Jedro

Drugostopenjski organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, ne more odločati o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, če je sam odločal o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo ter tako odločbo presodil za zakonito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju tožena stranka) je s sklepom, št. DT-499-01-355/2017-2 z dne 23. 6. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrglo zahtevo tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije Davčnega urada Kranj (v nadaljevanju DURS Kranj), št. DT-4210-398/2008-7 (07-100-02) z dne 9. 7. 2014 (v nadaljevanju tudi odločba ali odločba DURS Kranj) po nadzorstveni pravici.

2. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da je DURS Kranj tožniku s prej navedeno odločbo v obnovljenem postopku odmerila dohodnino za leto 2004. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo tožene stranke, št. DT 499-01-407/2014-2 z dne 28. 10. 2014 zavrnjena. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo sprožil upravni spor pri Upravnem sodišču RS, vendar pa je bila njegova tožba s sodbo, opr. št. III U 370/2014-8 z dne 18. 5. 2015 zavrnjena. Tožnik je nato pri toženi stranki vložil zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Navajal je, da je v pritožbi zoper odločbo uveljavljal tudi pritožbeni ugovor zastaranja, vendar pa tega ugovora davčni organ ni presojal v luči določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zoper sklep o obnovi postopka pa ni imel pravnega sredstva. Tožnik je zato menil, da tožena stranka o zadevi, oziroma o tem pritožbenem ugovoru še ni odločala ter da je zato njegova zahteva za odpravo, razveljavitev ali spremembo odmerne odločbe utemeljena.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo drugega odstavka 88. člena in prvega odstavka 275. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da mora upravni organ v vsakem postopku najprej preveriti ali so izpolnjene formalne predpostavke za obravnavo zadeve. Kolikor ugotovi, da te niso izpolnjene, taki vlogi ni mogoče ugoditi, in to ne glede na utemeljenost same vloge. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali lahko tožnik, katerega pritožba in tožba zoper odločbo je že bila zavrnjena, vloži za zahtevo za odpravo te odločbe po nadzorstveni pravici. Ugotavlja, da taka zahteva ni dopustna ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, v kateri se je to sodišče že opredelilo do tega vprašanja in odločilo, da organ, ki je presojal utemeljenost pritožbe, ne more presojati vloge za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Prav tako ugotavlja, da ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da tožena stranka ni odločala o ugovoru zastaranja v luči določb ZDavP-2. Zoper sklep o obnovi postopka tožnik sicer ni imel možnosti pritožbe, je pa imel možnost temu sklepu ugovarjati v pritožbi zoper odločbo. Iz odločbe, ki jo je tožena stranka izdala ob odločanju o tožnikovi pritožbi, izhaja, da se je opredelila tudi do tega sklepa.

4. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek ali pa da samo odloči o zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici tako, da tej zahtevi ugodi ter določi, da se tožniku vrne dohodnina, ki je bila plačana za leto 2004, vključno z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

5. Tožnik navaja, da je izpodbijana odločitev napačna in nezakonita ter se je ne da preizkusiti, kršena pa so tudi upravno procesna in ustavno procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Poseženo je bilo tudi v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS v povezavi z njeno socialno in gospodarsko funkcijo iz 67. člena URS, kar pomeni tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tožena stranka svojo odločitev gradi na ugotovitvi, da je že odločala o pritožbi tožnika zoper odločbo in se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. X Ips 106/2012. Dejstvo pa je, da tožena stranka pri odločanju o pritožbi ni odločala o njegovem ugovoru zastaranja ponovne odmere dohodnine za leto 2004 in zato ni mogoče govoriti, da je že presojala to materialnopravno in procesno vprašanje. Tožena stranka namreč zgolj zaradi dejstva, da je o pritožbi odločala, četudi se ni opredelila do bistvenih pritožbenih razlogov, meni, da s tem niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o predlogu za odpravo odločbe o nadzorstveni pravici.

6. Tožnik v nadaljevanju tožbe opisuje potek postopka odmere dohodnine za leto 2004 ter navaja, da je zoper odmerno odločbo, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal tudi ugovor zastaranja, vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila. Poudarja, da je Ustavno sodišče RS večkrat poudarilo, da je obrazložena odločba bistven del poštenega sojenja in da se mora organ, ki določa, opredeliti do tistih argumentov stranke, ki so za presojo spora odločilni. Vprašanje zastaranja, kot je to v pritožbi kot ugovor uveljavljal tožnik, je tudi materialno procesno vprašanje, na katerega mora organ paziti po uradni dolžnosti. Odločitev tožene stranke, ki izpodbijani sklep opira le na ugotovitev, da je predhodno že odločala o pritožbi tožnika zoper odločbo, pomeni kršitev pravice tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in kršitev pravice od učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS. Tožena stranka bi morala ne zgolj formalno preveriti ali je v obravnavanem primeru odločala o pritožbi, pač pa tudi ali je vsebinsko odločala o vprašanju, ki ga tožnik izpostavlja v predlogu za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

7. Tožnik v nadaljevanju citira določbo drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 in 89. člen tega zakona, ki ureja obnovo postopka ter pojasnjuje svoje stališče o tem, da je pravica do obnove davčnega postopka in posledično do nove odmere davčnih obveznosti zastarala, na kar je opozarjal tudi v pritožbi, vendar pa tega tožena stranka ni ugotavljala, niti se do tega ni opredelila.

8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev in zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Med strankama ni sporno, da je DURS Kranj z odločbo št. DT-4210-398/2008-7 (07-100-02) z dne 9. 7. 2014, tožniku v obnovljenem postopku odmerila dohodnino za leto 2004. Sporno tudi ni, da je tožnik zoper to odločbo vložil pritožbo, ki je bila z odločbo tožene stranke, št. DT 499-01-407/2014-2 z dne 28. 10. 2014, zavrnjena. Tožnik je odločitev prvostopenjskega organa nato izpodbijal še s tožbo v upravnem sporu, ki pa je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 370/2014-8 z dne 18. 5. 2015, zavrnjena. Med strankama pa je sporno ali odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, glede na to, da je tožeča stranka pred tem zoper odločbo vložila pritožbo, o kateri je odločala prav tožena stranka in jo zavrnila.

12. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo tako po določbah ZDavP-2, kot tudi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, in sicer če jo je izdal stvarno nepristojen organ ali če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena (prvi odstavek 88. člena ZDavP-2). Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni tudi, če je z njo prekršen materialni zakon (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2).

13. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da drugostopenjski organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, ne more odločati o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, če je sam odločal o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo ter tako odločbo presodil za zakonito.1 Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici je namreč v nadzoru drugostopenjskega organa nad zakonitostjo aktov, ki jih sprejme organ prve stopnje, ne nadzira pa svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov in stališč, torej ne nadzira samega sebe. Drugostopenjski organ izvaja svojo nadzorstveno pravico tudi v zvezi s pritožbo, saj pri odločanju ni vezan le na pritožbene razloge, pač pa mora po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnih predpisov. Tako je tožena stranka ravnala tudi v obravnavanem primeru, saj se je v odločbi, s katero je odločila o tožnikovi pritožbi zoper odmerno odločbo DURS Kranj, opredelila tudi do tožnikovega pritožbenega ugovora, da je odmera obveznosti zastarala (tretji odstavek na 3. strani te odločbe) in do ugovora, da ni podan obnovitven razlog (drugi odstavek na 3. strani odločbe). Prav tako je odločbo DURS Kranj preverila po uradni dolžnosti ter ugotovila, da ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnega prava ter da je bila dohodnina tožniku odmerjena v skladu z veljavnimi predpisi (prvi odstavek na 4. strani odločbe). Odločitev DURS Kranj je navsezadnje presojalo tudi sodišče, ki pri njenem preizkusu ni našlo nepravilnosti in je zato tožbo tožnika zavrnilo (11. točka obrazložitve sodbe opr. št. III U 370/2014-8).

14. Sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena, saj tožena stranka ne more odločati o zakonitosti odločbe DURS Kranj, o kateri je že odločala ob vloženi pritožbi zoper isto odločbo ter tako odločbo presodila za zakonito, enako pa to nato presodilo še sodišče v upravnem sporu. Tožena stranka je zato v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene formalne predpostavke za obravnavo tožnikove zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in se iz tega razloga ni spuščala v vsebinsko obravnavo te zahteve, pač pa jo zavrgla. Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, na katero se sklicuje tožena stranka, enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 309/2013 z dne 6. 3. 2014 in tudi sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1965/2013 z dne 24. 6. 2014, I U 523/2014 z dne 2. 9. 2014, I U 862/2014 z dne 25. 11. 2014.