Jedro

Zahtevek na plačilo preživnine ne obsega tudi zahtevka na delitev premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke, da mora prispevati k njenemu preživljanju 30.000,00 SIT na mesec od 12.7.1993 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila laično revizijo ("pritožbo") tožeča stranka. Navaja, da sodišči nista dovolj raziskali dejanskega stanja v zvezi s toženčevim opravljanjem pečarskih del. Meni, da bi podatke lahko dali davčna in inšpekcijska služba. Da denar ima, kaže tudi dejstvo, da ima avtomobil, s katerim je povzročil že tri prometne nesreče. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je solastnik hiše, za katero nič ne prispeva. Tožnica v nadaljevanju svoje vloge podrobno opisuje vzroke, zaradi katerih je zakonska zveza uničena in zaradi katerih ne želi več, da se toženec vrne domov. Na poziv sodišča, da naj pojasni, kaj želi, je tožnica še zahtevala, da naj se toženec izjasni ali bo obdržal polovico hiše ali pa plačeval tožnici preživnino. Tožnica ne razume, zakaj ji sodišče ne prizna polovice toženčevih dohodkov oz. premoženja. Vztraja pri zahtevi, da se raziščejo vse pomembne okoliščine in razsodi v njen prid. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V pojasnilo tožnici, ki v pravdi nima strokovnega pooblaščenca, revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v svoji vlogi navaja dejstva, ki so lahko predmet bodisi razveznega postopka, ali pa postopka za ugotovitev deleža na skupnem premoženju, ne pa postopka za določitev preživnine po 50. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.). Tožnica je namreč s tožbo zahtevala plačilo preživnine, in sicer v znesku 30.000,00 SIT na mesec. Svoj preživninski zahtevek je utemeljila s trditvijo, da se sama ne more preživljati, toženec pa k njenem preživljanju ne prispeva ničesar. Ker zakonska zveza med njo in tožencem vsaj formalno še obstoji, je smelo sodišče posegati v njuna razmerja le v tožbenem obsegu, tj. smelo je ugotavljati, ali je v toženčevi moči, da tožnico preživlja ali ne. Tožnica sicer v svoji vlogi pravilno ugotavlja, da se skupno premoženje zakoncev po zakonu deli na polovico (če eden od zakoncev ne dokaže drugačnega razmerja), vendar pa sodišče premoženje razdeli le na zahtevo enega od zakoncev. Zahtevek na plačilo preživnine ne obsega tudi zahtevka na delitev premoženja. Tožnica bo zato morala premoženjska razmerja s tožencem, ki izhajajo iz skupnega pridobivanja v zakonski zvezi, urejati izven tega postopka.

O predmetu tega postopka, tj. preživninskem zahtevku, pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili. Pri tem je potrebno posebej poudariti, da je revizijsko sodišče pri presoji izpodbijanih sodb omejeno z dejstvom, da je revizija izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočna drugostopna odločba. Pravnomočno odločbo pa je dopustno izpodbijati le iz razlogov in v obsegu, ki jih zakon posebej našteva. Tako je v 385. členu ZPP določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Posebej je navedeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica pa v svoji vlogi počne prav to. Sodiščema očita, da nista ugotovili vseh dejstev, ki potrjujejo toženčevo preživninsko sposobnost. Revizijsko sodišče tega ugovora ne more sprejeti. V sodbah sodišč prve in druge stopnje so navedena številna dejstva, iz katerih izhaja, da toženec trenutno tožnice ne more preživljati. Odločitvi obeh sodišč temeljita tudi na podatkih o dohodkih toženca in njegovem zdravstvenem stanju. Te podatke je sodišče prve stopnje pribavilo od pristojnih organov in institucij, in ne izhajajo le iz trditev toženca. Kar zadeva toženčevo zmožnost opravljanja pečarske dejavnosti pa bi morala tožnica za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze najpozneje v pritožbenem postopku. Ker jih ni, se je sodišče druge stopnje smelo opreti na dokazno oceno na prvi stopnji. Zato je v skladu z ZPP njeno pritožbo zavrnilo. V revizijskem postopku pa nova dejstva in dokazi niso več dovoljeni.

Ker sta sodišči po izvedenem dokaznem postopku ugotovili, da toženec tožnice zaenkrat ne more preživljati, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek na podlagi 50. člena ZZZDR zavrnili.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).