Jedro

Tožbeni ugovor, da tožena stranka v ponovljenem postopku ne bi smela ugotavljati tudi drugih okoliščin, in sicer verodostojnosti računa in starosti opreme, je neutemeljen. Tožena stranka se je namreč v ponovljenem postopku ravnala po napotilih upravnega sodišča v sodbi, v kateri je sodišče navedlo, da mora upravni organ v ponovnem postopku razjasniti vse pravno pomembne okoliščine za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev, kakor tudi po napotilih Vrhovnega sodišča v sklepu, da mora v obrazložitvi svoje odločbe odgovoriti na vsa sporna vprašanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) v ponovljenem postopku zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-13/2009/8 z dne 6. 8. 2009. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila z navedeno odločbo tožniku odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 200.000,00 EUR za sofinanciranje naložbe: nakup proizvodne linije za proizvodnjo letečih tarč „Top target“ iz ukrepa Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (v nadaljevanju : Ukrep št. 312), ki so bila razpisana z javnim razpisom za ukrep 312 (Javni razpis). Sredstva iz Ukrepa št. 312 so se odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 (Uredba) in Javnem razpisu. Le-ta je v tretjem odstavku podpoglavja Posebni pogoji, poglavja V. „Pogoji za dodelitev sredstev“, določal, da mora vlagatelj zagotoviti ustrezno investicijsko tehnično dokumentacijo z detajlnim popisom del in stroškovno opredelitvijo del, v razpisni dokumentaciji pa je bilo v prilogi 8 Investicijsko tehnična dokumentacija določeno, da mora vlagatelj k vlogi priložiti uporabno dovoljenje že obstoječega objekta (v primeru nakupa samo opreme). Prav tako je bilo v odločbi o pravici do sredstev določeno, da se stranka zavezuje, da bo Agencijo obvestila o vsaki predlagani spremembi naložbe in pridobila soglasje Agencije, preden se sprememba naložbe začne izvajati. Sklicuje se na 56. člen Zakona o kmetijstvu, po katerem se zahtevku za izplačilo sredstev, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ugodi, zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, pa se zavrne. V obravnavanem primeru je Agencija dne 5. 2. 2010 od Inšpektorata RS za okolje in prostor pridobila podatek, da proizvodnja v objektu, kamor je bila nameščena, glede na izdano uporabno dovoljenje ni predvidena. Zato je bil tožnik pozvan na obrazložitev stvarnega stanja glede na zgoraj navedena dejstva. Z dopisom z dne 16. 2. 2010 je odgovoril, da se je lokacija, ki je bila predvidena v vlogi, spremenila oziroma je bila oprema prestavljena v drug objekt. Agencija o navedeni spremembi predhodno ni bila obveščena. Tožnik je tako kršil pogoj iz odločbe o pravici do sredstev, saj Agencije ni obvestil o predlagani spremembi naložbe in ni pridobil njenega soglasja. Objekt se sicer nahaja na parc. št. 293/23, k.o. ..., za katerega je bilo izdano uporabno dovoljenje z dne 11. 12. 1998, ki pa ni ustrezno, zato je z odločbo z dne 3. 3. 2010 tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev v celoti zavrnila. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. II U 140/2000-8 z dne 10. 3. 2011 njegovo tožbo zavrnilo. Vendar je tožnik zoper navedeno sodbo vložil revizijo na Vrhovno sodišče RS, ki je s sklepom opr. št. X Ips 223/2011 z dne 14. 11. 2012 navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v ponovni postopek. Upravno sodišče je v ponovnem postopku s sodbo opr. št. II U 502/2012-2 z dne 13. 12. 2013 izpodbijano odločbo z dne 3. 3. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek.

V postopku ponovnega odločanja je Agencija ugotovila, da je tožnik dne 19. 11. 2009 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev s priloženimi listinami, ki jih tudi navaja. Za ugotovitev dejanskega stanja je bil vpogledan tudi zapisnik z dne 12. 12. 2009 o ogledu investicije s priloženimi fotografijami, posnetimi ob ogledu. Tožnik je zapisnik podpisal in na zapisnik ni imel pripomb. Ob ogledu naložbe se je pojavil sum, da montirana oprema ni nova. Javni razpis pa je v tretji alineji prvega odstavka poglavja IV. „Upravičeni stroški“ določal, da je upravičen strošek za namen iz Ukrepa nakup nove opreme. Agencija je Inšpektorat RS za okolje in prostor zaprosila, da preveri skladnost objekta, v katerem naj bi tožnik opravljal dejavnost proizvodnje glinastih golobov. Iz ugotovitev gradbenega inšpektorja je razvidno, da na v tožnikovi vlogi navedeni parcelni številki stojita dva medsebojno povezana objekta in sicer predgrajeni objekt in k njemu dozidani objekt. Tožnik ima za objekt, ki ga je priglasil v vlogi, uporabno dovoljenje z dne 7. 11. 2000 za proizvodno prodajno-skladiščno halo; objekt, v katerem se nahaja proizvodnja letečih tarč Top Target pa ima uporabno dovoljenje z dne 11. 12. 1998 za skladiščno halo s prostori, vendar proizvodna linija za proizvodnjo letečih tarč v tem objektu ni predvidena. Po ugotovitvah inšpektorja tožnik sicer lahko obdrži proizvodno linijo v tem objektu, če zanj pridobi spremembo namembnosti za proizvodni objekt. Glede na navedeno Agencija ugotavlja, da tožnik nima ustreznega uporabnega dovoljenja za objekt, v katerem se izvaja naložba in sicer proizvodnja letečih tarč „Top target“, torej ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje predpoglavja Splošni pogoji, poglavja V. „Pogoji za dodelitev sredstev“ Javnega razpisa, saj ni predložil vseh dovoljenj in sicer ustreznega uporabnega dovoljenja. Po vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev je bila Agencija preko telefonskega pogovora z uslužbenko Agencije seznanjena o možnosti preselitve proizvodnje v objekt, vendar pa Agencija izrecnega obvestila o spremembi ni prejela pred prejemom zahtevka za izplačilo sredstev tožnika. Prav tako tožnik ni pridobil njenega soglasja. Tožnik je spremembo lokacije naložbe izvedel pred morebitnim pridobljenim soglasjem o spremembi objekta. Zato se skladno s trinajstim odstavkom poglavja XI. „obravnava vlog in postopek odobritve“ šteje, da je tožnik odstopil od izvedbe naložbe.

Nadalje je bilo v tretjem odstavku poglavja VII. „Finančni pogoji dodeljevanja sredstev“ Javnega razpisa med drugim določeno, da mora upravičenec zahtevku priložiti originalne račune z originalnimi dokazili o njihovem plačilu. V deveti alineji 3. točke poglavja VI. „Omejitve Javnega razpisa“ je bilo nadalje določeno, da se podpore za naložbe ne dodelijo za nakup rabljene opreme. Ob ogledu naložbe pa se je pojavil sum, da oprema ni nova. Tožnik je k zahtevku za izplačilo sredstev priložil dokazila, med drugim račun št. 200900009, na katerem je kot izdajatelj računa navedeno podjetje v Luganu ter dokazilo o plačilu prejemniku, podjetju v ZDA, na račun odprt pri banki v Veliki Britaniji, katerih verodostojnost je Agencija ugotavljala. Na podlagi dopisa Carinske uprave RS je bil tožnik pozvan, da mora svoj zahtevek dopolniti, med drugim s predložitvijo izjave o skladnosti, garancije proizvajalca, enotne carinske listine (ECL) ter mednarodnega tovornega lista (CMR). Zahtevek za izplačilo sredstev je tudi dopolnil, vendar je bilo s strani uradne osebe Agencije ugotovljeno, da gospodarska družba, ki je izdala račun, ne obstaja več, ameriško podjetje pa je primer t.im. offshore podjetja. Tožnik je bil o teh ugotovitvah seznanjen in je v odgovoru navedel, da je družba v Luganu zgolj povezava in da gre dejansko za ameriško podjetje ter da ni vedel ničesar glede neobstoja podjetja v Luganu. Glede na navedeno Agencija šteje dokazila, na katerih je navedena gospodarska družba, predvsem sporni račun, za neverodostojna. Tožnik je torej k zahtevku za izplačilo sredstev predložil neverodostojen račun za opremo, ki poleg tega tudi ni bila nova. Pred izdajo odločbe je bil z ugotovitvami Agencije seznanjen in je na to tudi odgovoril, kar Agencija tudi opredeljuje. V zvezi s temi navedbami Agencija poudarja, da tožnik s priloženimi dokazi ni dokazal obstoja podjetja izdajatelja računa, niti verodostojnosti dokazil, ki naj bi jih izdalo navedeno neobstoječe podjetje. Zgolj dejstvo, da se oprema nahaja pri tožniku, pa ni dokaz, da je opremo dobavilo podjetje, ki naj bi izdalo račun, niti ne, da je bila oprema dejansko nova. Tudi tožnikova navedba, da je bila Agencija z izbiro dobavitelja seznanjena že pred izdajo odločbe o odobritvi sredstev, je neutemeljena, saj se izplačilo sredstev izvede šele po dejansko izvedeni naložbi in preveritvi upravičenosti zahtevka za plačilo. Razen tega se kot upravičeni stroški naložbe štejejo samo tisti stroški, ki so nastali od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev, pri čemer se kot začetek stroška šteje prevzem obveznosti upravičenca na račun morebitnih dodeljenih sredstev. Agencija na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev in dokazov kot neutemeljene zavrača tudi navedbe in dokaze tožnika v zvezi z lokacijo naložbe in ustreznostjo uporabnega dovoljenja za lokacijo, kjer se je oprema, ki je predmet zahtevka za izplačilo, nahajala ob vložitvi zahtevka za izplačilo. Glede na vse navedeno je Agencija odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Tožnik v obširni tožbi navaja, da je Agencija z odločbo z dne 3. 3. 2010 njegov zahtevek na izplačilo sredstev v celoti zavrnila, ker naj ne bi predložil ustreznega uporabnega dovoljenja oziroma Agencija naj ne bi bila obveščena o prestavitvi opreme. Zoper prvotno odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu in je Upravno sodišče s sodbo opr. št. II U 140/2010-8 z dne 10. 3. 2011 tožbo zavrnilo, vendar pa je tožnik uspel v revizijskem postopku, v katerem je Vrhovno sodišče RS izdalo sklep opr. št. X Ips 223/2011 z dne 14. 11. 2011, s katero je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V postopku ponovnega odločanja je Upravno sodišče s sodbo opr. št. II U 502/2012-20 z dne 13. 12. 2013 brez oprave glavne obravnave tožbi ugodilo, prvotno odločbo Agencije odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek. Navedlo je, da je za ta postopek bistveno, ali je tožnik namestil proizvodnjo v prijavljeni objekt in ali ima za navedeni objekt ustrezno upravno dovoljenje oziroma ali je pred preselitvijo proizvodnje v drug objekt predhodno dobil izrecno soglasje Agencije. Navedlo je tudi, da je iz podatkov spisa razvidno, da je v obravnavanem primeru sporna tudi verodostojnost računa, ki ga je tožnik priložil k zahtevku za izplačilo sredstev in dejansko stanje v zvezi s tem ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik navaja, da je Upravno sodišče v škodo tožnika napačno ugotovilo, da je v zadevi sporna verodostojnost računa, ki ga je tožnik priložil k zahtevku za izplačilo sredstev in izpodbijani akt odpravilo iz tega naslova, ne pa iz naslova dejansko spornega vprašanja, ki je bil predmet prvotne tožbe v upravnem sporu in revizije. Verodostojnost računa doslej ni bila omenjena, še manj pa sporna. Agencija v prvotnem postopku verodostojnosti računa nikoli ni postavila pod vprašaj in tožnika tudi ni soočila s tem dejstvom, da bi se lahko do njega opredelil. Agencija je s prvotno odločbo zahtevek tožnika zavrnila, ker k zahtevku za izplačilo naj ne bi predložil ustreznega uporabnega dovoljenja. Zgolj ti dve vprašanji, ali ima tožnik ustrezno upravno dovoljenje za objekt, v katerega je namestil proizvodnjo in za kakšno spremembo naložbe, brez predhodnega obvestila Agencije in njenega soglasja, naj bi šlo v obravnavani zadevi, sta sporni in po napotilu Vrhovnega sodišča tudi edino predmet ponovnega postopka. V ponovljenem postopku je tako Agencija zahtevek tožeče stranke z dne 19. 11. 2009 zavrnila, ker tožnik naj ne bi predložil ustreznega uporabnega dovoljenja za objekt, ker ni pridobil soglasja Agencije pred spremembo naložbe, ker dokazila, ki jih je tožnik predložil in sicer predvsem račun št. 2009000009, niso verodostojna, ker podjetje, ki naj bi izdalo račun, ni obstoječe podjetje, razen tega tudi oprema ni nova. Navedene ugotovitve Agencije pa niso pravilne. Tožnik je eno izmed treh podjetij, ki se v Evropi ukvarja s proizvodnjo glinastih golobov. Zavezal se je zaposliti dodatne delavce po ukrepu iz Javnega razpisa in zato je pri A. d.d. dne 2. 10. 2009 najel kredit v višini pričakovanih nepovratnih sredstev v višini 200.000,00 EUR za začetek proizvodnje. Kredit je bil tožniku nakazan dne 29. 10. 2010 in je že zapadel v plačilo s končnim rokom plačila 28. 1. 2010. A. d.d. od tožnika zato že terja vrnitev kredita. Tožnik ima proizvodnjo glinastih golobov locirano na zemljišču s parc. št. 293/23, k.o. ..., na katerem ležita dva medsebojno povezana objekta in sicer predgrajeni objekt in k temu dograjeni objekt. Tožnik oba povezana objekta šteje kot enoten objekt. Ogled omenjenega proizvodno-poslovnega objekta je opravil gradbeni inšpektor, ki je ugotovil, da ima tožnik za uporabo skladiščne hale s poslovnimi prostori uporabno dovoljenje z dne 11. 12. 1998, ki ga je UE Ptuj izdala tedanjemu lastniku objekta B. d.o.o. s Ptuja. Ugotovil je tudi, da bi tožnik v tem objektu, za katerega je bilo v letu 1998 izdano uporabno dovoljenje, lahko postavil proizvodnjo glinastih golobov, če bi zanj pridobil spremembo namembnosti, za katero pa ne bi potreboval posebnega gradbenega dovoljenja. Tožnik pa že razpolaga z uporabnim dovoljenjem za dograjeni objekt, ki leži na isti parcelni številki kot predgrajeni objekt. To uporabno dovoljenje z dne 7. 11. 2000 z dopolnitvijo z dne 14. 3. 2001 pa je po mnenju inšpektorja ustrezno in bi tožnik v navedenem objektu lahko začel s proizvodnjo, za katero je konkuriral na Javnem razpisu. Takšno je tudi stališče gradbenega inšpektorja. Tožnik je Agencijo seznanil, da razpolaga z dvema uporabnima dovoljenjema in da lahko proizvodnjo prestavi v halo (del enotnega objekta), za katero ima ustrezno uporabno dovoljenje. Agencijo je seznanil tudi o možnosti prestavitve proizvodnje v drug del enotnega objekta. Z dopisom z dne 3. 3. 2010 je tudi podal izjavo, da je oprema nameščena v proizvodno-skladiščno halo, za katero ima uporabno dovoljenje. Proizvodno linijo glinastih golobov je preselil v tisti del povezanega objekta, ki je bil kasneje zgrajen in je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje v letu 2000, ki pa leži na isti parcelni številki kot objekt, ki je bil postavljen prvi in je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje v letu 1998. Tožnik je preselil proizvodnjo glinastih golobov v drug del objekta zato, ker je spoštoval mnenje gradbenega inšpektorja. Vztraja, da razlogi v izpodbijani odločbi, da Agencija ni bila obveščena, ne držijo in je bilo zato dejansko stanje v upravnem postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem je tožnik v telefonskem razgovoru z gospo C.C., ki je vodila postopek, želel izvedeti, ali je zadostil vsem pogojem iz Javnega razpisa in ker ni dobil odgovora, je sam preselil proizvodnjo v objekt, za katerega je imel uporabno dovoljenje ter je s tem štel, da je izpolnil vse obveznosti iz Javnega razpisa. Agencija bi tako morala upoštevati uporabno dovoljenje, izdano v letu 2000, ki ga je tožnik prav tako kot uporabno dovoljenje iz leta 1998, vložil v spis. Gradbeni inšpektor, ki je opravljal ogled na kraju samem, je bil za ogled pooblaščen s strani Agencije. V odnosu do tožnika je torej gradbeni inšpektor nastopal kot pooblaščenec Agencije, ki je opravil konkretno dejanje kontrolnega pregleda za Agencijo. Agencija v napadeni odločbi navaja, da iz ugotovitev obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mnenje gradbenega inšpektorja ni mogoče šteti kot soglasje Agencije k spremembi naložbe. Takšna navedba je protispisna, saj take navedbe ali ugotovitev v sklepu Vrhovnega sodišča ni, pač pa je Upravno sodišče v sodbi, s katero je prvotni izpodbijani akt odpravilo, zavzelo stališče, da se mnenje gradbenega inšpektorja nanaša le na ustreznost objektov in izdanih upravnih dovoljenj. V zadevi je potrebno dejanja gradbenega inšpektorja obravnavati v sklopu konkretnega upravnega postopka, kar pomeni, da je dejansko upravni organ sam predlagal stranki možnost, da prestavi proizvodnjo v objekt, za katerega razpolaga z ustreznim gradbenim dovoljenjem. Zato tožnik vztraja, da je odločba, v kolikor se sklicuje na to, da mnenje gradbenega inšpektorja ni merodajno in da je šlo za spremembo naložbe brez soglasja Agencije, za tožnika presenečenje in je torej podana kršitev iz 22. člena Ustave. Zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev je predložil tudi uporabno dovoljenje UE Ptuj z dne 7. 11. 2000 z dopolnitvijo z dne 14. 3. 2001. V svoji vlogi glede lokacije je navedel, da se bo proizvodnja izvajala na parc. št. 293/23 in 293/25, k.o. ... ter da bo naložba locirana v lastnih poslovno-proizvodnih prostorih v objektu z uporabnim dovoljenjem UE Ptuj z dne 7. 11. 2000 in z dopolnitvijo z dne 14. 3. 2001, katerega je tudi predložil k zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev. Lokacija naložbe se torej ni spremenila, saj oprema leži na isti parcelni številki, kot je navedena v prijavnem obrazcu in prilogi tega obrazca. Agencija po eni strani navaja, da tožnik ni predložil uporabnega dovoljenja za objekt, v katerem je bilo ugotovljeno, da se naložba izvaja, po drugi strani pa navaja, da naj bi bila proizvodnja premeščena v drug objekt, pri čemer gre za dve med seboj nasprotujoči si ugotovitvi. Dejstvo je, da je bila Agencija seznanjena z dejstvom, da je tožnik proizvodnjo premestil v dograjeni objekt, za katerega ima uporabno dovoljenje z dne 7. 11. 2000, dopolnjeno z dne 14. 3. 2001, ki je ustrezno. Agencija zgolj pavšalno navaja, da je prišlo do spremembe lokacije naložbe brez predhodnega soglasja in pri tem ne odgovori na vprašanje, za kakšno spremembo naložbe brez soglasja gre. Odločba o pravici do sredstev pa v obrazložitvi določa, da mora stranka obvestiti Agencijo o vsaki predlagani spremembi naložbe in pridobiti soglasje Agencije preden se spremembe naložbe pričnejo izvajati. Torej ta odločba spremembe naložbe ne definira. Tudi Agencija ne obrazloži v čem naj bi v konkretni zadevi šlo za spremembo naložbe. Tožnik je namreč izvedel naložbo skladno s prijavnim obrazcem in prilogami. Do spremembe naložbe tako sploh ni prišlo in zato tudi ni bilo potrebno predhodno obveščanje Agencije. V dopisu Agenciji z dne 13. 2. 2010 je zgolj navedel, da obstaja možnost namestitve v objekt z ustreznim uporabnim dovoljenjem, ne pa da je proizvodnja že preseljena. Agencija se zato v obrazložitvi neutemeljeno sklicuje na javni razpis, saj tožnik ni odstopil od določb odločbe, niti poslovnega načrta ali investicijskega programa in torej ni mogoče šteti, da bi odstopil od izvedbe naložbe. Prav tako ni prišlo do spremembe naložbe v smislu odločbe o pravici do sredstev, saj je tožnik proizvodnjo po pridobljenem mnenju inšpektorja namestil v prijavljeni objekt. Glede na to soglasje Agencije ni bilo potrebno. Tožnik je imel za objekt, v katerem se je nahajala proizvodnja ob oddaji zahtevka za izplačilo sredstev, ustrezno uporabno dovoljenje.

Tožnik v zvezi z verodostojnostjo računov navaja, da Agencija v prvotnem postopku odločanja o njegovem zahtevku na izplačilo nepovratnih sredstev pomanjkljivosti oziroma neverodostojnosti ni ugotovila in vse doslej tudi ni bila sporna starost opreme. Vsa ta dejstva je Agencija v ponovljenem postopku ugotavljala na novo, s tem pa gre dejansko pravno sredstvo v škodo tožnika. Agencija je v ponovljenem postopku dejansko stanje raziskovala po stanju iz aprila 2013, ne pa po stanju iz časa vložitve zahtevka za izplačilo sredstev, tj. v času oktober in november 2009. Tožnik namreč dopušča možnost, da povezava navedene ameriške družbe s sedežem v Luganu sedaj ne obstaja več, vendar to ne pomeni, da družba ni obstajala v času izdaje predračuna in računa, česar pa Agencija ni ugotavljala. Tožnik je predložil potrdilo o plačilu matični družbi, kakor tudi dopis, v katerem se izkazuje povezava matične družbe, potrjuje prejem plačila matični družbi in že iz teh dveh dokumentov izhaja povezava matične družbe in njene evropske povezave. Tožnik tudi ni bil pozvan h kakršnikoli dopolnitvi zahtevka v smislu dokazovanja obstoja matične družbe ali njene evropske povezave. Vse to bi Agencija lahko raziskala že v prvotnem postopku odločanja in s tem ko tega ni storila, temveč je vprašanje izpostavila slaba 4 leta po vložitvi zahtevka, je tožniku odvzela možnost učinkovitega pravnega sredstva, kakor tudi možnost izjave, saj se je v tem času stanje dobavnega podjetja lahko spremenilo. To pa ne more iti v breme tožnika. Tožnik je predložil originale računov, kot to zahtevajo razpisni pogoji in Javni razpis ne določa, da morajo biti računi verodostojni. Končno je računovodsko dokumentacijo pregledovala tudi CURS, v zvezi s čemer je tožnik predlagal dokaze, ki pa jih je Agencija zavrnila. Vsi ti dokazi pa so podlaga za zaključek, da je šlo v letu 2009 za obstoječe podjetje in njegovo evropsko povezavo v Švici. Tudi banka tožnika je potrdila, da je šel s strani tožnika nakazani znesek kupnine dejansko na račun matičnega podjetja. Agencija ni predložila nobenega relevantnega dokaza, da v letu 2009 podjetje, ki je izdalo račun, ni obstajalo, še manj pa, da izdani račun ni originalen. Kar pa zadeva opremo, niti Upravno sodišče v sodbi opr. št. II U 502/2012 z dne 13. 2. 2013, niti Agencija, kljub ugovoru tožnika nista pojasnila, kateri so tisti podatki, iz katerih izhaja sum, da oprema ni nova in tako se tožnik do teh dejstev ne more opredeliti. Sum pa nikakor ni dovolj za zaključek, da oprema ni nova. Tožnik je tudi predlagal dokaze, vendar jih je Agencija zavrnila. Tako se je Agencija tudi k ugotavljanju starosti opreme spustila šele v ponovljenem postopku, skoraj 4 leta po nabavi opreme in s tem tožniku spet odvzela možnost uveljavljanja njegovih procesnih pravic. Tožnik vztraja, da so listine originalne in oprema nova. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in vztraja pri navedbah, podanih v obrazložitvi izpodbijane odločbe z dne 22. 4. 2013. V zvezi z navedbo tožnika, da naj bi mu šlo pravno sredstvo v škodo, ker je v ponovljenem postopku preverjala verodostojnost računov in starost opreme, navaja, da je Upravno sodišče s sodbo opr. št. II U 502/2012-20 z dne 13. 12. 2013 razsodilo, da se prvotna odločba Agencije odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, pri čemer je v obrazložitvi tudi navedlo, da je treba v ponovnem postopku razjasniti vse pravno pomembne okoliščine za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev. Navedeno pa je skladno tudi z obrazložitvijo sklepa VS RS z dne 14. 11. 2012, kjer je izrecno navedeno, da mora Agencija v obrazložitvi svoje odločbe odgovoriti na vsa sporna vprašanja. Pri tem Agencija izpostavlja, da je že v prvotnem zahtevku zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev zavrnila v celoti. Po mnenju Agencije ne bi šlo za kršitev načela prepovedi reformatio in peius niti v primeru zavrnitve zahtevka v celoti v ponovnem postopku, tudi če bi Agencija morebiti v prvotnem postopku delno ugodila zahtevku, pa bi sodišče odločbo odpravilo v celoti. To izhaja iz sodne prakse, iz sodb VS RS, ki jih tudi navaja. Agencija vztraja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in poudarja, da za zavrnitev zahtevka zadošča že ugotovljena kršitev enega pogoja. Tako je bilo na kraju samem in na podlagi listinskih dokazov ugotovljeno, da tožnik za lokacijo, na kateri se je v času kontrole na terenu nahajala oprema, ni imel ustreznega uporabnega dovoljenja, poleg tega pa se je oprema nahajala na lokaciji, za katero ni predhodno dobil soglasja Agencije. Gradbeni inšpektor ni deloval s pooblastilom Agencije, niti ni z nobenim pravnim aktom pooblaščen, da daje kakršnakoli soglasja v zvezi z izplačili sredstev sklada, za katera je kot edini akreditirani izplačevalec v Sloveniji pristojna izključno Agencija. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je podjetje, ki naj bi izdalo račun, neobstoječe podjetje. Navedba tožnika, da dejstvo neobstoja podjetja v času ponovnega odločanja ne pomeni, da podjetje ni obstajalo v času izdaje predračuna in računa, česar Agencija sploh naj ne bi ugotavljala, pa je v nasprotju z listinskimi dokazi in navedbami v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar tudi opredeljuje. Med drugim se v spisu nahajajo fotografije opreme kot priloga k zapisniku z dne 12. 12. 2009, iz katerih je že laičnemu očesu vidna nepopolna gladka kovinska površina opreme, ki je bila videti sveže prebarvana ter glede na predložene račune tudi ugotavlja, da so bili zahtevku predloženi neverodostojni računi za opremo, ki poleg tega niti ni bila nova. Agencija je naknadno preverila tudi ostala dva predračuna, priložena k tožnikovi vlogi in sicer predračun z dne 27. 4. 2009 in z dne 24. 4. 2009 in iz odgovora generalnega direktorja skupine D, s.r.l., katere del je hčerinsko podjetje E., izhaja, da sta tudi ostala dva predračuna falsifikata. Agencija meni, da v postopku tudi ni prišlo do kršitve pravil postopka. Tožniku je bila pred odločitvijo dana možnost, da se izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih in dokazih in je tožnik v roku tudi odgovoril. Agencija pa se je do navedb pooblaščenca tožnika opredelila in zavrnila dokaze in dodatne dokazne predloge, ker ne bi pripomogli k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe in dokaze tožene stranke, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Poudarja, da sta zgolj ti dve vprašanji, ali ima tožnik ustrezno upravno dovoljenje za objekt, v katerega je namestil proizvodnjo in za kakšno spremembo naložbe brez predhodnega obvestila Agencije in njenega soglasja naj bi šlo v obravnavani zadevi, sporni in po stališču VS RS tudi edino predmet ponovnega postopka. Vztraja pri tem, da je izpodbijana odločba Agencije kršila načelo reformatio in peius. Gre za ponovljeni postopek na podlagi izrednega in rednega pravnega sredstva, ki ga je uveljavila stranka, zato odločba ne more iti v njeno škodo. Protispisne so navedbe tožene stranke, da je obstoj podjetja preverila že v prvotnem postopku. Te navedbe predstavljajo nedovoljene novote, razen tega za tako navedbo tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Tožnik tudi prereka navedbe tožene stranke, da gre v primeru preostalih dveh predračunov za falsifikata. Tožnik je dne 24. 4. 2009 na družbi D. in družbo E. naslovil pisno povpraševanje in prejel predračun. Dopisa z dne 24. 4. 2009 in odgovor - predračuna tožnik prilaga v dokaz. Tožena stranka bi lahko dejstva glede verodostojnosti predračunov, kolikor je imela dvome, preverila že v prvotnem postopku, najkasneje pa v ponovljenem postopku. Zato tožnik predlaga, da se navedbe, podane v točki IV odgovora na tožbo in dokazi, predlagani k tem navedbam, ne upoštevajo, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1. Glede predloženih dokazov pod točko IV odgovora na tožbo tožnik odgovarja še, da z osebo, ki je poslala odgovor toženi stranki na njeno poizvedbo glede verodostojnosti predračunov, ni nikjer izkazano, da gre za osebo, ki je pooblaščena za dajanje izjav v imenu družbe D. s.r.l. niti v kakšni funkciji nastopa, tako da bi bilo utemeljeno zaključiti, da razpolaga oz. ima dostop do vse dokumentacije relevantne za podajo odgovora. Kar pa zadeva navedbo v dopisu družbe D. s.r.l., da potrjujejo, da tožniku nikoli niso prodali kakršnekoli naprave za proizvodnjo glinastih golobov, tožnik komentira, da je izjava logična, saj je tožnik po predložitvi predračunov izbral podjetje F. in ne D. s.r.l. ali E..

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je tožnik vložil dne 19. 11. 2009, v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33121-13/2009/11 z dne 6. 8. 2009, izpolnjeval vse pogoje, določene z Uredbo in Javnim razpisom. Sporna odločitev temelji na določbi 56. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1).

V skladu s citirano določbo Agencija odobri sredstva, če zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev; zahtevek, ki je v nasprotju z navedenimi zahtevami, pa z odločbo zavrne. Po določbi 86. člena Uredbe Agencija upravičencu izplača sredstva po opravljeni administrativni kontroli in nadzoru iz 114. člena Uredbe.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz Ukrepa št. 312 Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ki so bila na podlagi Uredbe razpisana z Javnim razpisom. V vlogi je navedel, da bo oprema locirana v lastnih proizvodnih prostorih na sedežu podjetja na naslovu ... Priložil je tudi fotografijo objekta in prostora, v katerem naj bi bila nameščena proizvodna oprema. Z odločbo o pravici do sredstev z dne 6. 8. 2009 so bila tožniku odobrena nepovratna sredstva za naložbo v opremo proizvodnje glinastih golobov v višini do 200.000,00 EUR.

To sodišče je v sodbi opr. št. II U 502/2012-20 z dne 13. 12. 2013 izpostavilo, da je za ta postopek bistveno, ali je tožnik namestil proizvodnjo v prijavljeni objekt in ali ima za prijavljeni objekt ustrezno upravno dovoljenje oziroma ali je pred preselitvijo proizvodnje v drug objekt za to preselitev predhodno pridobil soglasje Agencije. Kot je navedeno že zgoraj, Agencija, v skladu z določbami 114. člena Uredbe, po prejemu zahtevka za izplačilo sredstev, opravi administrativno kontrolo vloge in nadzor na kraju samem. V okviru tega kontrolnega postopka je Agencija ugotovila, da tožnik za objekt, v katerem se je v času kontrole nahajala oprema, ni imel ustreznega upravnega dovoljenja, saj je bilo za ta objekt na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-382/96-4-BJ z dne 17. 6. 1997 v letu 1998 izdano uporabno dovoljenje za skladiščno halo s poslovnimi prostori in ne za proizvodnjo. Ugotovila je tudi, da si tožnik za proizvodnjo v objektu, v katerem se je v času kontrole nahajala oprema, predhodno ni pridobil njenega soglasja. Po ugotovitvah gradbenega inšpektorja bi bila proizvodnja v tem objektu sicer možna, vendar po spremembi namembnosti objekta v proizvodni objekt. Možna pa bi bila tudi preselitev v sosednji objekt, za katerega tožnik ima ustrezno uporabno dovoljenje. V zvezi s temi ugotovitvami inšpektorja je sodišče že v zgoraj citirani sodbi zavzelo stališče, pri katerem tudi vztraja, da se mnenje gradbenega inšpektorja, ki ga je le-ta podal na zaprosilo Agencije, nanaša na ustreznost objektov in izdanih upravnih dovoljenj za konkretno proizvodnjo glede na predpise s področja gradbeništva in da navedenega mnenja zato ni mogoče šteti kot soglasje Agencije k spremembi lokacije naložbe. Po mnenju sodišča je torej ravnanje tožnika, da je s preselitvijo opreme v drug objekt le spoštoval mnenje gradbenega inšpektorja, lahko relevantno le v smislu ukrepov, ki jih lahko izreče pristojni gradbeni inšpektor, ne pa v smislu soglasja za spremembo lokacije naložbe. Zato sodišče zavrača tožnikov ugovor, ki se z navedenim zaključkom ne strinja in meni, da mu je bila s tem kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Ta določba se nanaša na enako varstvo pravic. V konkretni zadevi je tožnik svoje pravice uveljavljal v konkretnem postopku (z ustreznimi pravnimi sredstvi), zaradi česar je njegov ugovor v zvezi s kršitvijo navedene ustavne pravice neutemeljen.

Glede na navedeno se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik za objekt, ki ga je priglasil v razpisnem postopku in v katerem se je v času kontrole izvajala naložba in sicer proizvodnja glinastih golobov, nima ustreznega uporabnega dovoljenja. To dejstvo je bilo po presoji sodišča v postopku nesporno ugotovljeno. Zato sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bilo za, k predgrajenemu objektu, dograjeni objekt, v katerega je tožnik preselil proizvodnjo, izdano uporabno dovoljenje tudi za proizvodnjo, saj tožnik v vlogi ni navedel, da bo oprema nameščena v tem objektu. Obeh objektov tudi ni mogoče obravnavati kot en objekt, kot to zatrjuje tožnik. Oba objekta sicer res stojita na isti parceli, vendar je bil vsak objekt zgrajen na podlagi samostojnega gradbenega dovoljenja in zato je bilo za vsak objekt posebej tudi izdano uporabno dovoljenje. Gre torej za dva objekta z različno namembnostjo, ne glede na to, da sta objekta medsebojno povezana. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je Agencijo obvestil o preselitvi proizvodnje. Tožnik bi moral Agencijo o spremembi lokacije naložbe obvestiti pred spremembo izvajanja naložbe in si za takšno spremembo predhodno pridobiti njeno soglasje. Tožnik pa si predhodnega soglasja za spremembo lokacije naložbe s strani Agencije ni pridobil. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za izplačilo sredstev iz Javnega razpisa, saj ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje predpoglavja Splošni pogoji, poglavja V. Pogoji za dodelitev sredstev, to je pogoja ustreznosti uporabnega dovoljenja, kot tudi ugotovitev, da se skladno s trinajstim odstavkom poglavja XI Obravnava vlog in postopek odobritve, zato, ker si tožnik za spremembo lokacije naložbe ni pridobil predhodnega soglasja Agencije, šteje, da je odstopil od pogodbe.

Po presoji sodišča je zato odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogoja neustreznosti uporabnega dovoljenja in okoliščine, da tožnik soglasja za spremembo lokacije naložbe ni imel, pravilna. Ne glede na to, da je tožena stranka lahko utemeljeno zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev že zaradi neizpolnjevanja zgoraj navedenih pogojev, sodišče soglaša tudi s stališčem tožene stranke glede neverodostojnosti računa in starosti opreme in se pri tem sklicuje na razloge, s katerimi je tožena stranka to stališče obrazložila (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Kot neutemeljene sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na sam postopek. Tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v ponovljenem postopku ne bi smela ugotavljati tudi drugih okoliščin in sicer verodostojnost računa in starost opreme. Tožena stranka se je namreč v ponovljenem postopku ravnala po napotilih upravnega sodišča v že omenjeni sodbi II U 502/2012-20, v kateri je sodišče navedlo, da mora v ponovnem postopku razjasniti vse pravno pomembne okoliščine za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev, kakor tudi po napotilih Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 223/2011, da mora v obrazložitvi svoje odločbe odgovoriti na vsa sporna vprašanja. S tem, da je torej tožena stranka v ponovljenem postopku ugotavljala tudi (še) druge okoliščine, ni bilo kršeno načelo reformatio in peius. Glede verodostojnosti spornega računa pa je iz upravnih spisov razvidno, da je tožena stranka to, ali je sporni račun verodostojen, ugotavljala že v prvotnem postopku. Ker pa je tožnikov zahtevek v prvotnem postopku zavrnila že iz drugega razloga, to je zaradi neizpolnjevanja pogoja ustreznosti uporabnega dovoljenja, se na na navedene dodatne okoliščine v prvotni odločbi ni sklicevala. Za odločitev v zadevi tudi niso relevantni tožnikovi ugovori glede finančnih posledic, ki jih ima za tožnika izpodbijana odločba (vračilo kredita banki), kot tudi ne ostali tožbeni ugovori. Slednji namreč ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev tožene stranke glede neizpolnjevanja pogoja ustreznosti uporabnega dovoljenja.

Sodišče po vsem navedenem tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Po presoji sodišča v upravnem postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, tožniku je bilo omogočeno sodelovanje v postopku izdaje izpodbijane odločbe, saj mu je bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.