Jedro

Lastninska pravica pravnega naslednika upravičenca za denacionalizacijo na razlaščenem premoženju, ki jo je ta pridobil z dedovanjem na podlagi oporoke po tretji osebi, predstavlja v konkretnem primeru zgolj oviro za vrnitev nepremičnine v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen in na pravico upravičenca do odškodnine po 42. členu istega zakona ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1240/97-7 z dne 27.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. .......z dne 22.5.1998. Z njo je bila zavrnjena pritožba zoper delno odločbo Upravne enote R. št. ..... z dne 3.2.1998, s katero je bila upravičencu v denacionalizacijskem postopku J.K. določena odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 22.594,97 DEM za nepremičnine parc. št. 913/2, 916/3 in S 146 k.o. K., vl. št. 39, ki so postale splošno ljudsko premoženje na podlagi Zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerjih (Uradni list LRS, št. 22/53 in 43/57) z odločbo Komisije za kmetijski zemljiški sklad OLO M. - okolica št.: ........ z dne 24.10.1953, ki je bila spremenjena s sodbama Okrožnega sodišča v M., št. G 1604/53 z dne 27.1.1954 in ..... z dne 12.7.1954. Sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je med strankama sporno ali gre upravičencu odškodnina za podržavljeno premoženje po 6. ali po 1. odstavku 42. člena v zvezi s 44. členom ZDen, ni pa sporno, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Navaja, da J.K., vlagatelju zahteve za denacionalizacijo obravnavane nepremičnine niso bile podržavljene, zato ga v smislu 9. člena ZDen ni šteti za upravičenca. Upravičenec je njegov pravni prednik J.K., ki pa podržavljenih nepremičnin ni pridobil nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. Pritrjuje stališču tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za primer iz 6. odstavka 42. člena ZDen, kot zmotno meni tožeča stranka, pač pa za primer iz 3. odstavka 16. člena ZDen, saj je podržavljeno premoženje v lasti fizične osebe. Upravičencu zato pripada odškodnina v višini, kot jo določa 1. odstavek 42. člena in 44. člen ZDen. Navaja še, da za ta postopek ni relevantno dejstvo, da je sedanji lastnik podržavljenega premoženja pravni naslednik upravičenca. Dejstvo je, da je predmetno premoženje v lasti fizične osebe, zaradi česar ga ni mogoče vrniti v naravi (3. odstavek 16. člena ZDen). Odločitev tožene stranke, da gre upravičencu odškodnina za podržavljeno premoženje, kot je to sicer določeno za primere, ko premoženja ni mogoče vrniti v naravi, je zato pravilna. Na pravice upravičenca v denacionalizacijskem postopku po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne vpliva dejstvo, da je pravni naslednik upravičenca odkupil del premoženja in drugi del podedoval od tretje osebe, ki je del podržavljenega premoženja predhodno odkupila, in da utegne biti ta pravni naslednik tudi dedič odškodnine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno upoštevati, da so vse obravnavane nepremičnine danes v lasti J.K., ki je pravni naslednik upravičenca v denacionalizacijskem postopku J.K. Upravičenec oziroma njegov pravni naslednik sta podržavljene nepremičnine pridobila z dedovanjem na podlagi oporoke po J.J., ki je slednje odkupil od Kmetijske zadruge R. in jih zapustil J.K., pravnemu nasledniku upravičenca. V času odločanja je obravnavano nepremično premoženje že neodplačno prešlo v last upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika. S tem je odpadla pravna podlaga za določitev odškodnine, saj je bila denacionalizacija na nek način že izvedena. Če bo upravičencu določena še odškodnina v vrednosti premoženja, ki se že sicer nahaja v njegovi lasti oziroma v lasti njegovega pravnega naslednika, bo prišlo do neupravičene obogatitve. Sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev tožene stranke je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritoženo sodišče strinja in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja posebej. Iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi upravičenec svoje premoženje po razlastitvi pridobil na podlagi pravnega posla nazaj, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor tožeče stranke, ki ga ponavlja v pritožbi, da je denacionalizacija v obravnavanem primeru že izvedena, saj se sporno premoženje nahaja v premoženjski masi upravičenca. Lastninska pravica pravnega naslednika na premoženju, ki je bilo razlaščeno upravičencu, pa v konkretnem primeru predstavlja zgolj oviro za vrnitev nepremičnine v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen in na pravico upravičenca do odškodnine po 42. členu istega zakona ne vpliva.

Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, v skladu z določbo 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.