Jedro

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi bodisi drugim, pa tudi, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se (I.) A. A. (v nadaljevanju: »pridržana oseba« ali »pridržani«) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in (II.) da se ga do 5. 4. 2023 zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v X. 2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil odvetnik pridržanega, ki predlaga, da se sklep razveljavi in postopek ustavi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Meni, da ni razlogov, da je bila pridržanemu omejena prisotnost pri izvajanju dokazov. Zmotna je ocena sodišča, da bi ga izvajanje dokazov z njegovo prisotnostjo glede na drugačno stališče izvedenke o v njegovo telo vsajeni napravi vznemirilo do te mere, da bi si telesno ali duševno škodoval. Sodišče je zmotno izhajalo iz dogodka na pregledu pri nevrologinji v B., kjer se mirno ni strinjal z njeni mnenjem, da ne potrebuje njenega zdravljenja, saj bi morala glede na težave pridržanega z elektronskimi vsadki v njegovem telesu obstoj teh potrditi ali pa jih zavrniti in predlagati ustrezno zdravljenje. Namesto tega je zavrnila medicinski poseg in ga iz ordinacije pospremila z varnostniki, ne da bi pojasnila, zakaj ne more opraviti pregleda. Šele po odhodu iz ordinacije je zdravnici pridržani glasneje rekel, da so med seboj dogovorjeni, da se ga ne sme pregledovati. Na Policijsko postajo B. se je odpravil sam in tam tudi povedal o dogodku.

Pridržani in njegova mama sta prepričana, da pridržani nima duševnih težav, ampak je izvor njegovih težav v elektronskih vsadkih, ki oddajajo različne vibracije, katerih posledica pa je draženje v mednožju, kar čutijo tudi drugi ljudje. Pridržani nima blodenj in halucinacij, ampak realne bolečine, draženje in druge neprijetne občutke v predelu genitalij, katerih jakost in intenziteta nihata. Njegov vonj je brezhiben, zato je tudi zaznal smrad na grobišču, ki se je širil po vasi. Smrad je natančno opisal, zato je zmotna izvedenkina ocena, da gre le za njegove blodnje. O tem bi lahko izpovedala tudi njegova mati, vendar ji v tem delu ni nihče postavil vprašanj, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Čeprav pridržani res porabi veliko denarja za zdravljenje na energetskem oz. duševnem nivoju (bioterapije), ni bojazni, da bi porabil ves denar, saj ve, da posamezniki, ki izvajajo tovrstne dejavnosti, pogosto nimajo sposobnosti in znanja, ki ga oglašujejo. Pridržani je delovno sposoben in ima službo, skrbi ga, da bi jo zaradi pridržanja izgubil. Namesto prisilnega pridržanja bi moralo sodišče poskrbeti za druge preiskave, ki bi ugotovile obstoj elektronskih vsadkov. Sklepi sodne izvedenke so strokovno napačni, kar bi lahko potrdil izvedenec nevrolog.

Pridržanemu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku s predlaganjem dokazov in argumentiranim nasprotovanjem izvedenki, zato to lahko stori šele v pritožbenem postopku, sicer mu bo kršena ustavna pravica do sodelovanja v postopku in izjave iz 22. člen Ustave RS. Predlaga zaslišanje mame glede smradu zaradi grobišča in postavitev izvedenca druge (nevrološke) stroke, ki naj poda mnenje o izvoru težav pridržane osebe in o tem, ali so njegovi občutki draženja v genitalijah namišljeni in njegove vohalne sposobnosti normalno delujoče. Če se bodo potrdile zdravstvene težave, kot jih navaja pridržani, je vsako zadržanje v psihiatrični bolnici neutemeljeno, pa tudi če bi potreboval psihiatrično zdravljenje, bi ga bilo mogoče izvajati na prostosti ali na odprtem oddelku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZNP-1) ter 30. členom Zakona o duševnem zdravju3 (v nadaljevanju: ZDZdr) pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pri tem pazi na v citirani zakonski določbi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej zadevi gre za postopek po ZDZdr, ki ureja sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Ker gre za hud poseg v več ustavnih pravic,4 morajo biti za izrek takšnega ukrepa zdravljenja kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr5 ob hkratni izpolnitvi pogoja iz 53. člena ZDZdr.6 Šele če so izpolnjeni vsi ti pogoji, zadržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve prestane test sorazmernosti posega v ustavne pravice.7 Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi bodisi drugim, pa tudi, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami izvedenke psihiatrične stroke podprtim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

7. Tako je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovljeno, da pri pridržani osebi obstaja stanje že kronificirane psihoze shizofrenega kroga, ki še ni bila zdravljena in tudi ne diagnosticirana. Ob dolgoletnem poteku nezdravljene psihoze je prišlo do že sistematiziranih blodnjavih vsebin, v katere je pridržani prepričan, je brez uvida v bolezensko naravo in si tudi halucinatorne občutke blodnjavo interpretira. Gre za pravo hudo in kronično duševno bolezen, zaradi katere je pri pridržanem hudo motena presoja realnosti8 in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, do svojega stanja nima uvida. Opisano potrjuje obstoj pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Tudi ugotovitvi, da pridržana oseba ogroža svoje življenje in zdravje, pritožbeno sodišče pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo sodni izvedenki, ki je izpostavila, da pridržani pod vplivom bolezenskih simptomov hudo ogroža svoje zdravje in življenje, saj je nezdravljena psihoza v možganih že povzročila nepovratne strukturne spremembe, ki so dosti slabše odzivni na zdravljenje z zdravili in ga invalidizirajo. Na poti iz C. v Slovenijo je pod vplivom bolezenske simptomatike zašel v gozd, na ta način ogrožal svoje življenje in hudo ogrožal svoje zdravje zaradi dehidracije in odpovedi ledvic, zaradi katere je bil potem hospitaliziran.9 Pod vplivom bolezenske simptomatike je, ko zdravstvena obravnava ni potekala po njegovih predvidevanjih, postal agitiran in je bila potrebna intervencija policije. Ugotovljeno je bilo tudi, da si je s stalnimi poizkusi ugotavljanja vzroka svojih težav povzročal veliko premoženjsko škodo. Nadalje potrjuje, da pridržani ogroža svoje življenje in zdravje, tudi njegova lastna izpovedba, da se zaradi opisane duševne bolezni ni zdravil in da se tudi ne želi zdraviti, ker meni, da je popolnoma psihično stabilen, da se je zaradi vplivov naprave, ki je v njem, ko se je vračal v Slovenijo iz C., slekel (in prenočil) na hribu, in da je bilo zaradi njegovega stanja potrebno posredovanje helikopterja, s čimer so nastali stroški v višini 7.500,00 EUR. Sam je izpovedal tudi, da je v C. veliko zaslužil, a je večino denarja porabil za raziskave, da bi razčistil, kaj se nahaja v njem. Vse to nedvomno potrjuje obstoj pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da pridržani res porabi veliko denarja za zdravljenje na energetskem oz. duševnem nivoju, a da ni bojazni, da bi porabil ves denar, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da že druge ugotovljene okoliščine (posledice nezdravljene psihoze v možganih, ki se odražajo v nepovratnih strukturnih spremembah, ki so zato dosti slabše odzivni na zdravljenje z zdravili in ga invalidizirajo ter dogajanje na poti iz C. v Slovenijo, zaradi katerega je bil tudi hospitaliziran) zadoščajo za obstoj pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

10. Končno je izvedenka pojasnila (sodišče prve stopnje pa se na to njeno ugotovitev sklicuje), da je zaradi opisane narave bolezni in nekritičnosti do potrebe po zdravljenju za odvrnitev vzrokov in ogrožanja nujno še naprej zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom (v trajanju 4 tedne), da se opravi diagnostika in zdravljenje psihotične motnje ter da antipsihotiki dosežejo zadosten učinek. Nezdravljena bolezen bi vodila do dodatnega slabšanja stanja in ogrožanja. Milejše oblike zdravljenja v tem trenutku niso zadostne, saj pridržani v njih zaradi nekritičnosti do potrebe do zdravljenja ne bi sodeloval. To pa potrjuje tudi obstoj pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

11. Ko pritožba trdi, da bi izvedenec nevrolog lahko potrdil, da so ugotovitve izvedenke psihiatrinje strokovno napačne, je treba pojasniti, da ZDZdr določa, da sodišče po prejemu predloga za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča odredi, da osebo pregleda izvedenec _psihiatrične stroke_.10 V obravnavani zadevi je tako sodišče prve stopnje pravilno v postopek pritegnilo izvedenko psihiatrinjo, ki je tudi ugotovila izvor težav pridržanega (in ki so pojasnjene v 7. do 10. točki obrazložitve tega sklepa). Glede na to v postopek ni bilo treba pritegniti drugega izvedenca.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, ko graja I. točko izreka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pridržanemu omeji pravica do prisotnosti pri nadaljnjem izvajanju dokazov, na podlagi ugotovitev izvedenke, ki je ocenila, da bi v nasprotnem primeru nastale škodljive posledice za zdravje pridržanega, ker bi ga prisotnost pri izvajanju nadaljnjih dokazov še dodatno vznemirila (drugi odstavek 46. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr). Izvedenka je pri tem tudi opisala stanje pridržanega (list. št. 7), zato v tem delu pritožbi ni mogoče ugoditi. Posledično so neutemeljene navedbe, v katerih pritožba opozarja, da pridržanemu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku s predlaganjem dokazov in argumentiranim nasprotovanjem izvedenki ter da to lahko stori šele v pritožbenem postopku. Ker je bila pridržanemu omejena pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, je v njegovem imenu pri izvajanju dokazov sodeloval njegov odvetnik, ki bi lahko predlagal ustrezne dokaze, argumentirano nasprotoval izvedenkinim zaključkom in tudi postavil pridržančevi materi vprašanja v zvezi s smradom, kot jih izpostavlja pritožba.11

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ni našlo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Do trenutka odločanja o pritožbi še ni iztekel pritožbeni rok za najbližjo osebo pridržanega (njegovo mater), zato pritožbeno sodišče v tem trenutku še ni odločilo o potrditvi izpodbijanega sklepa, saj bo zaradi morebitne pritožbe najbližje osebe pridržanega sklep lahko predmet ponovnega pritožbenega preizkusa.

1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 16/2019. 3 Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami. 4 Gre za posege v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), v pravico do varstva duševne integritete (45. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). 5 Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa pogoje za prisilno pridržanje: »Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če ogroža svoje življenje ah življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ah drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ah z nadzorovano obravnavo).« 6 53. člen ZDZdr določa, da se ukrep prisilnega pridržanja izreče, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona. 7 Z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava RS dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). 8 To se med drugim kaže tudi v tem, da so pri pridržanem prisotne blodnje in halucinatorni občutki, npr. da ima v genitalijah napravo, ki ga draži in oddaja frevence, zaradi česar je kriva država, saj so ga že, ko je bil dojenček, izbrali in mu jo vsadili telo; pa npr., da je na njihovi parceli grobišče, v katerem so kosti, zaradi česar smrdi po celi vasi (halucinacija vonja). 9 Pritožba tej ugotovitvi ne nasprotuje! 10 43. člen ZDZdr. 11 Prim. VSL sklep I Cp 2106/2022.