Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila. Opisano postopanje sodišča predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo (v delu, ki naj bi se nanašala na podredni tožbeni zahtevek) zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 578,82 EUR stroškov postopka pred sodišče prve stopnje in 818,72 stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: „I. Ugodi se podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti avtorsko nadomestilo oziroma odškodnino v višini 2.407,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 7. 11. 2014 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 666,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila."

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila toženec, ki sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je neargumentirano verjelo le dokazom tožnice, priče toženca pa štelo za neverodostojne. Sodišče je zanemarilo ključno dejstvo, da tožnik ni predložila verodostojne listine za vtoževano odškodnino. V sodbi sodišče ugotavlja, da tožnica upravičeno vtožuje terjatev po računih za obdobje med junijem in majem 2013, kar pa ne drži, saj je tožnica s tem zahtevkom propadla, ker je bilo o njem pravnomočno odločeno s sodbo z dne 15. 12. 2014. Predmet primarnega tožbenega zahtevka v prvotnem postopku so bile terjatve po računih za obdobje med junijem 2008 in majem 2013. Ta tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen. Sodišče je v ponovljenem postopku odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila, temveč je le spremenila pravno podlago zahtevka, kar niti ne predstavlja spremembe tožbe. Tožnica se zoper sodbo z dne 15. 12. 2014 ni pritožila, zahtevek, o katerem je sodišče odločilo v ponovljenem postopku ne obstaja, ker ni bil nikoli postavljen. Odločanje o podrejenem zahtevku predstavlja kršitev tretjega odstavka 436. člena ZPP in tudi sicer gre za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno in o katerem sodišče ne bi smelo ponovno odločati.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 7. 11. 2014 (list. št. 36) le pojasnila, da vtoževano terjatev predstavljajo zneski po računih za obdobje med junijem 2008 in majem 2013, ko je tožencu za uporabo varovanih del obračunala nadomestilo po Tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006) v mesečni višini 33,19 oziroma 36,01 EUR (z DDV). Za primer, če se sodišče ne bi strinjalo z uporabo Tarife 2006, je predlagala, da se avtorsko nadomestilo obračuna po Tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 v višini 1.323,65 EUR glavnice, 289,13 EUR zakonskih zamudnih obresti, s povečanjem glavnice za 57 % civilne kazni, kar skupaj znaša 2.407,26 EUR. Tožbe ni spremenila (list. št. 38), še vedno je zahtevala le, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi za glavnico 2.584,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

6. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku navedene trditve zmotno štelo za spremembo tožbe in s sodbo z dne 15. 12. 2014 posledično odločilo o dveh tožbenih zahtevkih. Štelo je, da primarnega predstavlja zahtevek, ki je bil glede višine oblikovan po Tarifi 2006, podrejenega pa tisti po Tarifi 1998. Sodišče je kot veljavno tarifo upoštevalo Tarifo tožnice iz Pravilnika 1998 ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108143/2013 z dne 3. 7. 2013(1) razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti avtorsko nadomestilo oziroma odškodnino v višini 2.407,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka) in mu naložilo povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka).

7. S sklepom I Cp 1575/2015 z dne 4. 11. 2015 je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo(2), odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ker se tožnica zoper odločitev iz I. točke izreka sodbe z dne 15. 12. 2014 ni pritožila, pritožba pravilno opozarja, da je ta del sodbe postal pravnomočen, s tem tudi odločitev o celotnem (edinem) tožbenem zahtevku. Utemeljena je namreč tudi pritožbena navedba, da tožnica s svojimi izvajanji glede uporabe Tarif 1998 in 2006 ni spremenila tožbe oziroma ni postavila podrednega tožbenega zahtevka.

8. Opisano postopanje sodišča predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo (v delu, ki naj bi se nanašala na podredni tožbeni zahtevek)(3) zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9. Na podlagi 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških vsega postopka. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov toženca za postopek pred sodiščem prve stopnje in oba pritožbena postopka. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 126 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kilometrino povezano s pristopom pooblaščenke na tri naroke glavne obravnave v znesku 244,20 EUR (220 km(4) x 3 x 0,37 EUR), kar povečano za 22% DDV znaša 475,80 EUR. Stroške toženca povezane s pristopi na naroke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/2003 in 32/2013). Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Toženec je upravičen do kilometrine v znesku 63,02 EUR (20,36 EUR + 21,42 EUR + 21,24 EUR)(5) in povrnitve stroškov takse za ugovor 40,00 EUR. Za postopek pred sodiščem prve stopnje mora tožnica tožencu po povedanem povrniti 578,82 EUR. Stroški prič niso priznani, ker jih sodišče prve stopnje (še) ni odmerilo. Za oba pritožbena postopka je toženec upravičen do povrnitve 818,72 EUR, kar predstavlja dve nagradi za pritožbo po tar. št. 3210 (2 x 168,00 EUR) in 2 x 20 EUR po tar. št., povečano za 22% DDV ter stroške sodnih taks (2 x 180,00 EUR). Stroški toženca skupaj torej znašajo 1.397,54 EUR.

Op. št. (1): Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine je bil (glede višine nadomestil) oblikovan na podlagi Tarife 2006. Op. št. (2): Ker je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, z vnaprejšnjo dokazno oceno pa kršilo tudi določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (3): Čeprav gre pri tožbi, ki je sedaj zavržena, za neobstoječi podredni tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče štelo, da je treba v okoliščinah konkretnega primera o njem odločiti in ne samo razveljaviti izpodbijane odločbe (kot da bi šlo le za prekoračitev zahtevka).

Op. št. (4): Po podatkih s spletne strani http://www.racunovodja.com/RazdaljeMedKraji razdalja med krajem tožnikovega prebivališča in sedežem sodišča znaša 110 km.

Op. št. (5): Kilometrina pa je v času prvega naroka 24. 3. 2016 znašala 0,09256 EUR/km EUR, v času drugega naroka 13. 6. 2016 0,09736 EUR/km in v času tretjega naroka 1. 9. 2016 0,09656 EUR.