Jedro

Institut brezplačne pravne pomoči (BPP) zagotavlja dostop do sodišča socialno šibkim strankam in ne pokrivanje stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Vračilo je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Z 49. členom ZBPP pa je urejen (drugačen) položaj, ko upravičenec v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel. V tem primeru je dolžan povrniti sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Po določbah 48. člena ZBPP se torej izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena, po 49. členu v primeru pa iz „lastnih“ sredstev upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. Bpp 738/2008,649/2008 z dne 25. 7. 2012 je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem tožniku naložil, da v roku 30 dni po prejemu tega sklepa povrne stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 2.814,48 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz razlogov sledi, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno zastopanje v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. P 41/2008 in v isti zadevi odobrena pomoč za oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke in psihološke stroke. Iz naslova brezplačne pravne pomoči so bili izplačani stroški odvetnika za opravljeno pravno pomoč v skupnem znesku 911,30 EUR ter stroški izvedenca in izvedenina v skupnem znesku 2.229,60 EUR, skupaj 3.140,90 EUR.

Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem P 41/2008 z dne 28. 6. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3535/2011 z dne 11. 4. 2012 izhaja, da je tožnik z zahtevkom delno uspel in mu je bil dosojen znesek 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2008 do plačila. Po sodbi Višjega sodišča je dolžna tožena stranka plačati pravdne stroške v skupnem znesku 326,42 EUR.

Ker je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe pridobil navedeno premoženje, je na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan poravnati Republiki Sloveniji 2.814,48 EUR, kolikor znaša razlika med stroški, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 3.140,90 EUR, in zneskom 326,42 EUR, ki ga je po obravnavani sodbi dolžna povrniti tožena stranka.

Tožena stranka tožnika še pouči o možnosti sklenitve dogovora o obročnem vračilu dolgovanega zneska.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, stroške postopka pa naloži toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve o stroških dalje do plačila.

Izpodbijana odločitev nasprotuje namenu brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot je opredeljen v 1. členu ZBPP. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine v znesku 12.000,00 EUR (po delnem umiku tožbe je vtoževal znesek 10.000,00 EUR). V zadevi mu je bila zaradi slabega socialnega stanja dodeljena BPP. Z zahtevkom je delno uspel – dosojen mu je bil znesek 3.800,00 EUR z obrestmi. Toženec mu je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 326,42 EUR. O stroških postopka je bilo odločeno glede na uspeh pravdnih strank. Uspeh tožnika je 32 %. Glede na navedeno je zahteva po povračilu stroškov, ki predstavljajo razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova BPP, in stroški, ki se tožniku povrnejo, v nasprotju z načelom enakega varstva pravic, kot tudi v nasprotju z načelom enakopravnosti iz 1. člena ZBPP. Določilo, da mora tožnik, ki je uspel le delno (v konkretnem primeru 32%) povrniti stroške v enaki višini, kot bi jih v primeru, da bi z zahtevkom uspel v celoti, spravlja tožnika v bistveno slabši položaj in mu ne nudi ustreznega varstva. Pri ureditvi povračila tudi ni upoštevano ekonomsko merilo, ki mora biti izpolnjeno za dodelitev BPP, zaradi česar sodno varstvo pravic socialno šibkim strankam ni zagotovljeno.

Tožnik je prejemnik denarne socialne pomoči. Glede na slabo premoženjsko stanje (zaradi katerega mu je bila tudi dodeljena BPP) zneska, ki se mu nalaga v plačilo, ne more vrniti, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Navedeni znesek namreč predstavlja pretežni del zneska, ki mu je bil kot odškodnina dosojen v pravdi. Povračilo je nesorazmerno tako glede na uspeh v pravdi kot glede na višino prisojenega zneska. Predstavlja pa tudi protipraven poseg v pridobljene pravice.

Po prvem odstavku 49. člena ZBPP je upravičenec do BPP, ki v postopku ni uspel, sredstva dolžan vrniti, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Nesmiselno, nezakonito in v nasprotju z načelom sorazmernosti in enakopravnosti je, da mora tožnik, ki je uspel le v 32 %, vrniti celotno razliko med plačanimi in vrnjenimi stroški, kar predstavlja pretežni del dosojene vsote, zlasti upoštevajoč, da se tožniku premoženjsko stanje glede na višino dosojene odškodnine ni izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Od dosojenega zneska tožniku na koncu ne ostane praktično nič, rezultat celotnega postopka pa je enak, kot da svojih pravic sploh ne bi sodno uveljavljal. Tožnik pa je v slabšem položaju tudi v primerjavi z osebami, ki zaradi boljšega gmotnega položaja ne potrebujejo BPP. V kolikor bi namreč tožniku BPP ne bila dodeljena in bi si sam našel pooblaščenca, ki bi ga zastopal v postopku, bi obdržal celoten znesek, ki mu je bil prisojen.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je pravilna in skladna z določbami ZBPP, na katere se sklicuje.

Dejansko stanje, ugotovljeno v razlogih, je med strankama nesporno. Tako ni spora o višini izplačanih sredstev iz naslova BPP, kot tudi ne o višini odškodnine, ki je bila v pravdnem postopku prisojena tožniku kot tožeči stranki.

Na tej dejanski podlagi je odločitev utemeljena v določbah prvega odstavka 48. člena ZBPP. Da bi bila odločitev z zakonom neskladna, tožeča stranka niti ne zatrjuje, izraža le nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. Meni namreč, da ureditev vračila v primeru delnega uspeha v pravdi nasprotuje ustavnemu načelu enakega varstva pravic in načelu enakopravnosti iz 1. člena ZBPP. Uveljavlja torej notranjo neskladnost zakona in njegovo neskladnost z 22. členom Ustave.

Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje ali dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam in ne, kot meni tožeča stranka, pokrivanje stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Takšna ureditev pa po presoji sodišča ni niti notranje niti ustavno neskladna. Vračilo je po določbah 48. člena vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Z 49. členom ZBPP, s katerim neustreznost zakonske ureditve utemeljuje tožnik, je urejen (drugačen) položaj, ko upravičenec v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel. V tem primeru je dolžan povrniti sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Po določbah 48. člena se torej izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena, v drugem primeru pa iz „lastnih“ sredstev upravičenca.

Tudi stališču, da je upravičenec do BPP v položaju, ki je slabši od položaja stranke, ki ji BPP ni bila dodeljena, ne drži. Ne drži namreč, da bi tožnik v takem primeru obdržal celoten prisojeni znesek. V tem primeru bi namreč moral, enako kot v obravnavanem, povrniti ustrezen del stroškov postopka toženi stranki in trpeti svoje stroške postopka, do povrnitve katerih glede na uspeh v pravdi ni upravičen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je odločalo brez glavne obravnave, ker je bila v tem upravnem sporu sporna le uporaba materialnega prava.