Jedro

Vodno dovoljenje po svoji naravi oziroma po naravi pravice, ki je z njim podeljena, ne more biti nično iz razloga, ki ga uveljavlja tožnik. Z vodnim dovoljenjem je namreč podeljena izključno vodna pravica, torej pravica za posebno rabo vode, v obravnavani zadevi za oskrbo s pitno vodo. Predmet te pravice je torej zgolj način oziroma obseg rabe vode, ne pa pravica oziroma celo obveznost dostopa do zemljišč, na katerih se ta pravica izvršuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov predlog za izrek ničnosti vodnega dovoljenja z dne 8. 10. 2007, izdanega A. (v tem postopku prizadeti stranki), za oskrbo s pitno vodo iz zajetja na tožnikovi nepremičnini. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zahteval izrek vodnega dovoljenja za nično, ker z njegovo izvršitvijo oziroma izvrševanjem redno prihaja do kaznivega dejanja samovoljnosti iz 310. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izvajanje vodne pravice je namreč po dovoljenju pogojeno z več dejanji, ki jih ni mogoče opraviti brez dostopa do tožnikove nepremičnine, za kar pa prizadeta stranka nima nobenega pravnega naslova. Vsak dostop pooblaščenih oseb prizadete stranke do vodnega vira naj bi zato pomenil storitev navedenega kaznivega dejanja. Prvostopenjski organ meni, da je bilo vodno dovoljenje izvršeno z začetkom rabe vode oziroma izvajanja pravice do rabe vode, ki poteka od leta 2007 naprej, ničnostni razlog, na katerega se sklicuje tožnik, pa je mogoče uporabiti le pri presoji še neizvršene odločbe.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da se organ ne strinja s tožnikovim stališčem, da vodno dovoljenje pomeni časovno vezano odločbo, ki se izvršuje sukcesivno in bo izvršena tedaj, ko bo prenehala veljati oziroma ko bo stranka izgubila upravičenje, ki izvira iz nje. Gre namreč za oblikovalno odločbo, ki začne učinkovati z dnem dokončnosti, upravni organ pa stranki z njo podeljuje pravico. V obravnavani zadevi je to pravica do neposredne rabe vode za oskrbo s pitno vodo, začetek izvajanja te pravice in odločitev, ali bo to pravico sploh izvajala, pa je izključno v sferi stranke. Zaradi take narave vodnega dovoljenja, ki za stranko ne ustvarja obveznosti temveč pravico, ta odločba ne more biti predmet prisilne izvršbe in zato uporaba ničnostnega razloga, na katerega se sklicuje tožnik, sploh ni možna. Poleg tega vodno dovoljenje za neposredno rabo vode ni odločba, katere izvrševanje bi lahko povzročilo kaznivo dejanje, saj izvajanje pravice, kakršna izhaja iz izreka upravnega dovoljenja, ni protipravno dejanje.

3. Res je sicer Zakon o vodah, kot je veljal v času izdaje predmetnega vodnega dovoljenja, določal, da kolikor je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče, mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik tega zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice. Vendar pa bi tožnik morebitno kršitev te določbe moral uveljavljati s pritožbo oziroma s predlogom za obnovo postopka. Kolikor pa se tožnik sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-72/12-7, Up-366/12-9 z dne 24. 1. 2013, drugostopenjski organ meni, da gre za drugačno pravno in dejansko stanje, saj se navedeni sklep nanaša na razločevanje med začasnim in trajnim dovoljenjem, to razlikovanje pa se glede na veljavno zakonsko ureditev ne nanaša na vodno dovoljenje.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, kateri nasprotuje stališču, na katerem temelji prvostopenjska upravna odločba, namreč da gre za že izvršeno odločbo. Vztraja na svojem stališču, da gre za začasno, časovno vezano odločbo in se pri tem sklicuje na prej navedeni sklep Ustavnega sodišča RS. Zato je zmotno tudi stališče drugostopenjskega organa, po katerem naj bi bilo vodno dovoljenje zgolj oblikovalna upravna odločba, saj ima tako naravo vsaka odločba, ki stranki ustanavlja, ukinja ali preoblikuje pravno razmerje. Vendar tega ni mogoče enačiti s presojo, ali taka odločba ustanavlja pravno razmerje v stanju ali trajanju, saj je le v prvem primeru taka odločba izvršena že tedaj, ko je podeljena pravica izčrpana. Tako pravica, podeljena s predmetnim vodnim dovoljenje, ni izčrpana z začetkom črpanja vode, temveč s potekom dovoljenja, v vsem tem času pa jo je mogoče izreči za nično. To odločbo bo namreč mogoče šteti za izvršeno šele tedaj, ko bo stranka izgubila z njo podeljeno upravno upravičenje.

5. Zato meni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj toženka sploh ni presojala navedb v zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja samovoljnosti. Dodaja, da njegova nevključitev v postopek odločanja o podelitvi vodne pravice na njegovem zemljišču pomeni tudi obnovitveni razlog, vendar je rok za uporabo pravnega sredstva obnove postopka že potekel. S postopkom podelitve vodne pravice na njegovem zemljišču namreč sploh ni bil seznanjen, temveč je zanj izvedel šele pred kratkim, ko je občina na temelju vodne pravice pričela postopek za ustanovitev prisilne služnosti. Tako se je tožnik znašel v položaju, ko služnostni upravičenec izkazuje javni interes za omejitev njegove lastninske pravice s podeljeno vodno pravico, ki ji ne more več nasprotovati. V postopku, kjer bi lahko podelitvi vodne pravice učinkovito nasprotoval, mu državni organ te možnosti ni dal, drugih možnosti pa mu pravni red zaradi poteka časa ne omogoča več. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v nov postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, A. pa kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnikov pravni prednik seznanjen z izgradnjo vodovoda in vodnega zajetja ter je pravni prednici prizadete stranke, B., izstavil ustrezno soglasje, ki je bilo tudi upoštevano pri izdaji vodnega dovoljenja. V zvezi z ničnostjo v bistvenem ponavlja razloge drugostopenjske upravne odločbe, poleg tega pa navaja še okoliščine v zvezi z urejanjem lastninskopravnih razmerij s tožnikom. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

9. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da vodno dovoljenje po svoji naravi oziroma po naravi pravice, ki je z njim podeljena, sploh ne more biti nično iz razloga, ki ga uveljavlja tožnik. Z vodnim dovoljenjem je namreč podeljena izključno vodna pravica, torej pravica za posebno rabo vode, v obravnavani zadevi za oskrbo s pitno vodo. Gre za rabo vode, ki presega meje splošne rabe (prvi odstavek 108. člena ZV-1). Predmet te pravice je torej zgolj način oziroma obseg rabe vode, ne pa pravica oziroma celo obveznost dostopa do zemljišč, na katerih se ta pravica izvršuje.

10. Slednje povsem nedvoumno izhaja tudi iz zakonske ureditve (ki je bila v času izdaje predmetnega vodnega dovoljenja v bistvenem enaka sedanji), po kateri mora v primeru, če je za izvajanje vodne pravice potrebno zemljišče, imetnik vodne pravice, ki ni lastnik tega zemljišča, pridobiti soglasje lastnina oziroma ustrezno pravico (prvi odstavek 120. člena ZV-1). Pravna razmerja v zvezi z zemljiščem torej niso predmet odločanja v postopku za izdajo vodnega dovoljenja in posledično tudi ne pravice, ki je s tem dovoljenjem podeljena.

11. Po drugi strani vodno dovoljenje v ničemer ne zavezuje imetnika vodne pravice k njenemu izvrševanju, zato tudi ne daje podlage za prisilno izvršitev, kot pravilno opozarja toženka. Povedano drugače: tudi če je vodno dovoljenje v nasprotju z zakonom izdano, ne da bi organ preveril, ali ima imetnik vodne pravice ustrezno pravico do rabe zemljišča, to še ne pomeni, da kakorkoli sankcionira posege na to zemljišče in še manj zavezuje k njim.

12. To v celoti velja tudi za vodno dovoljenje, katerega ničnost je v obravnavanem postopku uveljavljal tožnik. Vodna pravica, ki je podeljena s tem dovoljenjem, je opredeljena izključno s poimenovanjem in lokacijo zajetja, obsegom rabe in trajanjem pravice. Vsi deli izreka, ki se nanašajo na posege na zemljišče (točka I-1 in I-2) pa tako smiselno, kot po izrecnem besedilu dovoljenja pomenijo pogoje za izvrševanje te pravice. V skladu s povedanim to ne pomeni, da bi bila izpolnitev (posebej protipravna) teh pogojev lahko predmet prisilne izvršitve, temveč zgolj to, da lahko prizadeta stranka vodno pravico izvršuje le, če izpolni te pogoje. Ali in kako jih bo izpolnila (s pa tem tudi pravni okvir te izpolnitve), je v povsem v domeni prizadete stranke.

13. Izključno na protipraven dostop na njegovo zemljišče, povezan z izpolnjevanjem teh pogojev, pa svoje trditve o ničnosti predmetnega vodnega dovoljenja opira tožnik. Iz navedenih razlogov so te trditve neutemeljene, nadaljnji tožbeni razlogi pa za odločitev v zadevi brezpredmetni.

14. Sodišče torej ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je kot dokaze predlagal izključno listine iz upravnega spisa, katerih obstoj in vsebina pa med strankama nista sporna, zato je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. K temu sodišče dodaja še, da je prizadeta stranka v odgovoru na tožbo sicer navedla stroškovnik, ni pa zahtevala povračila stroškov, zato sodišče ni imelo podlage, da bi odločalo o tem.