Jedro

Družbenik, ki je državljan Bosne in Hercegovine, na podlagi pravil ZZFPPod, kljub ustavni odločbi v zadevi U-I-135/00, iz katere izhaja, da prevzamejo družbeniki ob izbrisu družbe tudi morebitno premoženje družbe (univerzalni pravni nasledniki), lastninske pravice na obravnavani nepremičnini zaradi kogentnih predpisov ni mogel pridobiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta se toženca dolžna izseliti iz stanovanja št. 4, velikost 76 m2, ki se nahaja v visokem pritličju stavbe R., Ljubljana, ki stoji na parc. št. 199/7 k.o. X, ter stanovanje in skupne prostore v hiši, prosto svojih stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Glede na neuspeh tožeče stranke je tej naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 237,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišču predložila celotno verigo listin, na podlagi katerih izkazuje solastniški delež na predmetni nepremičnini (zemljiškoknjižni izpisek, kupoprodajno pogodbo ter notarska zapisa). Iz kupoprodajne pogodbe je razvidno, da je bil predmet prodaje solastniški delež do 74.686/100.000 sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na R., Ljubljana, s pripadajočim dvoriščem. V isti pogodbi pa je izrecno navedeno, da predmet pogodbe niso stanovanje št. 3 (ki je v lasti S. S.), stanovanje št. 5 (ki je v lasti L. Č.), stanovanje št. 10 (ki je v lasti M. V.) in trgovski lokal R. (v lasti M. R.). Zato ni jasno na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da bi se lahko predlog predlagateljice S. S. pod Dn. št. 22495/2010 nanašal prav na stanovanje, ki je predmet tega pravdnega postopka. Nadalje je iz predloženih listin razvidno, da je bil B. J. na dan izbrisa dne 28. 10. 2005 edini družbenik družbe N. d.o.o., ki je pravna naslednica družbe G. D. d.o.o., slednja pa je kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi. Na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) je tako B. J. postal pravni naslednik izbrisane družbe in je kot tak prevzel vse pravice in obveznosti izbrisane družbe. Ker gre v obravnavanem primeru za pravno nasledstvo izbrisane družbe, je potrebno glede prenosa premoženja (tudi nepremičnin) izbrisane družbe upoštevati ZFPPod in Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), ki sta lex-specialis glede prehoda premoženja izbrisane družbe na njene družbenike. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-135/00 z dne 25. 10. 2002 odločilo, da so družbeniki izbrisane družbe univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe, kar pomeni, da na njih na podlagi samega zakona preidejo vse obveznosti in pravice izbrisane družbe. Zato v tem primeru ne pride v poštev ugotavljanje vzajemnosti za prehod lastninske pravice, saj je zakon s tem, ko je dopustil, da tuji državljani v Republiki Sloveniji ustanovijo družbe, ki lahko postanejo lastnice nepremičnin, napravil izjemo. To je tudi edina logična rešitev, saj sicer upniki ne bi bili prav v ničemer varovani, poleg tega bi se pojavila cela vrsta nepremičnin, ki bi bile »nikogaršnje«. Tako je B. J. že na podlagi zakona pridobil lastninsko pravico na predmetni nepremičnini in jo kasneje na podlagi Pogodbe o prevzemu novih vložkov kot stvarni vložek izročil tožeči stranki. S tem je tožeča stranka nedvomno dokazala aktivno legitimacijo in lastništvo nad stanovanjem, ki ga brez veljavnega pravnega naslova zasedata toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Vrnitev individualno določene stvari lahko skladno z določbo 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva samo lastnik, pri čemer je tožeča stranka tista, ki mora v postopku dokazati svojo lastninsko pravico. Tudi solastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da je vsak od solastnikov upravičen vložiti tožbo na izselitev oziroma izpraznitev proti osebi, ki zaseda nepremičnino brez pravnega naslova.

5. Na pritožbeni stopnji ni sporno, da je bila na dan zaključka glavne obravnave pri nepremičnini parc. št. 199/7 k.o. X, katere del je tudi predmetno stanovanje, v zemljiški knjigi vknjižena solastninska pravica v korist Z. d.o.o., G. D. d.o.o. in M. R.. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je tudi razvidno, da je v teku zemljiškoknjižni postopek za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke (Dn. št. 9312/2010). Vprašanje, ki je predmet presoje, pa je, ali je tožeča stranka dokazala veljavno verigo prenosov solastninske pravice od vknjiženih solastnikov na tožečo stranko, tj. konkretno od družbe G. D. d.o.o. (ki naj bi se preimenovala v N. d.o.o.) na B. J. in od B. J. na tožečo stranko. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki to ni uspelo, je pravilen.

6. Nesporno dejstvo je, da je B. J. državljan Bosne in Hercegovine in kot tak lahko po določbi 68. člena Ustave Republike Slovenije (URS) pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določajo zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor. Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), ki sicer ureja način in postopek ugotavljanja vzajemnosti, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji (1. člen ZUVza), v 1. odstavku 3. člena določa, da je treba vedno (razen če ni s tem zakonom določeno drugače), ko tujec pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji, ne glede na ostale pogoje pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah, določene z zakonom ali z mednarodno pogodbo, ugotavljati tudi pogoj vzajemnosti. Že iz citiranih določb ZUVza torej izhaja, da je za pridobitev lastninske pravice tujcev potrebno ločiti pridobitni način od dodatnih (drugih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah v RS (1). Pridobitni način za državljane Bosne in Hercegovine je le dedovanje (6. člen Zakona o dedovanju, ZD), zakonski pridobitni način pa v njihovem primeru ne pride v poštev. Za konkretni primer to pomeni, da B. J. na podlagi pravil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), kljub ustavni odločbi v zadevi U-I-135/00, iz katere izhaja, da prevzamejo družbeniki ob izbrisu družbe tudi morebitno premoženje družbe (univerzalni pravni nasledniki), lastninske pravice na obravnavani nepremičnini zaradi kogentnih predpisov ni mogel pridobiti. Vsakršno razpravljanje o tem, ali je v primeru izbrisa družbe glede prehoda lastninske pravice na nepremičninah na družbenike – državljane Bosne in Hercegovine predvidena izjema, je v konkretnem primeru brezpredmetno. Tožeča stranka namreč kljub večkratnim in izrecnim ugovorom tožencev v tem postopku ni ne zatrjevala, še manj pa dokazala obstoj pogoja vzajemnosti, ki pa mora biti glede na zgoraj citirano določbo 1. odstavka 3. člena ZUVza podan vedno, ko tujec pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji.

7. Ker zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljujejo že zgoraj navedeni razlogi, se sodišče v presojo ostalih pritožbenih navedb (zlasti glede teka zemljiškoknjižnega postopka na predlog S. S.) ni spuščalo, saj tudi če bi se te izkazale za utemeljene, ne bi mogle privesti do drugačnega rezultata.

8. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej v sodni praksi na primer: sodba VSL II Cp 2728/2010 z dne 03. 11. 2010.