Jedro

Kot premoženjsko škodo je tožeča stranka uveljavljala izgubljeni dobiček kot preprečitev povečanja svojega premoženja (132. člen OZ), ki pa bi se po vsebini lahko nanašal le na obveznost prevzemnikov tožene stranke, dati skladno 4. členu ZPre ponudbo za odkup delnic tožene stranke pod pogoji in na način, določen s tem zakonom. Pri tako oblikovanem odškodninskem zahtevku tožeče stranke kot pravno priznani škodi, ki naj bi se izražala v izgubljenem dobičku, bi bila podana lahko vzročna zveza le med (ne)ravnanjem prevzemnikov tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožnika.

Tudi če bi tožena stranka ravnala skladno 2. odstavku 55. člena ZPre in bi bila postavljena v toženi stranki povsem druga uprava in drug nadzorni svet, kot je bil na podlagi izpodbijanih skupščinskih sklepov, bi bili prevzemno ponudbo dolžni dati tožeči stranki prevzemniki in ne tožena stranka. Postavljeni odškodninski zahtevek se je lahko torej nanašal le na škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki bi lahko nastala tožeči stranki zaradi ravnanja prevzemnikov in ne tožene stranke.

Vsebinsko je nepravilna odločitev v izpodbijani prvostopenjski sodbi o ničnosti obeh potrditvenih sklepov in prisojeni primerni odškodnini v višini pravdnih stroškov. Osnovno načelo, ki ga je treba upoštevati v pravdnem postopku, je namreč razpravno načelo (7. člen ZPP). Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Le v tem okviru bi lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljalo ničnost obeh potrditvenih sklepov.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 1., 2., 3b. in 5. točka izreka prvostopenjske sodbe.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, in se prvostopenjska sodba v točkah 3.a. in 4 spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke G. d.d. Ljubljana dne 21. 7. 2003, ki je naveden v notarskem zapisniku notarja A. Š. opr. št. SV 709/03 z dne 21. 7. 2003 pod točko četrtič dnevnega reda - potrditev sklepa o izvolitvi članov nadzornega sveta - predstavnikov delničarjev z dne 27. 2. 2002 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 318.526,00 SIT v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje. "

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.088,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo šestnajsti dan od prejema te odločbe dalje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki pritožbene stroške v znesku 217,56 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi tožena stranka plačala tožeči stranki izgubo dobička v znesku 24.000.000,00 SIT (1. točka izreka) ter podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep, ki ga je sprejela skupščina delničarjev tožene stranke G. d.d. dne 27. 2. 2002, naveden v notarskem zapisniku notarja A. Š., opr. št. Sv 238/02 pod točko drugič dnevnega reda, se razveljavi"; Sklepi, ki jih je sprejela skupščina delničarjev tožene stranke dne 21. 7. 2003, navedeni v notarskem zapisniku istega notarja opr. št. Sv 709/03 z dne 21. 7. 2003 pod točkami tretjič, četrtič in šestič dnevnega reda, se razveljavijo"; "sklep skupščine tožene stranke z dne 27. 2. 2002 o izvolitvi nadzornega sveta (M., V., Š., Š.) ne velja pred 21. 7. 2003 oziroma na velja pred 21. 7. 2004"; "sklep skupščine tožene stranke z dne 21. 7. 2003 pod točko 3 o soglasju skupščine z ustanovitvijo in dokapitalizacijo G. naložbe ne velja pred 21. 7. 2004"; "sklep skupščine tožene stranke z dne 21. 7. 2003 pod točko 6 o izvolitvi Š. in M. za dobo štirih let ter V. in P. za čas do vpisa spremembe statuta ter prenehanje mandata M., V., Š. in Š. ne velja pred 21. 7. 2004" (2. a-d točka izreka) ter tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine tožene stranke z dne 21. 7. 2003 pod točkami 1., 2., 3., 5., 6., 7. in 8., navedenih v notarskem zapisniku notarja A. Š. opr. št. Sv 709/03 z dne 31. 7. 2003 (3.b točka izreka)." Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na ničnost sklepa, ki ga je sprejela skupščina tožene stranke G. d.d. dne 21. 7. 2003 in je naveden v notarskem zapisniku notarja A. Š. opr. št. Sv 709/03 z dne 21. 7. 2003 pod točko 4 dnevnega reda - potrditev sklepa o izvolitvi članov nadzornega sveta - predstavnikov delničarjev z dne 27. 2. 2002 (3.a. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 318.526,00 SIT, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje (4. točka izreka). Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.501.236,00 SIT, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje (5. točka izreka).

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zanjo neugodni del odločitve (1., 2., 3b. in 5. točko izreka prvostopenjske sodbe). Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tako primarnemu kot podrejenemu tožbenemu zahtevku ter spremembo sklepa o stroških tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati vse stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1. O odškodninskem zahtevku tožeče stranke - izgubljeni dobiček v višini takratnih 24.000.000,00 SIT: Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane prvostopenjske sodbe.

Tožeča stranka je uveljavljala škodo iz naslova izgubljenega dobička na podlagi splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti skladno 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti pa so protipravnost, ki mora izvirati iz sfere odgovorne osebe kot kršitev 55. člena Zakona o prevzemih (Ur. l. RS, št. 47/97), vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe (tožeče stranke), in škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe (tožeče stranke) povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki izvira iz sfere odgovorne osebe (več o splošnih predpostavkah odškodninske odgovornosti, primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, redaktorjev prof. dr. Mihe Juharta, doc. dr. Nine Plavšak, prva knjiga, stran 689).

Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek konkretizirala tako, da je upoštevala rast borznega indeksa od 27. 2. 2002 (ko naj bi se zgodil nezakonit prevzem tožene stranke) do 1. 4. 2004, ko je bila tožena stranka dejansko prevzeta skladno z ZPre, (primerjaj v spisu zapisnik glavne obravnave z dne 24. 4. 2006, list. štev. 185). Kot premoženjsko škodo je tožeča stranka uveljavljala izgubljeni dobiček kot preprečitev povečanja svojega premoženja (132. člen OZ), ki pa bi se po vsebini lahko nanašal le na obveznost prevzemnikov tožene stranke, dati skladno 4. členu ZPre ponudbo za odkup delnic tožene stranke pod pogoji in na način, določen s tem zakonom. Pri tako oblikovanem odškodninskem zahtevku tožeče stranke kot pravno priznani škodi, ki naj bi se izražala v izgubljenem dobičku, bi bila podana lahko vzročna zveza le med (ne)ravnanjem prevzemnikov tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožnika.

Tako kot je bil oblikovan odškodninski zahtevek, bi bil neutemeljen tudi, če bi uspelo tožeči stranki dokazati kršitev 55. člena ZPre. To pa zato, ker prevzemniki tožene stranke skladno 1. odstavku 55. člena ZPre ne bi imeli pravice le do glasovanja oziroma do upravljanja družbe. Tudi če bi tožena stranka ravnala skladno 2. odstavku 55. člena ZPre in bi bila postavljena v toženi stranki povsem druga uprava in drug nadzorni svet, kot je bil na podlagi izpodbijanih skupščinskih sklepov, bi bili prevzemno ponudbo dolžni dati tožeči stranki prevzemniki in ne tožena stranka. Postavljeni odškodninski zahtevek se je lahko torej nanašal le na škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki bi lahko nastala tožeči stranki zaradi ravnanja prevzemnikov in ne tožene stranke. Tudi, če bi tožena stranka ravnala v nasprotju s 55. členom ZPre pri sprejemu sklepa, ki ga je izpodbijala tožeča stranka (z dne 27. 2. 2002 pod točko 2. in dne 21. 7. 2003 pod točkami 3., 4. in 6), ni bila zatrjevana v postopku vzročna zveza med omenjenim ravnanjem predsedujoče na skupščini tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožeče stranke.

Ker morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke skupaj, le-ti pa niso bili vsi podani, kot je bilo razloženo, je bilo treba pritožbo tožene stranke glede primarnega tožbenega zahtevka zavrniti.

Glede posameznih očitkov procesnih kršitev pa drugostopenjsko sodišče navaja naslednje razloge: Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo vse spremenjene tožbene zahtevke tožeče stranke. Zato očitek nepravilne uporabe 186. člena ZPP ni utemeljen.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo obravnavati izpodbojnost oziroma ničnost sklepov skupščine tožene stranke z dne 27. 2. 2002 in 21. 7. 2003 kot vmesne ugotovitvene zahtevke tedaj, če bi lahko imela tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od takšne ugotovitve (primerjaj 181. člen ZPP). Ker je tožeča stranka že postavila (zapadel) dajatveni odškodninski tožbeni zahtevek, o katerem je bilo v prvi točki izreka prvostopenjske sodbe že odločeno, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vmesnimi ugotovitvenimi zahtevki skladno 2. odst. 181. čl. ZPP. Pravilni so torej razlogi izpodbijane sodbe, zakaj ni odločilo o tožnikovih vmesnih izpodbojnih oziroma ničnostnih zahtevkih.

Skladno 2. odstavku 206. člena ZPP bi prvostopenjsko sodišče lahko odredilo prekinitev postopka, če bi bila odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bil storjen gospodarski prestopek (sedaj le še prekršek), ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti ... Ker je prvostopenjsko sodišče samo odločalo o utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka tožeče stranke na izpodbojnost oziroma ničnost omenjenih skupščinskih sklepov, ni bilo nobenega razloga za prekinitev postopka, saj odločitev o tožbenem zahtevku ni bila odvisna od ugotovitve storjenega kaznivega dejanja gospodarske družbe oziroma kot je uveljavljala tožena stranka v pritožbenem postopku skladno 4. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Tudi če bi šlo za zatrjevano kaznivo dejanje goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika pri razglasitvi sklepa skupščine z dne 27. 2. 2002, teorija in sodna praksa prekinitve pri identičnem dejanskem stanju zavračata (primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, avtorica Vesna Rijavec, druga knjiga, stran 308). Ker ni šlo za pravno odločilno vprašanje v tem sporu, tudi očitek, da sodba o tem vprašanju nima razlogov, ni utemeljen.

Prvostopenjsko sodišče ni odreklo pravnega interesa tožeči stranki pri oblikovanju odškodninskega zahtevka, kot zmotno meni pritožnik (primerjaj v spisu 4. odstavek pritožbe, list. štev. 218). Prvostopenjsko sodišče namreč ni povezovalo pomanjkanja pravnega interesa za izpodbijanje skupščinskih sklepov te družbe s tem, da tožeča stranka ob zaključeni glavni obravnavi tega položaja ni več imela. Položaj pomanjkanja statusa delničarja tožeče stranke ob zaključku glavne obravnave je prvostopenjsko sodišče povezovalo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na izpodbojnost skupščinskih sklepov. Zato so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev 3. člena Zakona o sodiščih, neutemeljeni.

Sodišče je bilo dolžno skladno 154. členu ZPP ocenjevati uspeh celotnega sodnega postopka. Ne glede na to, da je tožeča stranka s prvo pritožbo uspela, je moralo prvostopenjsko sodišče oceniti njen celoten (ne)uspeh oziroma uspeh tožene stranke. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v točki 5 izreka pravilna, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju te obrazložitve.

Drugostopenjsko sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile pravno odločilne v tem sporu. Ostale po mnenju pritožbenega sodišča niso pravno odločilne. Zato nanje ni odgovorilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe (1, 2, 3b in 5 točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Proti 3.a in 4. točki izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma prvostopenjsko odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravni interes za ugotovitev ničnosti sklepov o potrditvi sprejetih sklepov z dne 21. 7. 2002 (torej dne 21. 7. 2003) pod točko četrtič dnevnega reda - potrditev sklepov o izvolitvi članov nadzornega sveta predstavnikov delničarjev z dne 27. 2. 2002 in sklepa o potrditvi sklepa z dne 21. 7. 2003 torej z dne 21. 7. 2004 pod točko 7 ima tožena stranka po oceni prvostopenjskega sodišča zaradi zatrjevane podlage za primerno odškodnino v obsegu s takim ravnanjem povzročenih pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka je torej ne glede na to, da je izgubila položaj delničarja, imela pravni interes uveljavljati ničnostne razloge obeh omenjenih sklepov skladno 359. členu ZGD. Le zaradi prenehanja delničarskega položaja v toženi stranki namreč ni mogel biti njen pravni položaj slabši, kot je na primer upnikov pri ničnostnem razlogu navedenem v 3. alineji 1. odst. 359. čl. ZGD. S tem, ko je zahtevala plačilo "pravdnih stroškov" kot primerno odškodnino, je namreč "postala upnik" tožene stranke. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek na ničnost sklepa, torej ni utemeljen.

Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča vsebinsko nepravilna odločitev v izpodbijani prvostopenjski sodbi o ničnosti obeh potrditvenih sklepov in prisojeni primerni odškodnini v višini pravdnih stroškov (primerjaj na strani 5 prvostopenjske sodbe). Osnovno načelo, ki ga je treba upoštevati v pravdnem postopku, je namreč razpravno načelo (7. člen ZPP). Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Le v tem okviru bi lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljalo ničnost obeh potrditvenih sklepov. Tožeča stranka namreč ni ponudila trditvene podlage, na podlagi katere bi lahko prvostopenjsko sodišče sklepalo (po uradni dolžnosti), da so bili potrditveni sklepi skladno 5. odstavku 364. člena ZGD sprejeti z očitnim namenom, onemogočiti ali otežkočiti sodno varstvo tožniku. Očitek namernega ravnanja tožene stranke brez pravno pomembnih trditev namreč onemogoča materialnopravno sklepanje o namernem ravnanju tožene stranke, ki ga je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot kršitev tožnikove delničarske članske pravice. Ugotovitev ničnosti sklepa v točki 3 a izreka je torej materialnopravno nepravilna, saj je prvostopenjsko sodišče odločalo kot o sklepčnem tožbenem zahtevku, čeprav vseh dejstev za materialnopravno sklepčnost tožeča stranka ni navedla.

Kot je bilo že povedano, bi bila lahko ugotavljanja ničnost potrditvenih sklepov le v povezavi z odškodninskim zahtevkom tožeče stranke ("najmanj v višini pravdnih stroškov v zvezi s potrditvenima sklepoma" v drugih pravdnih postopkih). Škoda kot zmanjšanje premoženja oškodovanca je lahko le tista, ki je pravno priznana. Pravdni stroški so po mnenju teorije lahko prisojeni le kot akcesorij glavni terjatvi in ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka. Zanje veljajo posebna pravila, predpisana v 12. poglavju ZPP. Če bi bila priznana odškodnina tožeči stranki (po temelju) iz naslova pravdnih stroškov, ki so ji nastali v drugih pravdnih postopkih, bi bila izničena vsa pravila, ki veljajo za odločanje o pravdnih stroških. V tem postopku dodatno navedena pravna podlaga 156. člena ZPP na podlagi povedanega prav tako ne more biti uporabljena. Če bi bili podani zakonski pogoji, bi bila lahko uporabljena le v tistih pravdnih zadevah, v katerih je sodišče odločalo o izpodbojnosti sklepov z dne 21. 7. 2003 in z dne 21.7.2004. Ti sklepi pa niso bili predmet presoje v tem, temveč v drugih pravdnih postopkih.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano prvostopenjsko sodbo v točki 3 a in v 4. točki izreka spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka 358. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki je priznalo pritožbene stroške v višini odvetniških stroškov in sicer za sestavo pritožbe po tar. št. 21 Odvetniške tarife (ODT) 375 točk, poročilo stranki po tar. štev. 39 ODT 20 točk, skupaj 395 točk. Materialni stroški niso bili izkazani, zato jih sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo. Tako ji pripada 395 točk, ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) in 20% davku na dodano vrednost skupaj 217,56 EUR. Ker plačilo sodne takse za pritožbo ni izkazano, ji sodišče druge stopnje ni priznalo sodne takse za pritožbo po Zakonu o sodnih taksah.

Toženi stranki pa pripadajo celotni prvostopenjski pravdni stroški, saj tožeča stranka ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom. Zato je sodišče druge stopnje prisodilo toženi stranki poleg že prisojenih prvostopenjskih stroškov še 3792 točk (x 0,450 EUR = 1.742,52 EUR, skupaj z 20% davkom na dodano vrednost (348,10 EUR), skupaj 2.088,63 EUR). Ti odmerjeni stroški predstavljajo eno četrtino v prvostopenjskem postopku opredeljenih in izračunanih stroškov (126., 129. list. št. spisa).