Jedro

Tožnica do 5. dne v mesecu (avgustu) toženi stranki ni sporočila podatkov o prisotnosti na delu za pretekli mesec. Zaradi tega tožena stranka ni mogla pravočasno in pravilno pripraviti pisnega obračuna plače oziroma odvesti predpisanih davkov in prispevkov. Glede na to, da je bila tožnica na nujnost pravočasnosti dostave liste prisotnosti opozorjena že v prejšnjih mesecih (meseca maja), je naklepoma kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je podan razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2009, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ji še vedno traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečne plače v bruto znesku 538,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, ji priznati delovno dobo in ji povrniti pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvomno ugotovljeno, da tožena stranka tožnici ni omogočila zakonsko predpisanega zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi neutemeljeno sklicevalo na 2. odstavek 83. člena ZDR, ki v določenih izjemnih primerih omogoča, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca izvede brez njegovega zagovora. Tožnica o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila obveščena, saj telegram, ki je bil nanjo naslovljen, ni vseboval nikakršnih navedb o morebitnem zagovoru oziroma izredni odpovedi. Z izdajo izpodbijane sodbe je prišlo do kršitve materialnega prava po členu 83/1 ZDR, saj tožena stranka tožnici ni niti vročila pisne obdolžitve niti je ni vabila na pisni zagovor. Kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bila neupravičena petdnevna odsotnost tožnice od dela, pri čemer pa se tožena stranka pred izredno odpovedjo sploh ni pozanimala, kaj je bil dejanski razlog za odsotnost tožnice. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na domnevo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Dejstvo, da razlog za izredno odpoved tožnice ni obstajal, izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A., ki je bil vodja proizvodnje pri toženi stranki.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o utemeljenosti tožničine pritožbe enkrat že odločalo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 690/2010 z dne 16. 9. 2010 je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog za delno spremembo prvostopenjske sodbe je bil v ugotovitvi pritožbenega sodišča, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor (člen 83/2 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zoper citirano sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 109/2011 z dne 4. junij 2012 ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V obrazložitvi navedenega sklepa je Vrhovno sodišče RS sicer pritrdilo pritožbenemu sodišču, da dejstvo, da tožnica toženi stranki ni sporočila spremembe naslova, samo po sebi še ne opravičuje tožene stranke, da tožnici ni omogočila zagovora. Ker je spremembo naslova tožnice tožena stranka ugotovila sama, po vročevalcu, bi ji vabilo na zagovor lahko poslala na novi naslov, ki ji je bil znan. Drugače od pritožbenega sodišča pa je kot pomembno (in bistveno) štelo okoliščino, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnico in najprej razčistiti razlog za njen izostanek (telegram, po vročevalcu), vendar neuspešno. Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS pa je bilo v teh okoliščinah, zlasti ker je vročevalec od sosedovih izvedel, da tožnice tudi na novem naslovu ni, ker je odšla na morje, od tožene stranke dejansko neupravičeno pričakovati, da bo tožnici zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor.

Ker torej glede na zgoraj omenjene zaključke tožena stranka tožnici v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršila pravice do obrambe oziroma pravice do zagovora, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (kar mu tožena stranka oporeka v pritožbi), da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea člena 111/1 ZDR) oziroma da najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti (3. alinea člena 111/1 ZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na vse izvedene dokaze utemeljeno zaključilo, da je tožnica obe očitani kršitvi dejansko storila. Tako je bilo v postopku ugotovljeno (te ugotovitve tožnica v pritožbi izrecno niti ne prereka), da tožnica do 5. 8. 2009 toženi stranki ni sporočila podatkov o prisotnosti na delu za mesec julij 2009 (čeprav je bila zaradi nedostavljanja teh listin pisno opozorjena že 15. 5. 2009 – B7), zaradi česar tožena stranka ni mogla (pravočasno in pravilno) pripraviti pisnega obračuna in izplačila tožničine plače za julij 2009 oziroma odvesti predpisanih davkov in prispevkov. Glede na to, da je bila tožnica na nujnost pravočasnosti dostave liste prisotnosti obveščena že v maju 2009 (za april 2009), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica ravnala z naklepom, ko do 5. dne v avgustu 2009 ponovno ni oddala liste prisotnosti (za julij 2009). Tožnica je sicer v zvezi z očitanima kršitvama v postopku zatrjevala, da naj bi bila v spornem času v bolniškem staležu, vendar sodišču prve stopnje dokazov za to svojo trditev (kljub pozivu sodišča) ni predložila, prav tako pa se ni odzvala vabilu prvostopenjskega sodišča na zaslišanje. Glede na navedeno in z ozirom na preostale izvedene dokaze je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica storila očitano kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil podan tudi utemeljen razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei člena 111/1 ZDR, ker tožnica od 3. 8. 2009 dalje več kot pet dni zaporedoma ni prišla na delo k toženi stranki in o razlogih za to svojo odsotnost ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti (po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je tožnica od 3. 8. 2009 do 11. 8. 2009 izostala z dela neupravičeno). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica v spornem obdobju dejansko izostala z dela in o svoji odsotnosti ni obvestila nadrejene delavke A.B.. Tožnica je sicer v postopku zatrjevala (in to navaja tudi v pritožbi), da je o tem svojem izostanku obvestila neposredno nadrejenega delavca A.A.. Glede na izpovedbo A.A. (narok za glavno obravnavo dne 24. 3. 2010) pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica A.A. ni obvestila o svoji odsotnosti z dela za čas po 3. 8. 2009, temveč o svoji odsotnosti z dela pred navedenim datumom. A.A. je namreč izpovedal, da ga je tožnica obvestila o odsotnosti z dela zaradi svoje bolezni (iz izpovedbe priče A.B. in potrdila o upravičeni zadržanosti od dela – B14 izhaja, da je bila tožnica v bolniškem staležu do 31. 7. 2009 zaradi bolezni), medtem ko je tožnica zatrjevala, da je bila od 3. 8. 2009 dalje v bolniškem staležu zaradi nege sina (pri čemer za to svojo trditev ni predložila nobenih dokazov). A.A. ni izpovedal, da je tožnica svojo odsotnost z dela utemeljevala z nego sina (kar naj bi bil po tožničini navedbi razlog za njen izostanek z dela od 3. 8. 2009 dalje), zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica o svoji odsotnosti z dela po 3. 8. 2009 ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 2. kot tudi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in ker je bil za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR (kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazloženo), je utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma napačni uporabi materialnega prava. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnice, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), ker je tožena stranka le domnevala, da je tožnica v spornem obdobju izostala z dela neupravičeno, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev oprlo na to domnevo. Ker tožnica ni predložila nikakršnih dokazov o upravičenosti svojega izostanka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v tem času izostala z dela iz neupravičenih razlogov. Pritožbeno sodišče pa bo tem dodaja, da pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei člena 111/1 ZDR ni neupravičenost izostanka delavca, temveč le dejstvo petdnevnega zaporednega izostanka z dela in dejstvo, da delavec o tem izostanku delodajalca ne obvesti, čeprav bi to moral in mogel storiti (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2012, …).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (353. člen ZPP).

O priglašenih pritožbenih stroških tožnice je bilo že odločeno s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 690/2010 z dne 16. 9. 2010.