Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvdenem dokaznem postopku utemeljeno podvomilo o tožbeni tezi, da je sporna pogodba fiktivna in zato nična (pravilno: brez pravnega učinka). Tožnica je ob ponovnem zaslišanju celo sama priznala, da je toženec pogodbo očitno vzel resno, ona sama pa ne. Za veljaven nastanek pogodbe mora biti izjava pogodbene volje svobodna in resna (drugi dostavek 18. člena OZ). Če pogodbenik v resnici nima namena podati zavezujoče izjave, pogodba ni sklenjena, vendar to pravilo velja le takrat, kadar je takšna volja navzven zaznavna in tako znana sopogodbeniku. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnica niti ne trdi, da bi moralo biti tožencu glede na okoliščine sklepanja pogodbe jasno, da se v resnici tožnica ne želi zavezati k prodaji svojih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki še njene pravdne stroške v dodatnem znesku 1.058,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.630,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je v ponovljenem postopku razširila svoj tožbeni zahtevek. Poleg ugotovitve, da je nična prodajna pogodba in pogodba o ustanovitvi užitka, ki sta jo 2. 4. 2013 sklenili pravdni stranki, je zahtevala še ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice na spornih nepremičninah (delu stavbe 0000-1298-106 in delu stavbe 0000-1298-227) ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; dodatno je zahtevala, naj ji toženec navedeni nepremičnini izroči v neposredno posest. 2. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe, nato pa tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 10.865,89 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica očita sodišču, da ni vestno in skrbno presodilo izvedenih dokazov. Toženec v resnici ni bil prepričljiv, saj ni znal pojasniti razkoraka med svojim zatrjevanim in dejansko izkazanim premoženjem. Priča M. B. ni verodostojna, ker ima kot toženčeva partnerka interes za izid pravde. Tudi priča L. P. M. je le pavšalno odgovarjala na vprašanja o sestanku s pravdnima strankama. Toženec ni predložil svojih bančnih izpiskov za čas od leta 2010 do 2013. Ker ni imel sredstev za plačilo kupnine, je toliko bolj verjetno, da tudi ni imel namena skleniti prodajne pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do vseh bistvenih tožničinih navedb. Njene izpovedi ni upoštevalo, čeprav je ves čas postopka izrecno zanikala dogovor o prodaji in prejem kupnine. Njena pojasnila o tem, kaj si je s pogodbo želela zagotoviti, kažejo na preužitkarsko pogodbo. Ta ni bila sklenjena, ker je ureditev pravnega posla vodil toženec. Ni logično, zakaj bi 92-letna gospa prodajala svoje stanovanje. Nasprotno pa je toženec svoje stanovanje prodal in zdaj živi drugje, torej očitno ni imel interesa kupiti tožničinega stanovanja. Tudi način prodaje s plačilom celotne kupnine v gotovini ob podpisu pogodbe je močno neobičajen in dejansko prikriva drugačen namen pogodbenikov. Izpodbijana sodba je tako nepravilna, nerazumna in nelogična.

5. Toženec izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče se sklicuje na stroškovnik, vendar se seštevka priznanih in priglašenih stroškov ne ujemata. Toženčevi stroški znašajo skupaj 13.224,02 EUR in ne samo 10.865,89 EUR, kolikor mu jih je prisodilo sodišče. Razlika v sodbi ni obrazložena, zato stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti.

6. Toženec je tudi odgovoril na tožničino pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

7. Tožničina pritožba ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

O tožničini pritožbi:

8. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vsega relevantnega trditvenega in dokaznega gradiva. Katero tožničino trditev naj bi v izpodbijani sodbi spregledalo, pritožba ne pove. Brez podlage je zato pritožbeni očitek, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki na račun dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze ocenilo skrbno in vestno ter analitično – sintetično, s čimer je primerno upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zato ni zagrešilo niti relativne bistvene kršitve določb postopka, na katero se sklicuje pritožba.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča imajo toženčevi dokazi večjo težo od tožničinih. Toženčeva izpoved je kljub drugačnim pritožbenim pomislekom vendarle razumnejša in prepričljivejša od tožničine. Enako velja za izpovedi toženčevih prič M. B. in L. P. M., ki so za povrh medsebojno skladne, medtem ko je tožnica v svoji razlagi okoliščin sklenitve sporne pogodbe ostala osamljena. Še več, kot je pravilno zaznalo sodišče prve stopnje, se je tožnica tudi v ponovljenem postopku pri odgovoru na odločilna vprašanja izmikala in sprenevedala. Čeprav je bila že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu (II Cp 1222/2017 z dne 15. 11. 2017) opozorjena na vrzeli v svojih trditvah, jih v novem sojenju ni poskušala odpraviti. Namesto tega še v pritožbi vztraja, da toženec ni imel dovolj sredstev za plačilo kupnine, kar naj bi kazalo na to, da ni imel namena skleniti prodajne pogodbe. Ta okoliščina je lahko zgolj indic, ne pa odločilen dokaz o domnevni fiktivnosti pogodbe. Neplačevitost pogodbenika ne pomeni nujno, da takšen pogodbenik nima namena oziroma volje skleniti pogodbe. Podrobnejša analiza toženčevega premoženjskega stanja in njegovih gmotnih razmer, ki si jo je obetala tožnica, zato ni bila potrebna. To velja tudi za sporne izpiske s toženčevega bančnega računa, saj povsem zadošča toženčeva izpoved, da je svoj denar pretežno hranil v sefu. Nasprotno pa je tožnica povsem neprepričljivo zanikala, da je prejela dogovorjeno kupnino, kar je sicer pisno potrdila v IV. točki sporne pogodbe. Njena izpoved, da ni ničesar podpisala, nato pa, da je podpisala, a tega ni vzela resno, ker pogodba ni bila prava in je bilo vse skupaj le otročja igra, pač ne vzbuja zaupanja v resnicoljubnost tožnice. Enako velja za njeno izpoved, da pogodbe sploh ni prebrala, v nadaljevanju pa, da jo je večkrat prebirala, preden jo je podpisala. Nasprotno je toženec o bistvenih okoliščinah nastanka spornega pravnega posla ves čas izpovedoval enako. Iz izpovedi priče M. B. ni razvidno, da bi jo prilagajala toženčevi in si tako pri zadevala pomagati tožencu v pravdi. Zgolj dejstvo, da je toženčeva zunajzakonska partnerica, zato ne more biti razlog za dvom o verodostojnosti njene izpovedi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek na račun priče L. P. M., češ da je izpovedovala presplošno. Zadošča namreč, da se je ta priča jasno spominjala bistvenih okoliščin sestave pravnega posla in sestanka s pogodbenikoma, kjer so se pogovarjali o vsebini pogodbe. Brez podlage in zato nedostojni so pritožbeni pomisleki o strokovnosti priče, ki je bila takrat še odvetniška pripravnica. Priča je povsem nedvoumno izpovedala, da je na izrecno zahtevo pravdnih strank sestavila kupno pogodbo, v katero pa je vključila tudi določilo o toženčevih obveznostih do tožnice.

11. Tožničino zanikanje, da se je s tožencem dogovorila za prodajo svojega stanovanja in da je prejela kupnino, se je v dokaznem postopku izkazalo kot povsem neprepričljivo. Če prodaja ne bi ustrezala njeni pravi volji, pogodbe gotovo ne bi podpisala, ne bi šla na sestanek k odvetnici in ne na overitev svojega podpisa k notarju. Dejstvo, da je bilo dogovorjeno plačilo celotne kupnine v gotovini in ob podpisu pogodbe, ni tako neobičajno v pravnem prometu, predvsem pa samo za sebe ne more biti dokaz, da takšen način prodaje prikriva drugačen namen pogodbenikov. Če si tožnica je res želela zagotoviti zgolj preužitek, ni bilo nobene ovire, da s tožencem skleneta pogodbo o preužitku. Sicer pa je takšno tožničino pojasnilo vprašljivo tudi zato, ker je namen pogodbe o preužitku po 564. in 565. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zlasti preživljanje upravičenca, medtem ko sta se pravdni stranki dogovorili le, da je toženec dolžan organizirati zdravstveno nego in doplačevati tožničino domsko oskrbo, če bo to kdaj potrebno, ter poskrbeti za njen pogreb, pri čemer stroške pogreba nosi sama tožnica. Za pogodbo o preužitku je še značilno, da preužitkar takoj prenese lastninsko pravico na prevzemnika, toženec pa je dejansko s pogodbo dobil povsem izvotljeno lastninsko pravico na spornih nepremičninah, saj si je tožnica poleg služnosti celotnega stanovanja in garaže zagotovila še, da toženec do njene smrti ne sme uporabljati spornih nepremičnin, kakorkoli posegati vanje ali razpolagati z njimi. Prazen je pritožbeni izgovor, da pogodbe o preužitku pravdni stranki nista sklenili le zato, ker je vse v zvezi s pogodbo urejal sam toženec. Kot že navedeno, se je tožnica udeležila razgovora v odvetniški pisarni, ob tem pa niti ne trdi, da takrat česa ni razumela ali da ustreznih pojasnil ni dobila. Za tožnico se kljub sklenjeni pogodbi, glede na toženčeve omejitve pri uporabi in razpolaganju s spornimi nepremičninami, ni nič spremenilo, saj je še naprej ostala v sicer prodanem stanovanju, zato je odveč pritožbeno spraševanje, zakaj le bi v svoji starosti (tedaj 92 let) sploh prodajala stanovanje. Sicer pa je dokazni postopek pokazal, da sta toženec in zlasti priča M. B. vendarle skrbela za tožnico, kot si je želela, in ji v vsem ustregla, dokler ni prišlo do razdora med njimi. Potemtakem se je sporna pogodba vendarle izvrševala, nadaljnje izvrševanje pa je preprečila sama tožnica, ki je začela odklanjati toženca in pričo M. B. Zakaj se je toženec po več letih pred nedavnim izselil iz svojega stanovanja v isti stanovanjski hiši, kjer sta bila prej soseda s tožnico, ne more biti odločilno. Motivi za takšno odločitev so lahko številni, zato samo njegova odselitev gotovo ni dokaz, da v resnici ni imel namena kupiti tožničinega stanovanja. Končno ni mogoče spregledati dejstva, da je bila tožnica tista, ki je dala pobudo za sklenitev prodajne pogodbe in je tudi sama določila pogodbeno ceno.

12. Sodišče prve stopnje je po navedenem utemeljeno podvomilo o tožbeni tezi, da je sporna pogodba fiktivna in zato nična (pravilno: brez pravnega učinka). Tožnica je ob ponovnem zaslišanju celo sama priznala, da je toženec pogodbo očitno vzel resno, ona sama pa ne. Za veljaven nastanek pogodbe mora biti izjava pogodbene volje svobodna in resna (drugi dostavek 18. člena OZ). Če pogodbenik v resnici nima namena podati zavezujoče izjave, pogodba ni sklenjena, vendar to pravilo velja le takrat, kadar je takšna volja navzven zaznavna in tako znana sopogodbeniku. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnica niti ne trdi, da bi moralo biti tožencu glede na okoliščine sklepanja pogodbe jasno, da se v resnici tožnica ne želi zavezati k prodaji svojih nepremičnin.

13. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, zatrjevanih procesnih kršitev pa ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožničino pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

O toženčevi pritožbi:

14. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno upoštevalo, da je tožnica s tožbo propadla, zaradi česar je toženec upravičen do povračila vseh svojih potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sklicevanje na stroškovnik stranke je v primerih, ko je stroškov veliko, običajno, ker so stroški stranska terjatev. Seveda pa je stranka kljub sklicevanju sodišča na njen stroškovnik upravičena le do tistih stroškov, ki so bili za pravdo potrebni – te mora sodišče v stroškovniku pregledno označiti, tako da je stroškovno odločitev mogoče preizkusiti.

15. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevi le delno sledilo, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, katerih stroškov in zakaj tožencu ni priznalo. Izpodbijana stroškovna odločitev je zaradi te pomanjkljivosti obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je v pritožbenem postopku mogoče odpraviti.

16. Ni sporno, da je toženec, upoštevaje odvetniško tarifo, veljavno v času izdaje izpodbijane sodbe, upravičen do priglašene nagrade za odgovor na tožbo in prve štiri pripravljalne vloge. Ni pa upravičen do plačila za konferenco s stranko, študij zadeve in pravno analizo primera, ker ni šlo za samostojno storitev (tar. št. 39). Za peto pripravljalno vlogo, ki je po vsebini dokazni predlog, mu pripada samo 50 točk (tar. št. 19/4). Nadalje je upravičen do priglašene nagrade za sestavo šeste, sedme in osme pripravljalne vloge, medtem ko mu za sestavo devete pripravljalne vloge pripada samo 50 točk (tar. št. 19/4), ker je šlo za enostavno vlogo. Desete pripravljalne vloge ni v spisu, zato tudi do priglašene nagrade toženec ni upravičen. Nadalje tožencu pripada priglašena nagrada za vse naroke za glavno obravnavo, vključno s plačilom za odsotnost iz pisarne v času potovanja (6. člen tarife) in urnino, z izjemo naroka 24. 11. 2016, kjer urnina znaša namesto priglašenih 250 točk, glede na dejansko trajanje naroka, samo 100 točk. Prav tako je toženec upravičen do povračila za kilometrino v priglašeni višini, nadalje za sestavo prve pritožbe, vključno s plačano sodno takso (2.337,00 EUR), do materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena tarife) in 22 % DDV. Ni pa upravičen do nagrade za sestavo dveh prošenj za preložitev naroka, saj sta bili obe nepotrebni.

17. Celotna nagrada za posamezne odvetniške storitve tako znaša 16130 točk (7.403,67 EUR). K temu je treba prišteti materialne stroške v višini 171,3 točke (78,63 EUR), kilometrino (376,20 EUR), kar je skupaj 7.858,50 EUR. Po dodanem 22 % DDV (1.728,87 EUR) in sodni taksi (2.337,00 EUR) znašajo celotni potrebni toženčevi pravdni stroški 11.924,37 EUR oziroma 1.058,48 EUR več, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev ustrezno spremenilo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Sklepno:

18. Tožnica je s pritožbo propadla, saj je bila odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari potrjena. S svojo pritožbo je delno uspel samo toženec, ki je dosegel spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnica mora zato svoje pritožbene stroške kriti sama, obenem pa mora tožencu povrniti sorazmeren del stroškov za njegovo pritožbo in stroške za odgovor na pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).

19. Sodišče druge stopnje je toženčeve pritožbene stroške odmerilo v skladu z zdaj veljavno odvetniško tarifo. Toženčevi stroški za odgovor na tožničino pritožbo znašajo skupaj 1.393,55 EUR. Obsegajo nagrado za sestavo odgovora (1875 točk – tar. št. 21/1), materialne stroške (28,75 točk – tretji odstavek 11. člena tarife) in 22 % DDV. Ostali priglašeni stroški (pričnine, izvedenine, sodne takse) tožniku v pritožbenem postopku niso nastali, medtem ko do priglašene nagrade za posvet s stranko in pregled spisa ni upravičen, ker ni šlo za samostojno storitev (tar. št. 39).

20. Toženčeve stroške za pritožbo je sodišče odmerilo od zneska 1.058,48 EUR, s katerim je toženec v pritožbenem postopku uspel. Skupaj znašajo 236,66 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo pritožbe (250 točk – tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov (5 točk – tretji odstavek 11. člena tarife) in 22 % DDV. K temu pa je treba prišteti še sodno takso za pritožbo (50 EUR). Ostali priglašeni stroški (pričnine, izvedenine) tožencu niso nastali, medtem ko so priglašeni stroški za posvet s stranko in pregled spisa že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe, saj ni šlo za samostojno storitev.

21. Tožnica torej tožencu na račun stroškov pritožbenega postopka dolguje skupaj 1.630,21 EUR. Če bo s plačilom zamujala, bo tožencu od tega zneska dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).