Jedro

Tožnica je v konkretnem primeru predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe s plačilom neto nadomestila in obračunom in plačilom davkov in prispevkov, kar vsebinsko predstavlja prijavo v obvezna socialna zavarovanja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 zavzelo stališče, da je pri odločanju o ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredbah potrebno pristopati restriktivno. Sodišče sme izdati regulacijsko začasno odredbo le v izjemnih primerih, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje, ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pa bi bilo v konkretnem primeru onemogočeno, saj je tožnica zahtevala tudi plačilo davkov in prispevkov, pri čemer gre za plačilo ustreznim institucijam, tega pa tožena stranka ob neuspehu tožnice v pravdi ne bi uspela izterjati od tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep z dne 24. 2. 2017, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je dolžnik dolžan upnici od dneva izdaje začasne odredbe dalje do pravnomočne odločitve sodišča (v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), plačevati vsakomesečno nadomestilo plače v višini 1.300,00 EUR neto, povečano za vse davke in prispevke, in sicer vsak mesec do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vključno z obračunom in plačilom davkov in prispevkov, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila neto plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/1. točka izreka); zavrnilo izrek denarne kazni v znesku 50.000,00 EUR v primeru neplačila ali zamude pri plačilu nadomestila plače upniku (I/2. točka izreka) in predlog, da začasna odredba velja od dneva izdaje, vse do pravnomočne odločitve sodišča o sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I/3. točka izreka). Odločilo je, da se odločitev o stroških postopka pridrži do izdaje končne odločbe (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnitev začasne odredbe in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožničina terjatev verjetno izkazana in je podan prvi pogoj za odločanje glede predloga za izdajo začasne odredbe (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016). Sodišče se zmotno sklicuje na prakso regulacijskih odredb, ki so značilne v posestnih in drugih lastninsko pravnih sporih, ne pa v sporih, ki se tičejo preživetja tožnice in njene družine, za kar je namenjena materialnopravna podlaga v 5. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ v zvezi z ustavno pravico iz 66. člena Ustave RS (varstva dela) tožnice. Tožnica je živo bitje, ki vsakodnevno potrebuje zdravila, ker je težak srčni bolnik in ima terapijo, ker nima zdravil zaradi izgube zavarovanja, zaradi blokade s strani upnikov, saj se zadeva že skoraj tri leta obravnava pred naslovnim sodiščem, tožnici pa grozi izselitev iz stanovanja, izguba pravice do neprofitnega stanovanja ter osebni stečaj. Neprofitnega stanovanja glede na vrstni red prosilcev skoraj ni mogoče spet dobiti. Tožnici je bila v obravnavani zadevi kršena zasebnost na delovnem mestu. Sodišče nepravilno šteje: - da ni mogoče ugotoviti, da bi bilo tožničino preživetje ogroženo, čeprav je tožnica predložila dokaze, da se ji rubi premoženje, da ni zmogla odplačevati dolgov, da ji bodo odklopili vodo, ji zarubili avto in ji grozi odpoved najemne pogodbe, - da tožnica razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi za tekoče preživetje, na njej pa je odgovornost prilagoditi stroške svojim denarnim sposobnostim, čeprav tožnica navede, da ima dolg iz naslova dodatnega zavarovanja, v vmesnem času pa niti osnovnega zavarovanja nima. Sodišče se spušča v to, da naj bi tožnica prejela še nekaj malega nadomestila v marcu, ne odgovori pa na dejstva, izkazana glede splošne zapadlosti v dolgove tožnice zaradi izgube službe in tri leta trajajočega postopka, - da tožnica ni izkazala, da bi aktivno iskala zaposlitev, čeprav je predložila odločbo glede preteklega prejemanja nadomestila, ki je prenehalo in v kolikor ne bi bila aktivna iskalka bi jo zavod že odjavil, - da tožničino zdravje tudi v nadaljevanju ne bo ogroženo, ne pojasni pa, da socialna pomoč 292,00 EUR ne zadošča za preživetje, pri čemer ima tožnica blokiran račun, njen prihodek pa je z 1.800,00 EUR bruto padel na 0 EUR oziroma 292,00 EUR, če bi prejemala socialno pomoč, torej ji grozi težko nadomestljiva škoda.

Tožnica se zdravi zaradi bolezni srca. Zdravi se pri kardiologu oziroma internistu dr. A.A. zaradi angine pektoris in ima več drugih resnih zdravstvenih diagnoz. Tožnica je že teden dni brez zdravil, kar pomeni, da je akutno ogroženo njeno zdravje. Glede na navedeno zaključek sodišča posega v tožničine ustavne pravice, ki zadevajo človekovo dostojanstvo in načelo socialne in pravne države. Izplačevanje nadomestila tožnici ne bi pomenilo znatne škode za toženo stranko, saj bo prejela povrnitev plače od države in prejema tudi vse pokojnine oskrbovancev v domu. Tožena stranka ima ugodno bilanco in vsakoletne prihodke, tožničino preživetje brez izdaje začasne odredbe pa je onemogočeno in vsakodnevno je ogroženo njeno zdravstveno stanje. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, glede stroškov pa odloči, da jih je dolžna plačati tožena stranka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v izpodbijanerm delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ).

6. Tožnica je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. ZIZ v prvem odstavku 272. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po določilih drugega odstavka 272. člena ZIZ, mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. ZIZ v 273. členu določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

7. Ugotoviti je, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje izdalo sodbo z dne 22. 6. 2015, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 11. 2014 in sklep direktorja tožene stranke št. ... z dne 24. 11. 2014 nezakonita in se razveljavita ter da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji z vsemi pravicami še traja. Posledično navedenemu je sodišče zavrnilo tudi reparacijske zahtevke tožnice. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi Pdp 905/2015 z dne 24. 3. 2016 pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je izdalo sklep opr. št. VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016, s katerim je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ponovno podala predlog za izdajo začasne odredbe dne 22. 2. 2017, pri čemer je sodišče izdalo sklep opr. št. Pd 229/2016 dne 24. 2. 2017 s katerim je predlog tožnice zavrnilo, pri čemer je bil sklep tožničinemu pooblaščencu vročen dne 27. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju opravilo narok za glavno obravnavo dne 6. 3. 2017, na katerem je odločilo, da je zadeva zrela za razsojo in se dokazovanje sklene, sodišče pa je sodbo, s katero je tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, tožničinemu pooblaščencu vročilo dne 7. 4. 2017. Tožnica je dne 7. 3. 2017 s priporočeno poštno pošiljko vložila pritožbo zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi glede odločanja o predlogu za začasno odredbo štelo, da na podlagi dosedanjega postopka in sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016 izhaja, da je tožničina terjatev v tem trenutku verjetno izkazana, tako da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo nadaljnje pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in sicer, da mora upnik izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

10. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, pri čemer v 5. točki navedenega člena določa tudi plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživetje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v konkretnem primeru predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe s plačilom neto nadomestila in obračunom in plačilom davkov in prispevkov, kar sicer vsebinsko predstavlja prijavo v obvezna socialna zavarovanja. Enako kot že sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče navaja, da je Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 zavzelo stališče, da je pri odločanju o ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredbah potrebno pristopati restriktivno, kar sicer narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke - toženca. Iz 22. člena Ustave RS izhaja, da sme sodišče v postopku glede pravic in obveznosti določene osebe odločati le po izvedenem kontradiktornem postopku, v katerem je bila obema strankama zagotovljena enakopravna možnost, da navajata dejstva in dokaze, izjavita pravna naziranja ter se opredelita do vseh procesnih dejanj, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Ta zahteva pa bi bila ogrožena v primeru, če bi dopustili izvajanje začasnih odredb, katerih vsebina je enaka vsebini tožbenega zahtevka, saj bi to povzročilo, da bi sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odločalo brez izpeljave kontradiktornega postopka in s tem brez zagotovitve pravice toženca, da v postopku brani svoje pravice in interese, kar je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Tako sme sodišče izdati regulacijsko začasno odredbo le v izjemnih primerih, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pa bi bilo v konkretnem primeru onemogočeno, saj je tožnica zahtevala tudi plačilo davkov in prispevkov, pri čemer gre za plačilo ustreznim institucijam, tega pa tožena stranka ob neuspehu tožnice v pravdi ne bi uspela izterjati od tožnice.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je neutemeljena tožničina navedba, da tožnica od 16. 2. 2017 dalje ne bo imela nikakršnega dohodka, ker ji z dnem 15. 2. 2017 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Dejstvo je, da je tožnica v februarju prejela še celotno nadomestilo v znesku 673,95 EUR, v marcu pa sorazmerni del v višini 336,98 EUR neto. Tožnica tudi z ničemer ni izkazala, da je aktivna iskalka zaposlitve in je dejansko nezaposljiva, sicer pa bo tožnica skladno z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih lahko zaprosila za denarno socialno pomoč, v kolikor bo izpolnjevala pogoje. Tožnica glede na prejemek iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo lahko krije stroške dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo pa bo lahko tudi, ob izpolnjevanju pogojev, zaprosila za kritje prispevka za osnovno zdravstveno zavarovanje in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Tako pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati pritožbenih navedb tožnice glede njenega zdravstvenega stanja zaradi zdravljenja angine pektoris in več drugih diagnoz.

13. Tožnica v pritožbi tudi uveljavlja, da ji bo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda zaradi rubeža premičnin ter rubeža osebnega avtomobila, pri čemer pa navedenega ne obrazloži, pač pa to pavšalno zatrjuje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožnico glede rubeža njenih osebnih stvari pravilno opozorilo na 79. člen ZIZ, ki določa predmete, ki so izvzeti iz izvršbe, tako predmeti izvršbe niso:

1.) obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo ter posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, v kolikor je to vse nujno potrebno dolžniku in članom njegovega gospodinjstva;

2.) hrana in kurjava, potrebni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;

3.) delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za kmetijsko dejavnost, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za štiri mesece;

4.) predmeti, ki so dolžniku, ki opravlja javno službo ali znanstveno, umetniško ali drugo delo kot poklic nujno potrebni za opravljanje njegovega dela;

5.) gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov;

6.) redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov;

7.) pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa, ki jih je sam nabavil, in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij. Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega odstavka izvzeti iz izvršbe ali če se sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče. 14. Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da je sicer sodišče prve stopnje po odločanju o predlagani začasni odredbi v nadaljevanju postopka dne 6. 3. 2017 tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo in torej tudi iz tega razloga ni mogoče izdati začasne odredbe, glede na to, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo dne 24. 2. 2017. 15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.