Jedro

Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v 4. točki 53. člena ne določa, da je do solidarnostne pomoči upravičen le delavec, ki je v daljšem bolniškem staležu zaradi poškodbe ali bolezni, dobljene na delu. Zato je do solidarnostne pomoči upravičen tudi delavec, ki se je poškodoval izven delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova solidarnostne pomoči znesek 131.678,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1997 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 179.110,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2001. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka. Sodišče je ugodilo zahtevku, ker je ugotovilo, da je bil tožnik več mesecev v bolniškem staležu in mu glede na določbo 53. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci pripada solidarnostna pomoč v višini 1 povprečne plače na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma, da jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Tožena stranka opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 4. točke 53. člena navedene kolektivne pogodbe, saj tožnik ni bil upravičen do solidarnostne pomoči, ker je zlorabil bolniški stalež, ki mu je bil odobren. Tožnik je bil v bolniškem staležu zaradi nezgode izven delovnega časa. Presoja prvostopnega sodišča je tako nekritična zato je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, saj so si listine oz. splošno znana dejstva v nasprotju z izvedenimi dokazi in gre zato za pritožbeni razlog po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodba tudi nima razlogov v katerih bi se lahko preizkusila. Solidarnostna pomoč pomeni nadomestilo za morebitno prikrajšanje variabilnih delov plače, ki pa jih tožnik ni imel. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih dejstev in razlogov, ki jih ne bi že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb strank in izvedenih dokazov imelo zadostno oporo za svojo odločitev in da je v obrazložitvi zadovoljivo in utemeljeno navedlo razloge za izpodbijano sodbo. Zaradi tega pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi ter jih ponovno ne navaja. Glede pritožbenih navedb, da se je tožnik poškodoval izven dela in da je zlorabil bolniški stalež pa pritožbeno sodišče opozarja, da Kolektivna pogodba med delavci in delodajalci v 4. točki 53. člena ne določa, da je do solidarnostne pomoči upravičen le delavec, ki je v daljšem bolniškem staležu zaradi poškodbe ali bolezni dobljene na delu. Zato je glede na to do te pomoči upravičen tudi delavec, ki se je poškodoval izven delovnega časa, kot je to bilo v primeru tožnika. V navedenem členu tudi ni predvideno, da gre delavcu nadomestilo le za izgubo variabilnega dela plače, zato tudi ugovor v tej smeri ni utemeljen. Končno tožena stranka ni z ničemer dokazala, za kar bi morala predložiti ustrezne sklepe pristojne zdravniške komisije ali odločbo Zavoda za zdravstveno varstvo, da je tožnik zlorabil bolniški stalež. Glede na vse navedeno je zato sodišče prve stopnje tožniku, ki je izkazal zatrjevani daljši bolniški stalež, lahko prisodilo zahtevano solidarnostno pomoč, ki tudi po višini ni sporna in jo tudi glede same višine pritožba ne izpodbija. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.