Jedro

Ker je kreditodajalka po izteku roka iz poziva k plačilu zapadlih obveznosti iz drugega odstavka 15. člena ZPotK-1 sprejela potrošnikovo izpolnitev do tedaj zapadlih obveznosti, kakor tudi kasneje zapadlih obrokov kredita, je pri potrošniku vzbudila zaupanje, da do razdora kreditne pogodbe na podlagi tega poziva ne bo prišlo. Čeprav je v kasnejših opominih navedla, da ne posegajo v prehodni poziv iz drugega odstavka 15. člena ZPotK-1, je njen kasnejši razdor kreditne pogodbe brez določitve novega primernega dodatnega roka za plačilo kasneje zapadlih in neplačanih obrokov v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in zato brez pravnega učinka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, - da se II. točka glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150616/2014 z dne 10. 11. 2014 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 3.756,02 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 in za znesek 50,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014 ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 18,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila.", - da se v III. točki izreka znesek 1.796,89 EUR zniža za 281,33 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 150,48 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150616/2014 z dne 10. 11. 2014 zaradi umika razveljavi v 3. točki izreka za zakonske zamudne obresti od glavnice 50,94 EUR od 24. 9. 2014 do 27. 10. 2014 in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka), 2) da se v ostalem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 150616/2014 z dne 10. 11. 2014 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka), 3) da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.796,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je ravnala v skladu s pogodbenimi pogoji in 15. členom Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Z obvestilom pred tožbo z dne 10. 12. 2013 je bila tožencu dana možnost, da v roku 15 dni poravna zapadle obveznosti. Ker toženec tega ni storil v petnajstdnevnem roku, je pridobila upravičenje do razdora pogodbe. Niti v pogodbenih pogoji niti v ZPotK-1 ni določen rok za kreditodajalčev razdor pogodbe. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da se obvestilo z dne 10. 12. 2013 ne more raztezati na zapadle neplačane obroke od meseca maja 2014 dalje in da tožnica ni dala tožencu dodatnega 15 dnevnega roka za izpolnitev zapadlih obveznosti od maja 2014 dalje. Dodatni opomini, ki so bili tožencu poslani po obvestilu pred tožbo, nimajo vpliva na pravico do razdora pogodbe. Napačno je stališče, da je bil z dodatnimi opomini tožencu dan le dodatni osem dnevni rok za izpolnitev obveznosti. Noben predpis ji ne nalaga obveznosti takojšnjega razdora pogodbe po poteku 15 dnevnega roka iz obvestila pred tožbo z dne 10. 12. 2013. Z dodatnimi opomini je bil toženec opozorjen, da opomini ne posegajo v predhodno poslana obvestila o zapadlih obveznostih ter obvestilo pred tožbo. Toženčeva nadaljnja plačila po obvestilu pred tožbo ne vplivajo na njeno pravico do razdora pogodbe. Ker pogodbe ni razdrla takoj, je ravnala v toženčevo korist. Z nadaljnjimi opomini mu je dajala možnost, da poravna zapadle obveznosti in da ostane pogodba v veljavi. Poleg tega je tožbeni zahtevek utemeljen v delu, ki se nanaša na zapadle neplačane obveznosti do razdora pogodbe. Toženec je bil v skladu s pogodbo dolžan plačevati obroke v rokih iz amortizacijskega načrta. Ob sestavi končnega obračuna z dne 23. 9. 2014 ji je dolgoval 3.806,96 EUR iz naslova zapadlih in neplačanih obveznosti do prekinitve pogodbe. Gre za 3.735,37 EUR iz naslova zapadlih neplačanih obrokov, 20,65 EUR iz naslova stroškov obveščanja o zapadlih obveznostih in 50,94 EUR iz naslova zamudnih obresti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili kreditno pogodbo (v nadaljevanju pogodba). Tožnica je zahtevala od toženca, da ji plača 70.357,99 EUR iz naslova ob razdoru pogodbe zapadlih obrokov ter 3.806,96 EUR iz naslova do razdora pogodbe zapadlih obveznosti. Tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvijo, da je 10. 12. 2013 določila tožencu petnajstdnevni dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru pogodbo razdrla. Pogodbo je razdrla 8. 9. 2014. 6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da je tožnica v obvestilu pred tožbo z dne 10. 12. 2013 (v nadaljevanju obvestilo z dne 10. 12. 2013) navedla znesek zapadlih neplačanih obveznosti in tožencu določila petnajstdnevni dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, 2) da je toženec te obveznosti poravnal 23. 1. 2014, kar je po izteku petnajstdnevnega roka, 3) da je toženec kasneje, a vsakokrat z zamudo, plačal še obroke za december 2013 in za prvih nekaj mesecev v letu 2014, 4) da je tožnica tožencu poslala opomine za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti v maju, juniju juliju in avgustu 2014, 5) da v nobenem od opominov ni določen dodatni (vsaj) petnajstdnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti in 6) da je tožnica 8. 9. 2014 tožencu poslala izjavo, da prekinja pogodbo. Sodba zavzema stališče, da tožnica pred odpovedjo pogodbe z dne 8. 9. 2014 tožencu ni določila primernega dodatnega roka za plačilo zapadlih obveznosti od maja 2014 dalje, kot zahteva 15. člen ZPotK-1, in zato izjava o razdrtju pogodbe nima pravnih učinkov.

7. Pritožbeni očitek o zmotnosti navedenega stališča ni utemeljen. Na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 15. člena ZPotK-1 lahko dajalec kredita zahteva plačilo preostalih odplačil pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih odplačil. Pred izjavo o razdoru pogodbe mora dajalec kredita potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Dajalec kredita lahko razdre pogodbo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem primernem roku.

8. Materialnopravno zmotno je tožničino stališče, da je bila 8. 9. 2014 upravičena razdreti kreditno pogodbo na podlagi obvestila z dne 10. 12. 2013. Učinkovanje navedenega obvestila kot zadnjega poziva k plačilu zapadlih obveznosti pred odstopom od pogodbe v smislu 15. člena ZPotK-1, bi bilo v obravnavanem položaju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri izvrševanju pogodbenih pravic (5. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ)(1). Niti v Pogodbenih pogojih niti v ZPotK-1 ni določeno, v kakšnem roku po pozivu k plačilu mora oziroma sme kreditodajalec odpovedati pogodbo, vendar pa je tožnica s svojim ravnanjem po izteku roka, danim z obvestilom z dne 10. 12. 2013, pri tožencu vzbudila zaupanje, da do razdora pogodbe na podlagi tega obvestila ne bo prišlo. Toženec je namreč obveznosti iz opomina plačal po izteku tega roka, a tožnica na to ni odreagirala. Poleg tega je še nekaj mesecev zatem sprejemala plačila obrokov, zapadlih po obvestilu z dne 10. 12. 2013. V nobenem kasnejšem obvestilu ga ni opozorila na znesek zapadlih neplačanih obveznosti in mu določila vsaj petnajstdnevnega dodatnega roka. Ker tega ni storila, ne more biti relevantno pritožničino sklicevanje na dejstvo, da je s kasnejšimi opomini toženca izrecno opozorila, da le-ti ne posegajo v predhodno poslana obvestila o zapadlih obveznostih in obvestilo z dne 10. 12. 2013. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnica pogodbe ni razdrla v skladu s 15. členom ZPotK-1, je v navedenih okoliščinah materialnopravno pravilno.

9. Tožnica pa utemeljeno opozarja na utemeljenost tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na toženčevo obveznost plačila zapadlih obveznosti do razdora pogodbe. Zapadlost pomeni, da je terjatev dospela(2), dospelost pa, da ima upnik pravico dolžnika terjati ob določenem času in da je dolžnik že takrat dolžan plačati(3). Potrošnik mora za zapadle kreditne obveznosti za čas od nastanka zamude do dneva plačila plačati dajalcu kredita zamudne obresti, obračunane po predpisani obrestni meri zamudnih obresti(4). Čeprav tožničina izjava o razdrtju pogodbe ni pravno učinkovita, je upravičena do plačila neplačanih terjatev iz naslova toženčevih zapadlih obveznosti do izjave o razdrtju pogodbe. Glede na to, da toženec ni obrazloženo nasprotoval tožničinim trditvam, da ji je ob sestavi končnega obračuna z dne 23. 9. 2014 dolgoval 3.735,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 iz naslova zapadlih neplačanih obrokov, 20,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 iz naslova obveščanja o zapadlih obveznostih ter 50,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014(5) iz naslova zamudnih obresti, je zahtevek za plačilo v tem delu utemeljen. Ker je tožnica od toženca zahtevala plačilo 74.164,95 EUR, znaša njen uspeh 5 %. Zaradi tega ji je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v sorazmerju z deležem uspeha priznalo 18,10 EUR izvršilnih stroškov(6).

10. Posledično je treba spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Pravdni stranki sta na podlagi Zakona o odvetniški tarifi(7) upravičeni do povračila pravdnih stroškov v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Iz naslova pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje je tožnica upravičena do nagrade za postopek po tarifni številki 3100 v višini 1.023,10 EUR, do nagrade za narok po tarifni številki 3102 v višini 944,40 EUR in do 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov po tarifni številki 6002. Skupaj z 22 % DDV znašajo ti stroški 2.424,75 EUR. S sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.405,00 EUR znašajo tožničini stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje 3.829,75 EUR. Ker znaša uspeh tožnice 5 %, ji je pritožbeno sodišče v sorazmerju z deležem uspeha priznalo 191,48 EUR pravdnih stroškov. Ker je toženčev uspeh 95 %, mu je pritožbeno sodišče v sorazmerju z deležem uspeha priznalo 1.707,04 EUR pravdnih stroškov(8). Po medsebojnem pobotanju vzajemnih terjatev je tožnica dolžna tožencu povrniti 1.515,56 EUR za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

11. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150616/2014 z dne 10. 11. 2014 v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 3.756,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 in za znesek 50,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014 ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 18,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, v III. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti tožencu, zniža za 281,33 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je po ugotovitvi, da niti pritožbeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Potrebne stroške predstavljajo nagrado za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 v višini 1.259,20 EUR in materialne stroške po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV znašajo ti stroški 1.560,62 EUR. S sodno takso za pritožbo v višini 1.449,00 EUR znašajo tožničini pritožbeni stroški 3.009,62 EUR. Ker znaša uspeh tožnice 5 %, ji je pritožbeno sodišče v sorazmerju z deležem uspeha priznalo 150,48 EUR pritožbenih stroškov. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Tudi po stališču teorije je nemoralno kasnejše obnašanje, ki je v nasprotju s prejšnjim obnašanjem, ko se v drugi stranki s prejšnjim obnašanjem vzbudi kakšno zaupanje (venire contra factum proprium). Prim. S. Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, UL RS, 1998, str. 26. Op. št. (2): Prim. K. Iglič Stroligo, Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str. 47. Op. št. (3): Prim. Teorija obligacij, op. cit., str. 281. Op. št. (4): Peti odstavek 15. člena ZPotK-1 Op. št. (5): Tožnica je predlog za izvršbo vložila 27. 10. 2014. Op. št. (6): S sklepom o izvršbi so bili tožničini izvršilni stroški odmerjeni na 362,04 EUR.

Op. št. (7): Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 - ZOdv-C. Op. št. (8): Z izpodbijano sodbo so bili toženčevi stroški odmerjeni na 1.796,89 EUR.