Jedro

Tožnik v tem postopku torej ni zatrjeval in ne dokazoval nobenega izmed dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje presojalo odgovornost smučarja J. in tožnika (vsaj soprispevek), ki sta trčila, prav to pa je bil odločilen vzrok za padec in utrpele poškodbe. Sodišče prve stopnje, tudi če bi ugotovilo protipravno ravnanje zavarovanca toženke v zvezi s postavitvijo znaka, tako ne bi moglo opraviti razmejitve odgovornosti. V zvezi z edino okoliščino, ki bi morda lahko pomenila nek soprispevek zavarovanca toženke, to je neustrezna debelina količka, je tožnik ni uspel dokazati, zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje na 3. člen Pravilnika o znakih in označbah na smučiščih. Ob tem pa ima tožnik v pritožbi popolnoma prav, da bi tudi v tem primeru moral zatrjevati in dokazovati da:"s tem posledice za poškodbe pritožnika ne bi bile tako hude, kot so bile.".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 55.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožnik je dolžan toženki povrniti 1.105,49 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in sodbo izpodbija v celoti. V uvodnem delu pritožbe tožnik poudarja, da je sodišče tožniku očitalo dva faktorja, ki sta botrovala njegovemu padcu, in sicer neprilagojena hitrost, ki je nastala ob zadetju tožnika in smučarja J. ter drugi faktor, v katerem se tožniku očita, da bi moral ravnati samoodgovorno in bi, skupaj s smučarjem J., morala ravnati tako, da bi izbrala smer vožnje, s katero se ne bi ogrožala. Tožnik izpostavlja, da je sodišče povsem spregledalo ključne okoliščine, ki so pomembne za pravilno in popolno odločitev v zadevi. Spregledalo je tako izpovedbo priče N.S., ki je dejal, da sta na tej progi peljala normalno, kot tudi J. J., ki je navedel, da je bila hitrost zmerna, saj je bila namreč proga položna. Že položnost proge pa predstavlja okoliščino, zaradi katere smučar večje hitrosti tudi ni mogel razviti. Pomembna je tudi njegova izpovedba, da sta bila z J. J. v mrtvem kotu, ko sta trčila. Sodišče je tako popolnoma zmotno ugotovilo dejansko stanje, da bi naj tožnik vozil prehitro. Tako izvedenec Š. kot izvedenka Z. pa tožnikove hitrosti sploh nista mogla oceniti. V tem delu gre za bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki. Sodišče je spregledalo odločilno dejstvo, in sicer zaščito postavljenega količka, ki je bil postavljen v vplivnem območju proge. Zaščito količka pred naletom smučarja je pojmovalo preveč ozko ter samo in izključno v smislu oblazinjenosti in drugačne t.i. zunanje zaščite količka, čeprav je pod tem mišljena tudi njegova prožnost, ki je odraz materiala in debeline, saj je zakonodajalec s podzakonskim aktom, in sicer Pravilnikom o znakih in označbah na smučiščih (Ur. l. RS, št. 116/08) predpisal maksimalno debelino količkov in tudi vrsto materiala. Tako je v 3. členu določeno, da se znaki lahko namestijo samo na lesene količke, ki ne smejo biti struženi, debeline do 40 mm oziroma na količke iz umetnih snovi, debeline do 50 mm. Iz mnenja izvedenke Z. pa je razvidno, da je namen predpisanih materialov in debeline palic zagotovo varnost, saj izvedenka zaključi, da ti znaki utegnejo ogroziti varnost smučarjev zaradi neustrezne postavitve. Enako v primeru, če niso uporabljeni predpisani materiali oziroma njihova debelina. Podobno je izpovedal tudi izvedenec Š.. Iz izpovedb prič pa izhaja, da je bil omenjeni leseni količek debeline okrog 100 mm, kot je izpovedal priča S. oziroma debeline 80 mm, kolikor je debelino količkov ocenil J.J. Poleg tega se v spisu nahajajo fotografije, ki jih je tožnikov oče posnel nekaj dni po nesreči in iz njih je razvidno, da je še po nesreči upravljalec smučišča nadaljeval s svojo protipravno prakso, ko je za obvestilne znake uporabil lesene količke, ki niso bili debeline samo 40 mm, temveč precej več. Zato je zavarovanec tožene stranke kršil določilo Pravilnika in na ta način privolil, da v vplivnem območju proge obstaja nevarna stvar, ki ne ustreza zaščitnim standardom, ki jih je dovoljeval Pravilnik. Nesporno dejstvo pa je, da je tožnik utrpel poškodbe zaradi naleta v leseni količek, kot izhaja iz mnenja izvedenca P. Tožnik tako meni, da je sodišče spregledalo neizpodbitno dejstvo, da je bil sporni obvestilni znak na količku v vplivnem območju proge in bi zato moral biti postavljen po vseh zakonsko in podzakonsko predpisanih pravilih in bi moral biti še posebej glede debeline lesenega količka, postavljen v skladu s Pravilnikom. V zaključku pritožbe tožnik še ponuja primerjavo in opisuje kako se je smrtno ponesrečila avstrijska alpska smučarka U.M. v letu 1993. S tem v zvezi navaja, da razlogi sodišča na 8. in 9. strani sodbe, ki jih citira predstavljajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno obravnavo, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij.

7. Kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP je absolutna bistvena kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu. Tožnikove trditve, da je tovrstna kršitev podana zato, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik smučal prehitro, takšen zaključek pa naj ne bi izhajal iz izpovedb prič (ki sta izpovedali, da je bila vožnja normalna oz. zmerna) in obeh izvedencev (ki hitrosti nista mogla oceniti), so zato napačne, saj gre za tipičen primer, ko tovrstna kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje ocenjevalo dokaze, ne pa prenašalo podatek, kot je bilo opisano.

8. Ob obravnavanju predpostavk odškodninske obveznosti je osrednje vprašanje zmeraj, kdo v končni posledici nosi škodo. Škodni dogodek je potrebno obravnavati kot celoto (časovna in prostorska povezanost), čeprav ga sestavlja niz okoliščin oz. dogodkov (relacij med njimi). Kadar obstaja konkurenca vzrokov in jih je možno pripisati različnim subjektom, je potrebno ugotoviti tudi kdo, če sploh, in v kakšnem razmerju naj v konkretnem primeru tudi odgovarjajo.

9. V tem pravdnem postopku so nesporna dejstva, da se je tožnik dne 1.3.2013 poškodoval na način, da je (na urejenem smučišču na Golteh, proga Lahovnica) trčil s smučarjem (J.J.), izgubil ravnotežje vendar ni padel, temveč se je nenadzorovano zapeljal naprej in trčil v znak, ki je označeval razcep proge ter se pri tem poškodoval. V opisanih okoliščinah je neposreden in odločilen vzrok poškodbe tožnika, trčenje obeh smučarjev. Vendar se je tožnik odločil, da bo kot vzrok zatrjeval in dokazoval ravnanje zavarovanca toženke in sicer protipravno postavitev znaka, v katerega ga je odbilo (nenadzorovano nadaljevano smučanje po trku smučarjev). Še več, tožnikova teza je, da je postavitev znaka bila odločilen in izključen vzrok, kot to izhaja iz njegovih trditev1, predvsem pa postavitve tožbenega zahtevka, v katerem zahteva od zavarovanca toženke povrnitev celotne škode.

10. Kot je bilo že povzeto, je tožnik v posledici trčenja z drugim smučarjem izgubil ravnotežje in nenadzorovano zapeljal v smučarski znak in ob tem utrpel poškodbe. Tožnik ni navajal nobenih trditev o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo, ali je za trčenje smučarjev odgovoren zavarovanec toženke. Že zgolj zato bi moralo biti tožniku jasno, da v tem postopku ne more uspeti s tezo, da je zavarovanec toženke izključno in v celoti odgovoren za nastalo škodo. Trčenje sta namreč povzročila dva smučarja, priča J. in tožnik, za ta primarni in odločilen vzrok, ki je pognal v tek nadaljnje dogodke, pa zavarovanec toženke ne more odgovarjati, če niso zatrjevane in dokazovane okoliščine, ki bi jih lahko pripisali v njegovo breme. V podkrepitev takšne razlage se sodišče druge stopnje sklicuje tudi na že ustaljeno razlago v sodni praksi2. 11. Vsi pritožbeni razlogi, s katerim tožnik graja razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na „neprilagojeno hitrost“ in „samoodgovorno smučanje“, so popolnoma neutemeljeni, za odločitev pa iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe do sedaj, tudi nepomembni. Tožen je namreč zavarovanec toženke, slednjemu pa se v zvezi s trčenjem obeh smučarjev ne očita prav ničesar. Popolnoma prav ima sodišče prve stopnje, kar je bilo tudi že zapisano:“..da nobeden od njiju po trku svoje vožnje ni mogel več nadzorovati, zato pa ni mogoče šteti, da je vzročna zveza med njunim zadetjem in nato tožnikovim zadetjem v znak na količku bila pretrgana.“ (citirano iz strani 8. obrazložitve). Zato je vseeno, kaj je bil pravi vzrok trčenja, bistveno je, da zanj ni odgovoren zavarovanec toženke.

12. Tožnik v pritožbi kopiči pritožbene razloge okoli edinega dejstva, ki bi naj bilo odločilno za njegov uspeh in sicer debelina količka, na katerem je bil pritrjen znak. Kar se tiče pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj bi naj bilo v postopku dokazano, da je bila debelina 100 ali vsaj 80 mm, je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Da bi naj bil količek takšne debeline, sta res izpovedali priči J. in S., toda kako sta ugotovila to dejstvo, nista pojasnila. V nadaljnjem dokazovanju tega dejstva ni potrdil noben drug izveden dokaz. Izvedenca sta izrecno navedla, da te ocene ne moreta podati niti na podlagi fotografije v spisu. Sodišče prve stopnje je glede tega dejstva navedlo, da se je to dejstvo:“....začelo omenjati po prvem naroku, da pa tožeča stranka konkretnih trditev v tej zvezi in enako dokaznih predlogov v tej smeri ni podala.“, vendar nato pojasnilo, zakaj to dejstvo ni bistveno (tč. 10. obrazložitve na strani 7. in 9.). Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v nadaljevanju tč. 10. obrazložitve, so pravilni in jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znak bil postavljen „za robom proge“, „na neteptanem delu smučišča“, hkrati „znotraj vplivnega območja smučarske proge“, vendar „ni predstavljal nevarnega mesta in ga zato upravljalec smučišča ni bil dolžan zaščititi“, „je bila zaradi postavitve znaka nevarnost smučanja še vedno običajna – šlo je za položno, nezahtevno progo“, oba smučarja pa sta:“na tej progi ta dan že smučala, sneg je bil trd....hkrati sta sporni znak oba videla“ (citirano iz str. 8. obrazložitve). Ob sklicevanju in razlagi na Pravilnik o tehničnih zadevah za obratovanje smučišč ter Zakon o varstvu na smučiščih je razložilo, da konkretni znak sodi med „običajne nevarnosti“. Pojasnilo pa je tudi, zakaj ni pomembno, ali je bil debelina količka 40 ali 80 mm (zadnji stavek v tč. 10. obrazložitve).

13. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (predvsem na podlagi izvida in mnenja obeh izvedencev smučarske stroke – glej tč. 9. obrazložitve) je povsem pravilen tudi materialnopravni zaključek, da v okoliščinah konkretnega primera obvestilni znak ni predstavljal nobene povečane nevarnosti, bil je pravilno nameščen in ni bilo potrebno izvesti nobene dodatne zaščite (podrobneje v tč. 10. obrazložitve). Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na primerjalni argument in navaja primer padca smučarke U.M. v letu 1993. Ob tem ne navaja vira (ali gre zgolj za opis primera, povzetega iz medijev ali pa sodno odločbo avstrijskega sodišča). Sodišče druge stopnje je preverilo, kakšna je razlaga v avstrijski sodni praksi v primerljivih primerih. Tako je našlo primer, ko je otrok (star nekaj manj kot 5 let) trčil v nezavarovani obvestilni znak na progi (označba proge). Vrhovno sodišče je ponovilo ustaljeno razlago, da je potrebno zavarovati le atipične nevarnosti (kar ustreza slovenskemu izrazu „neprilagojena mesta“), opozorilo na dolžnostna ravnanja smučarjev in nato, glede na okoliščine konkretnega primera (opozorilni znak se je nahajal na sredini smučišča, ki je bilo na tem delu široko 50 m in položno, znak je bil zaznaven brez težav) presodilo, da opozorilni znak zato ni predstavljal nepričakovane ovire. S sklicevanjem na prejšnjo prakso je ponovilo, da ne obstaja splošna dolžnost upravljalca smučišč, vse kovinske dele varovalnih in označevalnih naprav ustrezno zaščititi, ker bi to „bistveno prenapelo“ (bilo bi pretirano) njegova dolžnostna ravnanja in še dodalo:“Tem manj se lahko od toženca zahteva, da bi moral uporabljen lesen okrogel kol kakorkoli zaviti, saj je lesen kol bistveno bolj upogljiv kot železna palica“. Tožbeni zahtevek je bil v celoti zavrnjen3. Da praviloma, če torej ne obstajajo posebne okoliščine, ni potrebno zavarovati orientacijskih ali označevalnih znakov, če so ti jasno vidni, je ustaljena razlaga tudi v novejši sodni praksi in literaturi4. 14. Tožnik v tem postopku torej ni zatrjeval in ne dokazoval nobenega izmed dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje presojalo odgovornost smučarja J. in tožnika (vsaj soprispevek), ki sta trčila, prav to pa je bil odločilen vzrok za padec in utrpele poškodbe. Sodišče prve stopnje, tudi če bi ugotovilo protipravno ravnanje zavarovanca toženke v zvezi s postavitvijo znaka, tako ne bi moglo opraviti razmejitve odgovornosti. V zvezi z edino okoliščino, ki bi morda lahko pomenila nek soprispevek zavarovanca toženke, to je neustrezna debelina količka, je tožnik ni uspel dokazati, zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje na 3. člen Pravilnika o znakih in označbah na smučiščih. Ob tem pa ima tožnik v pritožbi popolnoma prav5, da bi tudi v tem primeru moral zatrjevati in dokazovati da:“s tem posledice za poškodbe pritožnika ne bi bile tako hude, kot so bile.“. Vendar, ker takšnih trditev in dokazov v tem postopku ni podal in jih tudi v pritožbi zato ne graja, lahko sodišče druge stopnje zgolj ugotovi, da so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP je presodilo le navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 „Poleg navedenega je potrebno pojasniti, da je škodna posledica nastala izključno zaradi protipravnega ravnanja upravljalca, saj če bi upravljalec ustrezno namestil in zavaroval postavljeni znak, do takšne škodne posledice sploh ne bi prišlo....“; citirano iz tožbe v tč. I. 2 „Posebej je treba tudi poudariti, da odgovornosti za ravnanje neznane smučarke ni mogoče pripisati prvi toženki. Opozoriti namreč velja na ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov, ki jih upravljavcu nalagajo predpisi (ter pravila stroke in običaji). Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 297/1998 z dne 10. 2. 1999, II Ips 446/1999 z dne 15. 3. 2000, II Ips 1023/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 1129/2008 z dne 16. 2. 2012. Drugače odločba Vrhovnega sodišča II Ips 352/2003 z dne 3. 6. 2004 (primerjaj predzadnji odstavek). Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožnik trditev v smeri, da bi bilo ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu posledica opustitev dolžnih ravnanj prve toženke, ni postavil. Za škodljive posledice, ki jih je neznana smučarka v okviru svojega udejstvovanja povzročila tožniku, prvi toženec v konkretnem primeru torej ne more odgovarjati.“; citirano iz VSRS Sodba II Ips 263/2017 z dne 7.2.2018. Okoliščina, da gre v tem primeru za neznano smučarko, v ničemer ne spreminja primerjave z obravnavano zadevo, kjer je znan drugi smučar, ker to ni bistven primerjalni element. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RA št. 4Ob531/02 z dne 14.7.1992. 4 Sodba VSRA št. 1Ob63/11p z dne 21.6.2011; tako tudi Harrer/Wagner v ABGB, Praxiskommentar, Band 6, Wien 2016, str. 190. 5 Predzadnji stavek na 3. strani pritožbe, v katerem navaja, da bi ob trku v količek s Pravilnikom določene debeline (40 mm za lesen količek) utrpel manjše poškodbe.