Jedro

Ker je od prestane zaporne kazni na eno leto poteklo več kot pet let in ker obdolženec v tem roku ni storil novega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pri odmeri kazni te obsodbe, četudi še ni bila izbrisana iz kazenske evidence, ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino; po zakonu so namreč prenehale vse njene pravne posledice in obdolženec glede te sodbe velja za neobsojenega.

Izrek

Pritožbi obdolženega Z.M. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi določbe 51. člena KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a v kateri se mu na podlagi 2. odstavka 211. člena KZ določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu B.Z. v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem v višini 30.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1997 dalje.

V ostalem se obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v .. je z izpodbijano sodbo obdolženega Z. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ ter mu po 2. odstavku navedene določbe izreklo kazen štiri mesece zapora, oškodovancu B. Z. pa prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženec, ki posebej ne uveljavlja pritožbenih razlogov, smiselno pa se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je "ponovno razpravo" in zaslišanje nekaterih prič, da se "končno ugotovi resnica".

Višji državni tožilec je predlagal, enako kot v pisnem mnenju, da višje sodišče obdolženčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Iz obdolženčevih pritožbenih navedb, kjer med drugim tudi ponavlja svoj zagovor, v katerem zanika, da bi storil kaznivo dejanje, je mogoče povzeti naslednje bistvene trditve: sodba naj bi bila krivična; takrat ni bilo možno dvigniti z bankomata 30.000,00 SIT na dan, kot trdi oškodovanec; zaradi bolezni pljuč ni bil sposoben teči od T. ulice do K. v 15 munutah; ovadba je posledica oškodovančevega maščevanja, ker ga je opozoril, da naj z nočnimi telefonskimi klici ne nadleguje njegove partnerke, ki naj jo sodišče v ponovljenem postopku zasliši. Čeprav sodišče prve stopnje ni razpolagalo z neposrednimi dokazi, je lahko tudi na podlagi posrednih dejstev in dokazov povsem zanesljivo ugotovilo, da je bil storilec kaznivega dejanja obdolženec. Ta ni zanikal, da se je tisto dopoldne nahajal pri popolnoma slepem oškodovancu. Ugotovljeno je bilo, da sta bila tega dne opravljena dva dviga z bankomata ob 7,45 in 7,46 uri, obakrat za znesek 15.000,00 SIT in obakrat z bančno kartico oškodovanca. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je obdolženec imel možnost seznaniti se s številko oškodovančeve čekovne kartice in da je tudi vedel, kje ima oškodovanec denar in čekovno kartico. Ta se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje po obdolženčevi vrnitvi, ko je bil odsoten približno 10 do 15 minut, nahajala zraven denarnice, ne pa v njej, kot pred obdolženčevim prihodom. Tega dne je bil dopoldne pri oškodovancu samo obdolženec, oškodovanec pa je tudi izključil druge možne storilce.

Sodišče prve stopnje je navedlo zelo obširne in prepričljive razloge za svojo dokazno presojo, kar še posebej velja za logično in psihološko oceno oškodovančeve izpovedbe. To je označilo kot zanesljivo, suvereno in resnično, oškodovanec je na sodišče napravil vtis verodostojne priče, ugotovilo pa tudi ni nobenega razloga, da bi oškodovanec neutemeljeno ali celo namenoma po krivem obremenjeval obdolženca, saj sta bila prijatelja. Oškodovančeva izpovedba je bila v celoti potrjena tudi z drugimi dokazi, zaradi česar v pritožbi ni izkazano z zadostno verjetnostjo, da bi bilo mogoče oškodovančevo izpovedbo izpodbiti z zaslišanjem I.R.; še posebej, ker se je obdolženec šele v pritožbi začel sklicevati na oškodovančev motiv, zakaj ga je prijavil, čeprav naj bi mu bil znan že pred storitvijo kaznivega dejanja.

Višje sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da v tistem času tolikšne vsote z bankomata ni bilo mogoče dvigniti. Iz dopisa Ljubljanske banke z dne 9.12.1999 (list. št. 114) namreč izhaja, da je bil v tistem času limit "vsekakor večji od 15.000,00 SIT, oziroma najmanj 30.000,00 SIT, kolikor je bilo omenjenega dne dvignjeno na bankomatu". Neprepričljivo je tudi pritožnikovo sklicevanje na njegovo zdravstveno stanje in na nezmožnost izvršitve kaznivega dejanja. Že sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo obdolženčevega zagovora, da takšne razdalje v tako kratkem času ne bi mogel premagati, saj je ugotovilo, "da jo je moč s tekom zlahka premagati v 15 minutah". Poleg tega se tudi ne zatrjuje, da je obdolženec to razdaljo premagal sam oziroma peš, kar tudi ni pomembno, glede na to, da edino obdolženec prihaja v poštev kot storilec kaznivega dejanja. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče v celoti zavrnilo pritožnikove ugovore v zvezi z dejanskim stanjem.

Pritožba zaradi dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP). Čeprav ne gre odrekati pravilnosti ocene, da je tako dejanje, storjeno v opisanih okoliščinah na škodo popolnoma slepega oškodovanca predrzno in da je izraz storilčeve brezčutnosti, je izrek najstrožje - zaporne kazni vendarle prestroga kazenska sankcija. Že glede na predpisano kazen obravnavano kaznivo dejanje sodi med najlažja kazniva dejanja. Storjeno je bilo pred več kot dvema letoma, kasneje pa obdolženec kaznivih dejanj ni več ponavljal. Po razlogih izpodbijane sodbe sodeč je bila za izrek zaporne kazni v tem primeru odločilna okoliščina obdolženčeva "predkaznovanost". Ta pa je bila po mnenju višjega sodišča upoštevana nepravilno in v škodo obdolženca.

Kot obteževalna okoliščina je bilo upoštevano, da je obdolženec specialni povratnik, ker je bil s sodbo Temeljnega sodišča v ..., enote v ... dne 24.5.1991 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... dne 24.9.1991 obsojen na enotno kazen eno leto in dva meseca zapora zaradi kaznivih dejanj ponarejanja listin, goljufije, tatvine in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine. Pogojni odpust po tej sodbi je potekel 6.5.1992 (list. št. 71), sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa je obdolženec storil 15.11.1997, torej po več kot petih, zato bi morala biti prejšnja sodba na podlagi določbe 103. člena KZ izbrisana, saj obdolženec v petih letih po izvršitvi prejšnje kazni ni storil novega kaznivega dejanja (4. točka 4. odstavka 103. člena KZ). Pravne posledice te sodbe so torej prenehale in obsojenec glede omenjene sodbe velja za neobsojenega. Kazenski obsodbi iz leta 1986 in 1989 sta sicer upoštevni pri izreku kazenske sankcije, vendar pa sodišče prve stopnje že samo pravilno ugotavlja, da je od storitve teh kaznivih dejanj preteklo že precej časa, kar pomeni, da ta podatek kot obteževalna okoliščina nima posebne teže. Zaradi navedenih razlogov in ker je temeljno pravilo za odmero kazni sorazmernost med težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo ter kaznijo, je višje sodišče deloma ugodilo obdolženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enako kazen kot na prvi stopnji, saj jo je ocenilo kot primerno. Pogojno obsodbo pa je zaostrilo še s posebnim pogojem, da mora obdolženec oškodovancu v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe povrniti povzročeno škodo. Podatki iz kazenske evidence kažejo na nekoliko večjo nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, zaradi česar je bila obdolžencu, upoštevaje pri tem tudi težo dejanja, izrečena nekoliko daljša preizkusna doba. Glede na ugotovljene okoliščine je utemeljeno pričakovanje, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, četudi mu bo izrečena le opozorilna kazenska sankcija.

V ostalem je bila obdolženčeva pritožba zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.