Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima štiri elemente nezakonitosti. Prvi je ta, da tožena stranka ni odgovorila na ugovor stranke v upravnem postopku, da ji pripada pravica do zagovornika, saj je v priporu (204.a člen ZKP). Drugi element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v kršitvi materialnega prava. Tretji element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v tem, da bi morala tožena stranka z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali dejansko obstaja (pogoj) vzajemnost(i) v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo, ne pa, da je to breme prevalila na tožnika. Četrta pomanjkljivost oziroma napaka pri vodenju postopka pa je v tem, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicuje na odgovor „Republike Kosovo“ z dne 11. 12. 2019, da iz njega ne izhaja jasno, ali je podana vzajemnost, pri čemer pa je v spisu listina z dne 11. 12. 2019 Temeljnega sodišča v Prištini, ki je sestavljena v albanskem jeziku, brez slovenskega prevoda, čeprav je slovenščina uradni jezik v postopku pred toženo stranko (11. člen Ustave RS).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Bpp 392/2021 z dne 11. 11. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Po predhodnem sklepu o združitvi postopkov na podlagi prošnje Bpp 392/2021, vloženi dne 14. 9. 2021 in prošnje Bpp 475/2021, vloženi dne 21. 10. 2021, je tožena stranka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A. A., brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, državljan Republike Kosovo, s stalnim prebivališčem na naslovu B., Republika Kosovo.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, in sicer v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod opr. št. I K 47909/2021. Kot morebitnega izbranega odvetnika je navedel Odvetniško družbo C. Prosilec je vložil dve prošnji (dne 14. 9. 2021 in 21. 10. 2021) za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v istem kazenskem postopku, in sicer v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod opr. št. I K 47909/2021. Organ za brezplačno pomoč je v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZUP obe prošnji s predmetnim sklepom združil v en postopek, saj se pravice ali obveznosti stranke opirajo na isto dejansko stanje in isto pravno podlago in je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: organ, pa tudi: strokovna služba za brezplačno pravno pomoč) v odločbi pravi, da je prosilec državljan Republike Kosovo in v Republiki Sloveniji (RS) nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, kar je organ ugotovil na podlagi vpogleda v uradno dostopno evidenco eRISK. Določilo tretjega odstavka 10. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pravi, da je vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu sestavi strokovna služba za brezplačno pravno pomoč in ga skupaj s prevodom, skladno z mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek Ministrstva za pravosodje pošlje v tujo državo. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Tožena stranka pravi, da je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči zgolj v primeru, če med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo obstaja vzajemnost na področju brezplačne pravne pomoči v kazenskih zadevah.

4. Z namenom ugotavljanja pogoja vzajemnosti je organ dne 21. 9. 2021 na Ministrstvo za pravosodje poslal dopis, v katerem je ministrstvo zaprosil za podatke, ali med državama obstaja vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje št. 5601-1847/2021/2 2 dne 22. 9. 2021 izhaja, da je ministrstvo v drugi kazenski zadevi pristojnim organom Republike Kosovo poslalo zaprosilo o veljavnem pravu Republike Kosovo na področju brezplačne pravne pomoči, in sicer z vprašanjem, ali in pod kakšnimi pogoji so slovenski državljani, ki nimajo stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Kosovo, upravičeni do brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih pred sodišči Republike Kosovo. Organ ugotavlja, da iz odgovora Republike Kosovo z dne 11. 12. 2019 jasno ne izhaja, ali je na področju brezplačne pravne pomoči podana vzajemnost, o čemer je tožnika (po Odvetniški družbi C.) z dopisom z dne 28. 9. 2021 tudi obvestil in jo pozval, da predloži potrdilo pristojnega organa Republike Kosovo o tem, ali v Republiki Kosovo obstaja brezplačna pravna pomoč in v primeru, da obstaja, ali so do nje upravičeni tudi slovenski državljani brez dovoljenja za stalno in začasno prebivanje v Republiki Kosovo oziroma, ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje Republiko Slovenijo, da med upravičence do brezplačne pravne pomoči šteje tudi državljane Republike Kosovo. V odgovoru na navedeni dopis je tožnik navedel, da ima on začasno prebivališče prijavljeno v Sloveniji, in sicer na naslovu ZPKZ Č.; poleg tega pa, da obdolženec mora imeti zagovornika pri postopku po 204a. členu ZKP in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor, pravico do zagovornika tožnik uresničuje s tem, ko si je za zagovornika izbral Odvetniško družbo C. 5. Organ je nadalje na podlagi vpogleda na spletne strani Ministrstva za pravosodje ugotovil, da mednarodne pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo v zvezi s kazenskimi postopki oziroma v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči ne obstajajo. Prav tako organ ni našel nobenega mednarodnega sporazuma s kazenskega področja, ki bi upravičeval dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilcu. Prav tako organ ni našel mednarodne pogodbe, ki bi obvezovala Republiko Slovenijo v smislu dodelitve brezplačne pravne pomoči kosovskemu državljanu. Na podlagi vsega navedenega ugotavlja in zaključuje, da obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo ni izkazan in tako ni izpolnjen osnovni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pogoj podane vzajemnosti, ki ga zakon v primerih, kot je obravnavani, zahteva v 3. točki 10. člena ZBPP, tako ni izpolnjen, zaradi česar je bilo potrebno prošnjo prosilca zavrniti.

6. V tožbi tožnik pravi, da ima tožeča stranka pravni interes v odobritvi brezplačne pravne pomoči za kazenski postopek, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, opr. št. I K 47909/2021, saj za plačilo zagovornika nima finančnih sredstev in je upravičenec do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki mu je bila neutemeljeno in nezakonito zavrnjena. Še dodatno pa tožeča stranka pojasnjuje, da je njen pravni interes za vložitev zahtevka v preprečitvi ponavljanja istovrstnega postopanja s strani tožene stranke v prihodnje.

7. Tožnik dodaja, da je trenutno nastanjen v ZPKZ Č. in ima na naslovu nastanitve tudi začasno prebivališče. Meni, da je s tem upravičen do BPP na podlagi 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Stališče organa, da je tožnik oseba iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, je pravno napačno in v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države in socialne države, mednarodnimi akti, ki urejajo človekove pravice in spoštovanje že pridobljenih človekovih pravic.

8. Toženi stranki očita, da je njena obrazložitev pomanjkljiva. Organ je zavzel stališče, da ni mogoče ugotoviti, ali obstoji vzajemnost ali ne. Takšno procesno dejanje s strani tožeče stranke ni primerno, saj mora sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia). Prevalitev obveznosti na stranko postopka, da naj organ seznani z vsebino tujega prava, še toliko bolj pa naložiti ji obveznost, naj organ seznani z dejstvom, ali obstaja mednarodna pogodba, v kateri kot ena od strank nastopa Republika Slovenija (s čimer takšna pogodba predstavlja del prava Republike Slovenije) je nepravilno in pomeni kršitev določb postopka, ki je rezultirala v zaključku, da vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo na področju brezplačne pravne pomoči ni podana in da naj ne bi obstajala nobena mednarodna pogodba med navedenima državama, ki bi urejala področje brezplačne pravne pomoči. 9. Tožnik vztraja, da je za potrebe preizkusa upravičenosti do BPP po 3. točki tretjega odstavka 10. člena ZBPP potrebno v vsaki posamezni zadevi (na podlagi zaprosila ministrstva, pristojnega za pravosodje, poslanega po diplomatski poti) pridobiti obvestilo tuje države o njenem pravu, kar je pomembno iz razloga, da je zagotovljena verodostojnost podatkov o tujem pravu, tudi z vidika časovnih meja veljavnosti tega prava.

10. Zaključek, da vzajemnost ali mednarodna pogodba ne obstajata, je organ utemeljil na dejstvu, da s strani (pooblaščenca) tožnika ni prejel nobenega odgovora na zgoraj navedeni poziv ter na navedbah, da ni našel nobenega mednarodnega sporazuma s kazenskega področja, ki bi upravičeval dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku. Pri tem svojih navedb ni podkrepil z obrazložitvijo, kako je do tega zaključka sploh prišel, njegove navedbe so zgolj pavšalne in se posledično niti ne morejo preizkusiti. Zgolj zatrjevanje dejstev namreč ne zadosti standardu popolne obrazložitve, saj tako ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. Tudi ni dovolj, da je organ v obrazložitvi odločbe navedel, da je pridobil odgovor Republike Kosovo z dne 11.12.2021, pri tem pa ni navedel, kaj naj bi bila točna vsebina tega odgovora. Zgolj na podlagi navedbe odgovora ni mogoče zaključiti, da vzajemnost med državama ne obstoji in da med državama ne obstoji mednarodna pogodba, ki bi urejala področje dodelitve BPP. To so vprašanja materialnega prava, na pravilnost katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Organ ne navaja, kaj iz odgovora Republike Kosovo izhaja, da je na tej podlagi lahko zaključil, da pogoj vzajemnosti glede BPP med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo ni izpolnjen. Prav tako organ v izpodbijani odločbi ni obrazložil dejanske podlage za zaključek o neobstoju mednarodne pogodbe, ki bi bila podlaga za dodelitev BPP tožniku. Ugotovljena kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 228. členom ZUP) ter je razlog za odpravo izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka ter tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

11. Ker Zakon o brezplačni pravni pomoči Republike Kosovo v 7. členu enako kot slovenski ZBPP določa, da so do brezplačne pravne pomoči upravičene (tudi) osebe, ki niso državljani države, v kateri zaprosijo za BPP, niti nimajo v tej državi stalnega in začasnega prebivališča, ampak jim je BPP zagotovljena na podlagi vzajemnosti, tožnik meni, da med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo na področju BPP vzajemnost obstoji.

12. Nadalje v tožbi izrecno izpostavlja, da med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo obstoji mednarodna pogodba, in sicer Haaška konvencija o civilnem sodnem postopku, ki velja tako za Republiko Slovenijo kot tudi za Republiko Kosovo, ker je Republika Kosovo enako kot tudi Republika Slovenija bila del nekdanje FLRJ, ki je navedeno konvencijo ratificirala, zato še vedno zanju velja tudi citirana konvencija.

13. Tožnik meni, da je izpodbijano odločbo organ kršil tudi 23. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, kršena pa je bila tudi ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožnik navaja, da izpolnjuje tudi objektivni kriterij za dodelitev BPP, da je zadeva razumna glede možnosti uspeha, zato meni, da ne sme biti podvržen slabšemu položaju, kot ostali prosilci, ki prav tako izpolnjujejo subjektivne in objektivne kriterije.

14. Tudi ob obravnavi pravice do brezplačne pravne pomoči z vidika pravice dostopa do sodišča (23. člen Ustave RS, prvi odstavek 6. člena EKČP) je v 70. členu ZKP določeno (prav tako pa tudi izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter prakse Ustavnega sodišča RS), da mora obdolženec imeti zagovornika pri postopku iz 204. člena ZKP in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Iz obrazložitve predloga ZBPP (Poročevalec št. 77/2000) pa tudi izhaja, da ureditev BPP v ZBPP zadosti vsem zahtevam, ki jih postavljajo Ustava Republike Slovenije, EKČP in priporočila Sveta Evrope. Resolucija Sveta Evrope (76) 5 o pravni pomoči v civilnih, gospodarskih in upravnih zadevah, Resolucija Sveta Evrope (78) 8 o pravni pomoči in svetovanju, priporočilo Sveta Evrope (81) 7 o ukrepih za olajšanje dostopa do sodišča, priporočila Sveta Evrope R (93) o učinkovitem dostopu zelo revnih do sodišč in pravosodja. Dalje je v obrazložitvi predloga zakona navedeno še, da se je pri urejanju instituta BPP izhajalo iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Tožnik meni, da ne more biti pomislekov, da drugačna ureditev v ZBPP upravičenosti do BPP za državljane Republike Slovenije in za v Republiki Sloveniji zakonito prebivajoče tujce od take ureditve za druge tujce ne bi bila v skladu z Ustavo ter mednarodnimi dokumenti.

15. V dokaz namere predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in mu dodeli redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Brežicah I K 47909/2021 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena in po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika, od 14.9.2021 dalje, ter za izvajanje brezplačne pravne pomoči določi Odvetniško družbo Č. Toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka; podredno predlaga, da sodišče odločbo vrne v ponovno odločanje organu.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. Tožnik v tožbi ni izkazal, da ima izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker tega dovoljenja ni predložil niti ni zatrjeval, da mu je bilo takšno dovoljenje izdano v upravnem postopku. Besedilo 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP je namreč takšno, da iz njega izhaja, da je pojem dovoljenja za začasno prebivanje t.i. terminus technicus, kar pomeni, da gre za dovoljenje, ki ga pristojni organ izda na prošnjo tujca na podlagi Zakona o tujcih-2 (ZTuj-2). V predmetni zadevi pa gre po izkazanih in nespornih dejstvih zgolj za to, da je tožnik nastanjen v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Č., kar nikakor ne pomeni, da mu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje po ZTuj-2. 18. Zato je v predmetni zadevi bistvena 3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki pravi, da so upravičenci za brezplačno pravno pomoč po tem zakonu poleg tistih, ki imajo dovoljenje za stalno ali začasno bivanje, „tudi drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.“

19. Ob tem je potrebno upoštevati tudi določbo 3. člena ZBPP, ki (v prvem odstavku) pravi, da „je z zakonom lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno.“ Po drugem odstavku istega člena „v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom.“ Po tretjem odstavku istega člena pa „upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu.“

20. Iz 3. točke prvega odstavka 10. člena in 3. člena ZBPP ter iz izpodbijane odločbe tako izhaja, da ima izpodbijana odločba štiri elemente nezakonitosti. Prvi je ta, da tožena stranka ni odgovorila na ugovor stranke v upravnem postopku, da ji pripada pravica do zagovornika, saj je v priporu (204.a člen ZKP). S tem je tožena stranka kršila pravico do izjave oziroma obrambe prosilca za brezplačno pravno pomoč v upravnem postopku v smislu prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena ZUP, kajti pravica, da se stranka izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ni sama sebi namen, ampak cilja na to, da stranka lahko tudi dejansko uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, preden je izdana upravna odločba preko tega, da pristojni organ njene argumente vključi v presojo oziroma razlago prava, kar je bistveno tudi za pravilno uporabo materialnega prava. Ta procesna kršitev je imela za posledico, da tožena stranka iz nepojasnjenega razloga ni uporabila nobenega od treh odstavkov 3. člena ZBPP, ki ureja razmerje med zagovornikom po uradni dolžnosti po ZKP, ko je oseba v priporu, in pravico do brezplačne pravne pomoči po ZBPP.

21. Drugi element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v kršitvi materialnega prava, oziroma gre najprej za bistveno kršitev določb postopka, saj tožena stranka ni z ničemer obrazložila, glede na to, da tudi tega materialno-pravnega vprašanja sploh ni obravnavala, in sicer, ali tožniku pripada brezplačna pravna pomoč na podlagi tretjega odstavka člena 6(3)(c) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki je mednarodna pogodba v smislu 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki veže Republiko Slovenijo. Po določbi člena 6(3)(c) EKČP ima, „kdor je obdolžen, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.“ Ta določba omenjene mednarodne pogodbe se uporablja neposredno (drugi stavek 8. člena Ustave RS). Tožena stranka bi pri tem morala izhajati iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z navedenim določilom EKČP,1 pa tega ni storila, zaradi česar je nepravilno uporabila določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP.

22. Tretji element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v tem, da bi morala tožena stranka z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali dejansko obstaja (pogoj) vzajemnost(i) v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo, ne pa, da je to breme prevalila na tožnika. Takšnega dokaznega bremena zakonodajalec ni naložil stranki v upravnem postopku, ampak ga nosi organ; poleg tega je razumno sklepati, da do dokaza o tem, ali obstaja vzajemnost med omenjenima državama, lažje pride upravni organ, kot pa prosilec za brezplačno pravno pomoč (7. člen ZUP - varstvo pravic strank in javnih koristi; 8. člen ZUP - načelo materialne resnice; 10. člen ZUP - prosta presoja dokazov). Določilo tretjega odstavka 10. člena ZBPP namreč pravi, da „zaprosilo o tujem pravu sestavi strokovna služba za BPP in ga skupaj s prevodom, skladno z veljavnimi mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek ministrstva, pristojnega za pravosodje, pošlje v tujo državo. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.“ To pomeni, da je dokazno breme za ugotovitev tega dejstva na toženi stranki in ne na tožniku. Pri ugotavljanju vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo ni odločilno dejstvo, da Republika Kosovo ni polnopravna članica Sveta Evrope, kajti to ne pomeni, da standardi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom člena 6(3)(c) EKČP ne morejo veljati na primerljivi način, kot veljajo v Sloveniji, spričo dejstva, da je Republika Kosovo v postopku pristopa v Svet Evrope.2

23. Četrta pomanjkljivost oziroma napaka pri vodenju postopka pa je v tem, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicuje na odgovor „Republike Kosovo“ z dne 11. 12. 2019, da iz njega ne izhaja jasno, ali je podana vzajemnost, pri čemer pa je v spisu listina z dne 11. 12. 2019 Temeljnega sodišča v Prištini, ki je sestavljena v albanskem jeziku, brez slovenskega prevoda, čeprav je slovenščina uradni jezik v postopku pred toženo stranko (11. člen Ustave RS).

24. Na podlagi teh štirih nepravilnosti je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila 3. točko prvega odstavka 10. člena in 3. člen ZBPP ter kršila določbo prvega odstavka 9. člena oziroma prvega odstavka 138. člena ZUP (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1)3. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

25. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožniku plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, kar znese skupaj 347,70 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, oziroma skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 O pravno relevantni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom člena 6(3)(c) EKČP, glej: Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights - Right to a fair trial (criminal limb), updated on 31 December 2021, str. 80-89, zlasti točka 3.d. („legal aid“), odst. 476- 483. 2 Glej na primer: Kushtrim Istrefi, 2018, Kosovo's Quest for Council of Europe Membership, Review of Central and East European Law, 48, str. 255-273. 3 Po določbi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.