Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni navedla, katera kazniva dejanja in prekrške je storil tožnik, kdaj jih je storil, ni pa tudi utemeljila, v čem bi glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 7.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 3. odstavka 40. člena v zvezi z 8. točko 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva z utemeljitvijo, da je bil tožnik že večkrat obravnavan in pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, bil pa je tudi obravnavan za prekrške zoper javni red in mir. Njegov sprejem v državljanstvo bi pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajal je, da tožena stranka ni dovolj pretehtala vseh okoliščin. Res je sicer, da je bil tožnik pravnomočno obsojen in da je bil obravnavan pri sodniku za prekrške, vendar je kazniva dejanja in prekrške storil zaradi prekomernega uživanja alkohola. Tožnik ima dva mladoletna otroka in sedaj redno obiskuje skupino v zdravstvenem domu. Ta dejstva gotovo odtehtajo prejšnje občasno neprimerno vedenje tožnika.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Za nevarnost za javni red in mir v širšem smislu šteje tudi gostota storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Ta dejanja kažejo, da se oseba po sprejemu v državljanstvo ne bi podrejala obstoječemu pravnemu redu. Uporaba 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni omejena z višino izrečene kazni.

Tožba je utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, ZDS, zadnja novela objavljena v Uradnem listu RS, št. 13/94 za ta spor ne velja) v 3. odstavku 40. člena določa, da je dovoljeno zavrniti vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav oseba izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka, če so podani razlogi za zavrnitev po 8. točki 1. odstavka 10. člena zakona. Po tej določbi lahko tožena stranka zavrne vlogo, če bi sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Upravni organ mora popolno ugotoviti dejansko stanje, ga navesti v utemeljitvi odločbe, navesti pa mora tudi razloge, ki so bistveni za presojo posameznih dokazov. To velja predvsem takrat, ko upravni organ zavrne vlogo za pridobitev državljanstva. ZDS nima določb o dokazovanju in izvajanju dokazov, zato je treba pri izvajanju dokazov v zvezi z državljanstvom uporabiti določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Po 2. odstavku 209. člena ZUP mora upravni organ v obrazložitvi odločbe navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev navedeno v izreku odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni navedla, katera kazniva dejanja in prekrške je storil tožnik, kdaj jih je storil, ni pa tudi utemeljila, v čem bi glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Niso tudi navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo odločitev, ki je navedena v izreku izpodbijane odločbe.

Sodišče zato ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni in ocenjeni dokazi in da tožena stranka ni ravnala po določbah 2. in 3. odstavka 209. člena ZUP, zaradi česar je bila ta določba kršena.

Sodišče v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) odpravi izpodbijano odločbo, če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene ali niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Na tej podlagi je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.