Jedro

Drugotožena stranka (družba d.o.o.) dejansko ni tožnikov delodajalec, vendar pa je kljub temu pri presoji stvarne pristojnosti potrebno upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču delala pod nadzorom in organizacijo oziroma po navodilih drugotožene stranke, sicer pa je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki (samostojnemu podjetniku), delo pa je opravljal kot posredovan delavec pri drugotoženi stranki, na podlagi pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju. Situacija je podobna primerom, ko je delavec na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom napoten na delo k uporabniku, zato je za določitev stvarne pristojnosti potrebno uporabiti določbo točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, po kateri je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delu na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko ter da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje tudi zoper drugotoženo stranko. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka v tožbi, pripravljalnih vlogah in na glavni obravnavi izrecno trdila, da je drugotožena stranka izvajala elektroinštalacijska dela na objektu A. - B.a in ne da je bila glavni izvajalec del, kot to zmotno zaključuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Glavni izvajalec del je bilo podjetje C. d.d., torej tretjetožena stranka, zoper katero pa je tožeča stranka umaknila tožbo in je bil postopek ustavljen. Tožeča stranka je tudi trdila, da je delo izvajala po navodilih delovodje drugotožene stranke D.D., ki je bil istočasno tudi vodilni monter na navedenem objektu in da je drugotožena stranka tudi sicer v celoti organizirala in izvajala dela, ter da je bil tožnik praktično le posojen delavec drugotoženi stranki, kljub dejstvu, da je bil tedaj zaposlen pri prvotoženi stranki. Zgoraj navedeno je tožeča stranka dokazovala s pisnimi izjavami prič E.E., F.F., G.G. in H.H., ki so potrdile, da je ravno delovodja drugotožene stranke odrejal delo tožniku in vodil tudi evidenco opravljenih delovnih ur, česar pa sodišče ni upoštevalo. Med prvo in drugotoženo stranko je bila sklenjena pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju, kar dokazuje, da ne gre za klasično kooperantsko pogodbo, po kateri bi prvotožena stranka samostojno opravljala kakršna koli dela, temveč da je le posojala delavce in njihovo delo obračunavala po urni postavki, kot je to zapisano v 3. členu pogodbe o tehničnem sodelovanju. Da je bila ravno drugotožena stranka tista, ki je organizirala delo in bila nedvomno zadolžena tudi za varne pogoje pri delu, pa izhaja tudi iz določila 4. člena citirane pogodbe, ki določa, da bo drugotožena stranka koordinirala delo za potrebe delovišča, da bo odstranjevala delavce prvotožene stranke, v kolikor ne bodo upoštevali teh navodil. Tako razmerje med tožečo stranko in drugotoženo stranko pa ima vse elemente delovnega razmerja, v smislu točke c prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih sodiščih, čeprav to ni izrecno določeno v pogodbi o poslovno tehničnem sodelovanju. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII R 38/2008 zapisalo, da je za pravilno odločitev o pristojnosti delovnega in socialnega sodišče pomembna predvsem vsebina oziroma narava spornega razmerja. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila drugotožena stranka glavni izvajalec del na objektu in da je podana njena odgovornost le iz razloga, ker je bila lastnica premičnega odra, nepravilna in protispisna. V posledici pa je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo 5. člen Zakona o delovnih sodiščih. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko, pri čemer se je sklicevalo na določbe 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1). Iz podatkov v spisu izhaja, da drugotožena stranka dejansko ni tožnikov delodajalec, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno pri presoji pristojnosti upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču delala pod nadzorom in organizacijo oziroma po navodilih drugotožene stranke, sicer pa je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, delo pa je opravljal kot posredovan delavec drugotoženi stranki, na podlagi pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju. Glede na navedeno, je po oceni pritožbenega sodišča, situacija podobna primerom, ko je delavec na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom napoten na delo k uporabniku, zato je za določitev stvarne pristojnosti potrebno uporabiti določbo točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, po kateri je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delu na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Enako je odločilo Višje delovno in socialno sodišče tudi v zadevi opr. št. Pdp 70/2004 z dne 19. 3. 2014 in Pdp 466/2012 z dne 6. 6. 2012. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pri ugotovitvi odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, zato je sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).