Jedro

Revidentu pokojninske osnove ni bilo mogoče izračunati na podlagi njegovih dejanskih plač, ki jih je prejel pred 1.1.1966, ker za tak izračun ni zakonske osnove. Za izračun pokojninske osnove se že tako, glede na pravilo iz 43. člena ZPIZ (1992), samo izjemoma upoštevajo plače, prejete za čas od 1.1. 1966 do 31.12.1969. Za zavarovance, med katere spada tudi revident, ki po 1.1.1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, pa je za izračun pokojninske osnove lahko upoštevana samo plača, ki bi jo imel glede na stopnjo dejanske izobrazbe po kolektivni pogodbi, in ki so bile določene v navodilu. Zato je ob upoštevanju dejstva, da je bil revident v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu zaposlen na delovnem mestu kot visokokvalificiran elektikar, kar pomeni, da je imel IV. stopnjo strokovne izobrazbe, treba zanj upoštevati kot osnovo za izračun pokojninske osnove izhodiščno plačo iz te skupine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. 14-0123013 z dne 4.3.1998 in z dne 19.5.1998 in da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, odmerjene od pokojninske osnove, izračunane na podlagi dejanske plače, ki jo je prejel kot visokokvalificiran elektrikar.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in v njej smiselno uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je njegova pokojnina izračunana na podlagi navodila, ki je v nasprotju s 14. členom Ustave RS in odločbo Ustavnega sodišča iz leta 1993. Pri izračunu pokojninske osnove bi tožena stranka morala upoštevati njegovo dejansko plačo, ki jo je prejemal za opravljanje dela na visokokvalificiranem delovnem mestu v Sloveniji, ne pa da jo izračuna na podlagi povprečja, ki v bistvu izenači nekvalificiranega in visokokvalificiranega delavca. Zato je predlagal, da se reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu zaradi priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pokojninska osnova izračuna na podlagi njegovih dejanskih prejemkov, prejetih pred 1.1.1966. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) je v prvem odstavku 43. člena določil, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša (pokojninska osnova). V 49. členu pa je zakon določil, da se zavarovancu, ki po 1.1.1970 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo plače za izračun pokojninske osnove, starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je prav na pobudo revidenta z odločbo št. U-I-67/92-19 z dne 15. julija 1993 (Uradni list RS, št. 43/93) razveljavilo določbo 49. člena ZPIZ (1992), kolikor se ta nanaša na zavarovance, za katere obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1.1.1970, ki omogočajo izračun pokojninske osnove in kolikor se nanaša na zavarovance, za katere ne obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1.1.1970, ki določa, da se jim starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da ureditev ni skladna s 14. členom Ustave RS, ker se opravičuje s pomanjkanjem podatkov o plačah pred 1.1.1970, čeprav se je pred uveljavitvijo spornega zakona starostna pokojnina odmerjala od pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač, prejetih po 1.1.1966. Poleg tega pa je možno, če podatkov o plačah ni, pri izračunu pokojninske osnove upoštevati strokovno usposobljenost, opravljeno delo, in podobno ter zavarovance razporediti v primerljive skupine.

Na podlagi odločbe ustavnega sodišča je zakondajalec z novelo ZPIZ (1992) v letu 1996 (Uradni list RS, št. 7/96) sporni 49. člen ZPIZ (1992) spremenil. Na novo je določil, da se zavarovancu, ki po 1.1.1970 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, vendar je dosegel vsaj eno leto zavarovanja v obdobju od 1.1.1966 do 31.12.1969, ne glede na določbo prvega odstavka 43. člena ZPIZ (1992), za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove po 1.1.1966. Zavarovancu, ki po tem datumu ni imel najmanj enega leta zavarovanja, se pokojnina odmeri od pokojninske osnove v višini izhodiščne plače, ki bi mu bila glede na stopnjo strokovne izobrazbe, ki jo je imel v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu, določena po kolektivni pogodbi dejavnosti ali splošni kolektivni pogodbi za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem je zavarovanec uveljavljal pravico do pokojnine. Določil je tudi, da pristojni minister objavi višino povprečnih izhodiščnih plač in način povečanja osnov. Zato je pristojni minister izdal navodilo o določitvi pokojninske osnove za odmero pokojnine upravičencu, ki po 1.1.1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo plače oziroma zavarovalne osnove za izračun pokojninske osnove (navodilo - Uradni list RS, št. 57/96 in 85/98).

Iz povedanega sledi, da revidentu pokojninske osnove ni bilo mogoče izračunati na podlagi njegovih dejanskih plač, ki jih je prejel pred 1.1.1966, ker za tak izračun ni zakonske osnove. Za izračun pokojninske osnove se že tako, glede na pravilo iz 43. člena ZPIZ (1992), samo izjemoma upoštevajo plače, prejete za čas od 1.1. 1966 do 31.12.1969. Za zavarovance, med katere spada tudi revident, ki po 1.1.1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, pa je za izračun pokojninske osnove lahko upoštevana samo plača, ki bi jo imel glede na stopnjo dejanske izobrazbe po kolektivni pogodbi, in ki so bile določene v navodilu. Zato je ob upoštevanju dejstva, da je bil revident v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu zaposlen na delovnem mestu kot visokokvalificiran elektikar, kar pomeni, da je imel IV. stopnjo strokovne izobrazbe, treba zanj upoštevati kot osnovo za izračun pokojninske osnove izhodiščno plačo iz te skupine. Ker je izračun pokazal, da bi ob upoštevanju določenih valorizacij in uskaditev, pokojnina izračunana na podlagi tako upoštevane pokojninske osnove bila nižja od najnižje pokojnine, je bil revidentu pravilno priznan sorazmeren del starostne pokojnine od najnižje pokojninske osnove, ker je to zanj ugodnejše. Revizijsko sodišče ni smelo ugotavljati, ali so pri izračunu upoštevane povprečne izhodiščne plače določene ustrezno ali ne, ker je to dejansko vprašanje, ki ga na revizijski stopnji zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče preizkušati. Glede tega vprašanja je bilo zato revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč.

Zato je revizijsko sodišče ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.