Jedro

Zakonska določba iz 3. odstavka 58. člena ZTPDR zahteva, da je splošni akt, ki neko ravnanje opredeljuje kot disciplinsko kršitev, vnaprej sprejet, določen, jasen in predvidljiv. Smisel te zahteve je v tem, da delavec vnaprej ve, kaj je kršitev delovne obveznosti, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot disciplinska kršitev. Pravna analogija je zato prepovedana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločitve v.d. direktorice tožene stranke z dne 17.12.1998 in 15.2.1998 (pravilno 1999) o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici. Na podlagi te odločitve je ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku in pretežno tudi reparacijskemu zahtevku. Sodišče je ugotovilo, da je bil disciplinski postopek zoper tožnico voden brez zakonite podlage. Tožena stranka namreč ni imela sprejetega splošnega akta o disciplinskih kršitvah in disciplinski odgovornosti svojih delavcev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 370. člena ZPP v zvezi s točko 14. drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz točke 3. prvega odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da je ugotovitev sodišča o odgovornosti pristojnega organa tožene stranke za sprejem internega akta brez dokazne podlage, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je za ugotovitev tega dejstva predlagala zaslišanje prič, ponujenega dokaza pa sodišče ni izvedlo. Da družba ni imela ustreznih aktov, je pripisati opustitvi dolžnostnega ravnanja tožnice same, ki je bila kot prokurist zadolžena za pripravo internih aktov, med drugim akta o disciplinski odgovornosti. Zato je v obravnavanem primeru uporabiti določbo 13. člena ZOR, ki prepoveduje zlorabo pravic. Ker sodišče ni upoštevalo navedenega temeljnega načela in s kršitvijo tega načela omogočilo tožnici, da je dosegla sodno varstvo za svoje protipravno ravnanje, je podana kršitev materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V samem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Eno temeljnih načel disciplinskega postopka je načelo zakonitosti. Po določbi 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v zvezi s 54. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. V tem določilu je vsebovano materialnopravno načelo legalitete, kar pomeni, da delavec odgovarja za kršitve samo tistih delovnih obveznosti, ki so bile kot takšne v času storitve določene ali z zakonom ali s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Če delovna obveznost ni vnaprej določena, bodisi posamično, bodisi primeroma, iz česar bi bila jasno razvidna obveznost delavca, da mora nekaj storiti ali da tega ne stori, delavec ne odgovarja za kršitev le-te.

V določbi 55. člena ZTPDR je poudarjeno načelo zakonitosti tudi pri izrekanju disciplinskih ukrepov. Po tej določbi se delavcu izreče le tisti disciplinski ukrep, ki ga določa pravna norma. Določnost kot sestavina načela zakonitosti mora biti torej spoštovana tudi pri izreku posameznih disciplinskih ukrepov, predpisanih z avtonomno normo.

V določbi 3. odstavka 58. člena ZTPDR je vsebovana napotilna norma za izrekanje obligatornega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za najhujše disciplinske kršitve. Z avtonomno normo se morajo natančneje določiti okoliščine in pogoji, ob katerih se normativno dograjene kršitve štejejo za tako hude, da je zaradi njihove izvršitve mogoče izreči le ukrep prenehanja delovnega razmerja. Okoliščine in pogoji, vsebovani kot sestavine hujše disciplinske kršitve v normativnem opisu, morajo biti v skladu z naravo dejavnosti delodajalca oziroma z naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec. To pomeni, da nihče ne sme biti disciplinsko kaznovan za dejanje, za katero kolektivna pogodba oziroma splošni akt ni določil, da pomeni kršitev delovne obveznosti, in ni zanj predpisal disciplinske sankcije, še predn je bilo storjeno. Zakonska določba iz 3. odstavka 58. člena ZTPDR torej zahteva, da je splošni akt, ki neko ravnanje opredeljuje kot disciplinsko kršitev, vnaprej sprejet, določen, jasen in predvidljiv. Smisel te zahteve je v tem, da delavec vnaprej ve, kaj je kršitev delovne obveznosti, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot disciplinska kršitev. Pravna analogija je zato prepovedana.

Ker tožena stranka po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč ni imela avtonomnega akta, v katerem bi opredelila nedopustna ravnanja in natančneje določila okoliščine in pogoje, pod katerimi se kršitve iz 1. odstavka 58. člena ZTPDR štejejo za hujše kršitve delovnih obveznosti, ni bila podana zakonita podlaga za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč o razveljavitvi disciplinskih sklepov.

Vzroki za nesprejem splošnih aktov pri toženi stranki niso odločilnega pomena, niti predmet disciplinskih kršitev, očitanih tožeči stranki. Zato očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).