrebni stroški za pravdo, se po ustaljeni sodni praksi, ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oz. sodišča - v tem individualnem delovnem sporu ima stranka sedež v K., pooblaščenec pa v R.. Seveda ima stranka prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nepriznanimi stroški za izvedeniško mnenje Z. V. (prej K.), ker je to izvedeniško mnenje pridobil tožnik sam, res za potrebe sodnega postopka, vendar je sodišče v sodnem postopku postavilo dva izvedenca finančne stroke, katerih stroške je priznalo. Pritožbeni ugovori, da bi sodišče moralo priznati tudi stroške izvedenke Z. V. (prej K.) so neutemeljeni, ker te izvedenke sodišče ni postavilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odst. 1. tč. in 3. tč. izreka). Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli.