Jedro

Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče že v več zadevah navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti.

Iz ZUS-1 izhaja, da kopičenje zahtevkov, kot ga uveljavlja tožnik, izpodbojnega in ugotovitvenega po 4. členu ZUS-1, ni dopustno, ker se zahtevka glede na prvi odstavek, 4. člena ZUS-1 izključujeta. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zakonodajalec dopušča možnost, da stranka v upravnem sporu izpodbija tudi druge akte, ki niso upravni akti, če tudi poseben področni zakon te možnosti ne dopušča (v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1), vendar samo pod pogojem, da stranka izrecno izpodbija akt oziroma je v zadevi očitno, da stranka izpodbija akt, s katerim organ (v smislu 1. člena ZUS-1) posega v človekove pravice posameznika, ob upoštevanju klavzule subsidiarnosti. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep pa je v obravnavani zadevi urejeno v določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej, ker je zoper izpodbijani sklep toženke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti.

Izrek

I. Tožba se v delu zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-575/2017/4 (1312-13) z dne 29. 6. 2017 zavrne.

II. Tožba se v delu s katerim tožnik zahteva: ?Ugotovi se, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-575/2017/4 (1312-13) z dne 29. 6. 2017 v obdobju od 29. 9. 2017 od 9:45 dalje kršena pravica do osebne svobode. Toženi stranki se prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-575/2017/4 (1312-13) z dne 29. 6. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.? se zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... v kraju ..., državljan ..., pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (1. točka izreka); od ustne naznanitve dne 29. 6. 2017 od 9.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerih se določi odgovorna država članica (2. točka izreka). Sklep utemeljuje, da je tožnik dne 29. 6. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v R Sloveniji. Po podani prošnji je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi izrazite begosumnosti in namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), ker je bilo v bazi Eurodac ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Slovenijo že petkrat zaprosil za mednarodno zaščito. Ugotavlja, da je tožnik znatno begosumen. Pri podaji prošnje je navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito le v Nemčiji in na Nizozemskem ter da je v obeh državah dobil negativen odgovor, podatki pa kažejo, da je zaprošal za mednarodno zaščito še v Švici, Luksemburgu in v Avstriji. Različni osebni podatki na dokumentih kažejo na prikrivanje podatkov uradnemu organu ter lažno identificiranje. Ilegalno pot je nadaljeval do Sloveniji, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka. Vse ustreza relevantni okoliščini nesodelovanje v postopku, kot jo opredeljuje 1. alinea drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Po lastni izjavi namerava iti v Španijo, Slovenijo je hotel samo videti. Po opravljenem policijskem preverjanju preko CPS Megvarje je bilo ugotovljeno, da je v Republiki Avstriji podal vlogo za mednarodno zaščito, vendar je tam dal o osebi druge podatke. Prikrival je tudi, da je že petkrat zaprosil za mednarodno zaščito. Navedene okoliščine kažejo, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno prehajal ilegalno iz države v državo. Organ je izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v skladu z drugim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker meni, da milejši ukrep, pridržanje na območju azilnega doma, ne bi bil primeren.

2. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedbe v izpodbijanem sklepu, da je tožnik podajal različne izjave o svoji poti, niso ocenjene v luči pravice do izjave. Na osebnem razgovoru je bila prisotna pooblaščenka tožnika B.B., ki tožniku zaradi razjasnitev dejanskega stanja ni mogla postaviti nobenega vprašanja, ker tega uradna oseba ni dovolila. Uradna oseba pa tudi ni zastavila dovolj jasnih vprašanj v zvezi z različnimi izjavami. Tako je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Uradna oseba ni pojasnila, zakaj pooblaščenka tožnika tožniku ni mogla zastaviti vprašanj, zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka. Tožnik bi namreč lahko pojasnil svoje razloge, zakaj Slovenije ne namerava zapustiti, kar je bistveno v tej zadevi. Toženka znatno nevarnost utemeljuje s 1. alineo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, čeprav je že na prvi pogled jasno, da drugi odstavek utemeljuje milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujcev, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016. Glede na določbo 68. člena ZTuj-2 iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč le tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Odločitev je iz tega razloga materialno zmotna. V zakonodaji še vedno niso določeni objektivni kriteriji, določitev v ZTuj-2 ne zadostuje, kot izhaja iz sodne prakse Nemčije in Avstrije. Sodišča so odločila, da so vsa pridržanja v Nemčiji (in Avstriji) trenutno nezakonita, ker v zakonodaji ni objektivnih kriterijev. Meni, da je utemeljitev toženke, zakaj naj bi bil tožnik "izrazito begosumen" nezadostna. Argument, da je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah ne zadostuje. Če bi bila taka argumentacija dovolj za odreditev pridržanja, bi bil avtomatično prav vsak prosilec, ki je zaprosil v eni državi, znašel pa se je v drugi, izrazito begosumen. Toženka bi morala najprej pojasniti zakaj je prosilec begosumen, nato pa še z dodatnimi argumenti utemeljiti, zakaj je tako ekstremen primer, da je izrazito begosumen. Glede na skopo argumentacijo je jasno, da je bila prosilcu odvzeta prostost, ker so bili njegovi odtisi v bazi Eurodac. Iz same Dublinske uredbe III pa že iz prvega odstavka 28. člena izhaja, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek določen v tej uredbi. Tožniku je izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja, ki se izvaja, saj tako izhaja iz strani 4, 2. odstavek. Iz prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da ta dva ukrepa ni enačiti. Ukrep se izvaja v Centru za tujce ..., kjer mora biti zaprt z drugimi osebami, ki niso vsi prosilci za mednarodno zaščito, zaklenjeni v prostoru z železnimi rešetkami, nadzorovan z video kamerami ter nima prostega izhoda ter ob stalnem nadzoru policistov. Iz tega izhaja, da mu je bila odvzeta osebna svoboda. Sklicuje se na prakso Evropskega sodišča (primere Guzzardi v. Italy; Amouur v. France) iz katerih izhaja, da je treba presojati specifične okoliščine konkretnega primera ter presoditi skrajni učinek, ko državni organ nekoga ovira, da zapusti določen prostor. Ukrep, ki se izvaja je po vsebini in načinu izvrševanja povsem enak ali celo strožji ukrepu pripora oziroma zapora. Sklicuje se na določbe Ustave - 13. člen, 14., prvi odstavek 19. člena, 20. člena ter ureditev po EKČP. Nadalje na slovensko sodno prakso, ki je zakoličila, kdaj bi bil tak ukrep možen. Toženka je pri izbiri med ukrepe pridržanja dolžna upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati najmilejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen. Omejitev gibanja na prostore za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben ukrep, namen bi bilo mogoče doseči z omejitvijo gibanja na območju azilnega doma. Utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma je pavšalna in pomanjkljiva, čeprav bi bil ta ukrep mnogo ugodnejši. Argument toženke, da ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma, je neprimeren. Toženki očita, da je spregledala, da se je z dnem 20. 7. 2015 iztekel rok za prenos Direktive 2013/331 EU v Slovenski pravni red. Bistven element za predmetni primer je 8. člen Direktive, ki določa razloge za pridržanje, saj ta izrecno navaja primere, ko se sme prosilca zadržati. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter zahteva v skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), da sodišče ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 29. 9. 2017 (najverjetneje pravilno 29. 6. 2017) od 9.45 dalje kršena pravica do osebne svobode. Toženi stranki se prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

3. Hkrati s tožbo pa tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ter predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce .... V tožbi je izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa mu bo izvrševanje prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi, kot izhaja iz sodbe naslovnega sodišča I U 1289/2014 in odločbe Ustavnega sodišča Up 729/03. Drugi argument pa je, da mora RS osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtem odstavku 5. člena EKČP. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja namreč traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce, kot izhaja iz v predlogu navedene sodne prakse. Brez izdaje začasne odredbe nima možnosti učinkovitega sodnega varstva.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

7. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

8. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alinea prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

9. Sodišče ne more slediti tožniku, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi razlogov za pridržanje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter listinskih dokazov upravnega spisa za ukrep, ki na podlagi 28. člena Dublin III, ne bi bil utemeljen. V zvezi z ugovori tožnika, da izrečen ukrep, glede na specifične okoliščine njegovega primera ter njegovim osebnim okoliščinam, ustreza odvzemu prostosti, sodišče temu lahko pritrdi. Vendar se je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah že izreklo, da je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici možen, kot npr. jasno navaja v zadevi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (10. točka obrazložitve), kolikor so pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, izpolnjeni. Po stališču Vrhovnega sodišča (I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) je toženka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico "upravičena" izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v osebno svobodo. Sodišče zato, ker slovenska sodna praksa priznava dopustnost izreka ukrepa pridržanja, z vsebino, ki pomeni odvzem prostosti, ne upošteva ugovorov tožnika, ki se nanašajo na sodno prakso v Nemčiji in Avstriji, kot relevanten razlog za nezakonitost sklepa. Kot bo navedeno v nadaljevanju, pa sodišče soglaša s toženko, da so v obravnavanem primeru pogoji za izrek navedenega ukrepa, kot jih opredeljuje 28. člen Uredbe III izpolnjeni.

10. Ob upoštevanju določbe 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alinei prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1). Okoliščine, ki po mnenju toženke izkazujejo nevarnost pobega v primeru tožnika je toženka pravilno opredelila za "nesodelovanje v postopku" kot termin, ki ga opredeljuje 5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Napačno sklicevanje na določbo predpisa ni razlog za nezakonitost akta, kolikor je akt skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za izrečen ukrep. Ugovori v tej zvezi, da je toženka utemeljila izpodbijani sklep na 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, zato niso relevantni. Tudi ni bistveno, da je toženka na str. 4, drugi odstavek, navedla, da je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja, saj iz izreka nesporno izhaja, da mu je izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce, ki je glede na terminologijo po ZMZ-1 ukrep omejitve gibanja kot strožji od možnih ukrepov.

12. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče že v več zadevah navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

13. Tožena stranka je izpodbijani sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v ..., kar je bil njegov prvotni namen.

14. Znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil tudi po mnenju sodišča izkazujejo podatki baze Eurodac, ki temeljijo na tožnikovih prstnih odtisih in izkazuje, da je tožnik na področju EU in Švici, pred prihodom v Slovenijo, že petkrat zaprosil za mednarodno zaščito (dejstvo, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito med strankama ni sporno, enako je tožnik izpovedal zaslišan tudi na glavni obravnavi). Sporno med strankama pa je ali je počakal na konec postopka o vloženi prošnji, o tem se njegove izpovedbe razlikujejo (primerjava izpovedb v upravnem postopku z izpovedbo na sodišču). O neverodostojnosti tožnikove izpovedbe, ali je res v vseh primerih vloženih prošenj počakal na zaključek postopka, kaže že odgovor Nemčije, ki je svojo odgovornost utemeljila na točki c člena 18 Uredbe Dublin III. Vendar pa sodišče meni, da za opredelitev nesodelovanja v postopku zadostuje že večkratno prehajanje držav in ni relevantno kakšno fazo postopka o svoji prošnji za mednarodno zaščito je tožnik v tej državi dočakal. Dejstvo je, da se posledica negativne odločitve v nobeni od držav ni izvršila, ker je tožnik to preprečil s svojim odhodom. Sodišče verjame, da je del njegove izpovedbe v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito lahko pripisati tudi njegovi nevednosti, vendar kot rečeno, vprašanje ali je tožnik v vseh državah dočakal negativno rešitev ni bistveno. Sodišče soglaša z organom, ki je navedeno postopanje, prehajanje iz države v državo in zaprošanje za azil, opredelil za nesodelovanje v postopku (pravilno 5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj tožnik tudi zaslišan na sodišču ni navedel prepričljivih razlogov za svoje ravnanje, ki bi kazali na to, da njegovo prehajanje držav in zaprošanje za mednarodno zaščito ni bilo usmerjeno v preprečitev izvedbe postopkov, ki jih je sprožil z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito.

15. K nesodelovanju v postopku pa je opredeliti tudi tožnikova ravnanja kot so prikrivanje podatkov uradnemu organu (v zvezi s svojo potjo po EU in zaprošanjem za mednarodno zaščito - čeprav sodišče meni, da je verjetnost različnih izjav o poti do Slovenije in dejstva ali je zaprosil za mednarodno zaščito možno pripisati tudi nevednosti tožnika), lažno identificiranje (npr. v Avstriji) ter posedovanje kopij dokumentov z različnimi podatki.

16. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik povedal, da je njegov cilj ..., zato je toženka tudi iz tega razloga lahko utemeljeno sklepala, da bo v primeru vložene prošnje v Sloveniji ravnal po predhodnem vzorcu in, kolikor ne bo pridržan, preprečil postopek predaje. Sodišče soglaša s toženko, da tudi dejstvo, da Slovenija ni tožnikova ciljna država kaže na prihodnjo nevarnost, da tožnik ne bo sodeloval v postopku, saj tudi na glavni obravnavi ni povedal prepričljivih razlogov, da je željo po ciljni državi spremenil, čeprav je na glavni obravnavi navajal, da je sedaj ciljna država Slovenija, ker mu je tu omogočeno zdravljenje in je to dokazoval z zdravniškim potrdilom dr. C.C. Glede na dejstvo, da je prosilcem za azil tudi v drugih evropskih državah, v katerih je tožnik zaprosil za azil vsaj enakovredno kot v Centru za tujce omogočeno zdravljenje, sodišče njegovi izpovedbi v zvezi s spremembo ciljne države ne more slediti. Vsa navedena dejstva, ki jih je navedla toženka, in ki so se potrdila na zaslišanju na glavni obravnavi, pa po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika - 5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z ( n) točko člena 2 in členom 28 Uredbe Dublin III, saj je izkazano, tudi z odgovorom Nemčije z dne 4. 7. 2017, da tožnik v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopka.

17. Tožnik izpodbijanemu sklepu očita, da temelji na okoliščini, da je podajal različne izjave o svoji poti, ki pa niso ocenjene v luči pravice do izjave. Toženka naj prisotni pooblaščenki ob osebnem razgovoru (pravilno ob podaji prošnje za mednarodno zaščito) ne bi dovolila postavljati vprašanj, vendar je bila navedena kršitev, kolikor se nanaša na neugotovljeno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, sanirana na glavni obravnavi, kjer je imela pooblaščenka tožnika možnost, da razčisti izjave o tožnikovi poti, ki jih je toženka opredelila kot različne. Sodišče soglaša s tožnikom, da bi morala toženka, kolikor je uporabila termin različne izjave o poti in ga v zvezi s tem obremenila, navesti v čem je različnost v njegovi izpovedbi, in koliko to vpliva na kriterij, ki ga je uporabila ?nesodelovanje v postopku?. Vendar je sodišče samo po zaslišanju tožnika prišlo do enakega zaključka, da tožnik spreminja svoje izpovedbe, primerjalno gledano so različne kolikor se primerja policijsko zaslišanje, s prošnjo za mednarodno zaščito in zaslišanje na sodišču. Čeprav različnosti niso bistvene, pa ugotovljeno dejansko stanje, predvsem petkratno zaprošanje za mednarodno zaščito in odhod iz držav pred izvedbo postopka v posamezni državi v zvezi z vloženo prošnjo (tudi kolikor se je končal z negativno odločitvijo) kaže na nesodelovanje v postopku in utemeljuje zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, tožnik Slovenijo zapustil ter tako onemogočil postopek predaje na podlagi Uredbe Dublin III.

18. Toženka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega, z upoštevanjem načela sorazmernosti, pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje in prostore Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU po določbah Uredbe Dublin III. Izrečeni ukrep je nujen in samo s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim bo mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu po določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati, prav tako tudi ne tožbene navedbe o tem, da je obrazložitev toženke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pomanjkljiva, kar se glede na vse navedeno, predvsem ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej na stopnjo nevarnosti pobega, ki se pri tožniku izkazuje v visoki stopnji, izkažejo kot neutemeljene. Tožniku pa bo tudi (in je) v Centru za tujce omogočeno zdravljenje, za katerega, kot je izpovedal na glavni obravnavi, si je izbral Slovenijo za ciljno državo.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena K II. točki izreka:

20. Tožba se zavrže. 21. Tožnik s tožbo uveljavlja poleg izpodbojnega, o katerem je sodišče odločilo v točki I sodbe, še ugotovitveni zahtevek, v razmerju primarni in podredni, kar glede na procesne določbe (ZPP) o kumulaciji zahtevkov pomeni, da zahteva, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (182. člen ZPP).

22. Na podlagi 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Vendar pa iz ZUS-1 izhaja, da kopičenje zahtevkov, kot ga uveljavlja tožnik, izpodbojnega in ugotovitvenega po 4. členu ZUS-1, ni dopustno, ker se zahtevka glede na prvi odstavek, 4. člena ZUS-1 izključujeta. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zakonodajalec dopušča možnost, da stranka v upravnem sporu izpodbija tudi druge akte, ki niso upravni akti, če tudi poseben področni zakon te možnosti ne dopušča (v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1), vendar samo pod pogojem, da stranka izrecno izpodbija akt oziroma je v zadevi očitno, da stranka izpodbija akt, s katerim organ (v smislu 1. člena ZUS-1) posega v človekove pravice posameznika, ob upoštevanju klavzule subsidiarnosti. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep pa je v obravnavani zadevi urejeno v določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej, ker je zoper izpodbijani sklep toženke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1, zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti. To, da se v tožbi uveljavljajo tudi kršitve ustavnih pravic ne pomeni, da ne gre več za spor zoper upravni akt, saj se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi z izpodbijanim upravnim aktom lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. 23. Sodišče je glede na navedeno, ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, ker ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, zavrglo.

K III. točki izreka:

24. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

25. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi upoštevaje določbe 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika). Na tej podlagi sodišče tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zato procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe, na način da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika preneha izvajati.

26. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe o smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.