5. 5. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Kate Landika, Vjekoslava Landike in Demiana Juga Landike, vsi Bosna in Hercegovina, ki jih zastopa Odvetniška družba Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji, družba za opravljanje odvetniškega poklica, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 5. maja 2022

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 53/2020 z dne 1. 7. 2020 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 578/2017 z dne 2. 12. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju Sklad), je zavrnil vlogo pravnega prednika pritožnikov za verifikacijo stare devizne vloge. Ugotovil je, da devizna vloga, na podlagi katere je pravni prednik pritožnikov uveljavljal svoj zahtevek, ni neizplačana stara devizna vloga iz prvega odstavka 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15 – v nadaljevanju ZNISESČP). Sklad je ugotovil, da je bila devizna vloga v celoti prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Agencija).

2.Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Navedlo je, da je namen ZNISESČP odpraviti posledice preteklega ravnanja Republike Slovenije, za katero je bilo v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Upravno sodišče je navedlo, da je na podlagi ZNISESČP ob upoštevanju sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 6. 11. 2012 (v nadaljevanju sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi) Republika Slovenija prevzela odgovornost za izplačilo tistih obveznosti družbe Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), ki še niso bile poravnane. Če je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z deviznih računov na račune drugih pravnih oseb ali transformacije terjatve v drugo vrsto premoženja (certifikat), upnik naj ne bi imel več terjatve do Glavne podružnice Sarajevo in s tem do družbe Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju Banka). Po stališču Upravnega sodišča se položaj pravnega prednika pritožnikov bistveno razlikuje od položaja pritožnikov v zadevi Ališić in drugi. Za odločitev naj bi bilo bistveno le, ali je do prenosa prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala bančna podružnica, in ne, ali je oseba uspela prenesena sredstva unovčiti v postopku privatizacije. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

3.Pritožniki zatrjujejo kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Upravno sodišče naj bi kršilo 22. člen Ustave, ker naj bi očitno arbitrarno razložilo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Po mnenju pritožnikov že iz jezikovne razlage izhaja, da je moral biti prenos sredstev z varčevalnega računa na druge račune prostovoljen in povzročen z aktivnim ravnanjem posameznika. Pritožniki zatrjujejo še, da je Upravno sodišče s sporno razlago kršilo 1. člen Prvega Protokola k EKČP (pravico do zasebne lastnine). Poudarjajo, da je element izbire eden ključnih dejavnikov, ki vpliva na presojo sorazmernosti posega. Zatrjujejo, da razlaga drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po kateri volja varčevalcev pri prenosu sredstev iz devizne vloge na posebni privatizacijski račun ne more vplivati na presojo odgovornosti Republike Slovenije za terjatve, pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine.

B. – I.

4.Pritožniki niso navedli kakšnih posebnih razlogov, s katerimi bi utemeljili kršitve človekovih pravic s sklepom Vrhovnega sodišča. Z navedbami, s katerimi se zatrjuje kršitev človekovih pravic s sodbo Upravnega sodišča, ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS)

B. – II.

5.Predmet te ustavne pritožbe je presoja stališč Upravnega sodišča, s katerimi je to potrdilo odločitev Sklada, da se zavrne vloga za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, ker se ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zahteva pritožnikov za verifikacijo devizne vloge ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo.

6.ZNISESČP določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog (prvi odstavek 1. člena ZNISESČP). V prvem odstavku 1. člena ZNISESČP je določeno, da se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) ali na drugi podlagi. V prvem odstavku 2. člena ZNISESČP je opredeljena neizplačana stara devizna vloga. Neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu je stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo in Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Zagreb, na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Banke ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na kateri koli podlagi.

7.V drugem odstavku 2. člena ZNISESČP je zakonodajalec pojem neizplačana devizna vloga še dodatno opredelil. Določil je, da neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8.Iz sodbe Upravnega sodišča izhaja, da med strankami ni sporno, da so bila sredstva iz devizne knjižice v lasti prednika pritožnikov prenesena na poseben privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji. Upravno sodišče je ugotovilo, da je bila devizna vloga prednika pritožnikov prenesena na podlagi predpisa Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju FBiH) na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije. Sprejelo je stališče, da drugi odstavek 2. člena ZNISESČP izrecno izključuje poplačilo prav takih deviznih vlog. Pri presoji dejanja prenosa naj bi bila glede na zakonsko besedilo upoštevna okoliščina le, ali je do prenosa prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Po stališču Upravnega sodišča je drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP določba pojasnjevalne narave, ki le primeroma določa, da so iz poplačila med drugim izključene tudi devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 2. člena ZNISESČP devizna vloga prednika pritožnikov ni neizplačana stara devizna vloga.

9.Pritožniki zatrjujejo, da je Upravno sodišče z očitno napačno razlago zakona kršilo 22. člen Ustave. Menijo, da že iz jezikovne razlage drugega odstavka 2. člena ZNISESČP izhaja, da devizna vloga varčevalca ni neizplačana stara devizna vloga samo takrat, ko je bila terjatev iz devizne knjižice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe z aktivnim ravnanjem varčevalca in na podlagi njegove proste izbire, ne pa avtomatično na podlagi predpisa. Menijo, da to izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki ureja ravnanje varčevalcev.

10.Navedeni očitki pritožnikov bi bili lahko ustavnopravno pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja tudi ustavnopravno varstvo pred očitno napačnimi sodniškimi odločitvami. Očitno napačna bi bila sodniška razlaga zakona, katere vsebina, ki je sad razlage, bi očitno bodisi presegala meje zakonskega besedila bodisi do nje sodnik ob upoštevanju razlagalnih argumentov, uveljavljenih v pravu, očitno ne bi mogel priti. Takšne kvalificirane stopnje napačnosti izpodbijana odločitev ne dosega.

11.V drugem stavku drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določeno, da neizplačane stare devizne vloge med drugim niso devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Jezikovna razlaga dopušča razlago, ki jo zagovarjajo pritožniki. Zakonodajalec je uporabil tvorni glagolski način, ki opredeljuje nosilca dejavnosti. Zato bi to zakonsko besedilo lahko pomenilo, da mora biti prenos sredstev z deviznega računa na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije storjen z aktivnim ravnanjem varčevalca. Vendar je treba upoštevati, da je zakonodajalec v drugem stavku drugega odstavka 2. člena ZNISESČP uporabil besedno zvezo "med drugim". To pa pomeni, da so v nadaljevanju tega stavka opisane devizne vloge, ki niso neizplačane stare devizne vloge, navedene le primeroma. Zato okoliščina, da prednik pritožnikov ni aktivno prenesel devizne vloge na poseben privatizacijski račun, še ne pomeni, da devizna vloga prednika pritožnikov izpolnjuje pogoje za neizplačano staro devizno vlogo.

12.Poleg navedenega jezikovna razlaga določa le okvir, v katerem se razlagalec giblje. Jezikovna razlaga je le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila. Zato je treba pomen zakonskega besedila dopolniti in preveriti tudi z drugimi metodami razlage. Pri razlagi pomena zakonskega besedila je treba upoštevati tudi umeščenost zakonske določbe v zakon. Drugega stavka drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni mogoče razlagati samostojno. Drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, ki ima dva stavka, je v razmerju do prvega odstavka 2. člena ZNISESČP pojasnilna norma. Drugi odstavek 2. člena ZNISESČP torej z negativno opredelitvijo pojma neizplačana stara devizna vloga dopolnjuje pozitivno opredelitev tega pojma v prvem odstavku 2. člena ZNISESČP. To pomeni, da devizna vloga varčevalca lahko šteje za neizplačano staro devizno vlogo, le če izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki je primarni temelj presoje.

13.Iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP izhaja, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev na dan 31. 12. 1991, zmanjšano za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na kateri koli podlagi. Iz navedenega izhaja, da vsako izplačilo ali poravnava iz deviznega računa varčevalca po 31. 12. 1991 zmanjša stanje terjatev in da izplačani ali poravnani del ni neizplačana stara devizna vloga, za izplačilo katere bi bila odgovorna Republika Slovenija. Zakonodajalec je uporabil trpni glagolski način, pri katerem vršilec dejanja ni določen. Za presojo je pomembna zgolj aktivnost, tj. zmanjšanje sredstev na deviznem računu varčevalca po 31. 12. 1991. Iz besedne zveze "katera koli podlaga" izhaja tudi, da podlaga za izplačilo sredstev z deviznega računa ni omejena le na aktivno ravnanje varčevalca.

14.V prvem stavku drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je navedeno, da neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja bančne podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Zakonodajalec je podrobneje določil, da pojem "izplačilo zneskov" iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP vključuje tudi prenos sredstev na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namen posebne uporabe. Zakonodajalec je tudi določil pravne podlage za takšen prenos, in sicer prenos je moral temeljiti na predpisih države delovanja podružnice. Zakonodajalec je tudi v tem delu uporabil trpni glagolski način in s tem poudaril pomen aktivnosti, tj. prenos sredstev z deviznega računa na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe, ne pa nosilca dejanja. Omejitev obveznosti Republike Slovenije je določena tudi v prvem odstavku 1. člena ZNISESČP, v katerem je zakonodajalec določil, da se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ.

15.Z upoštevanjem jezikovne in sistematične razlage je mogoče 2. člen ZNISESČP, ki vsebuje definicijo neizplačane stare devizne vloge, razložiti tako, da je pri presoji, ali se zahtevek za verifikacijo nanaša na neizplačano staro devizno vlogo po ZNISESČP, upoštevno le, ali je prišlo do zmanjšanja sredstev na deviznem računu s prenosom sredstev z deviznega računa varčevalca na posebne račune za namene posebne uporabe privatizacije in ali je prenos temeljil na predpisih FBiH. Glede na navedeno je zaključek Upravnega sodišča glede na pravila razlage pravnih norm mogoč in mu ni mogoče očitati očitne napačnosti. Zato so očitki pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave očitno neutemeljeni.

16.Pritožniki zatrjujejo, da je razlaga, ki jo je zavzelo Upravno sodišče, v neskladju s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Vsebina 1. člena Prvega protokola k EKČP je konkretizirana v človekovi pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Ustavno sodišče zato zatrjevane kršitve 1. člena Prvega protokola k EKČP presoja z vidika 33. člena Ustave.

17.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). V tem okviru se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Presojo skladnosti spornega stališča z vidika posamezne človekove pravice Ustavno sodišče opravi po t. i. Schumannovi formuli, v okviru katere stališče sodišča presoja na enak način, kot bi presojalo ustavnost zakona, ki bi izrecno določil normo z vsebino, kot jo je s svojo razlago dalo sodišče. Ustavno sodišče se mora glede na navedeno opredeliti do vprašanja, ali bi v primeru, če bi že zakon izrecno določil vsebino, kot jo je z razlago dalo drugemu odstavku 2. člena ZNISESČP Upravno sodišče, moralo tak zakon kot neskladen z Ustavo razveljaviti.

18.Upravno sodišče je sprejelo stališče, da Republika Slovenija na podlagi ZNISESČP prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke, ki v času uveljavitve zakona še niso bile poravnane. Če je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune drugih pravnih oseb ali do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Glavni podružnici Sarajevo. V takem primeru upnik nima več terjatve do Glavne podružnice Sarajevo in Banka nima več obveznosti, da to terjatev izplača. To pa pomeni, da devizna vloga pritožnikov ni neizplačana stara devizna vloga iz 2. člena ZNISESČP.

19.Upravno sodišče je sprejelo stališče, da se položaj pritožnikov v bistvenem razlikuje od položaja pritožnikov v zadevi Ališić in drugi. V primeru pritožnikov v zadevi Ališić in drugi je še vedno obstajal dolg Glavne podružnice Sarajevo oziroma Banke do pritožnikov, ker ni prišlo do prenosa terjatve z deviznega računa varčevalcev na JPR. V obravnavnem primeru je zaradi prenosa sredstev in posledično izvedbe saldacije devizne knjižice prenehal dolg Banke do imetnika devizne vloge. Ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi oblastnega dejanja FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, Republika Slovenija za neobstoječ dolg ne more odgovarjati. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da je izključitev varčevalcev, katerih devizne vloge so bile prenesene na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme na podlagi ZNISESČP v skladu z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve v sodbi ESČP v zadevi Ališić in drugi. Pri tem se je Upravno sodišče oprlo na 147. točko obrazložitve navedene sodbe, iz katere izhaja, da po stališču ESČP sme Republika Slovenija osebe, ki so stare devizne vloge uporabile v procesu privatizacije, izključiti iz svojih shem.

20.Iz te obrazložitve že izhaja, da je namen ZNISESČP določiti način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Zato mora Ustavno sodišče stališča Upravnega sodišča presojati v luči stališč in ugotovitev, sprejetih v tej sodbi ESČP. Če bi Upravno sodišče razložilo pojem neizplačana stara devizna vloga iz ZNISESČP v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi, bi šlo po vsebini za neskladje s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pomenilo bi tudi nadaljevanje trajanja že ugotovljene kršitve te človekove pravice in temeljne svoboščine.

21.Postopek pred ESČP v zadevi Ališić in drugi je temeljil na pritožbi, ki so jo pritožniki vložili proti BiH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, torej proti vsem državam, ki so nastale pri razpadu SFRJ. ESČP je sprejelo stališče, da so pritožniki v pristojnosti vseh toženih držav (1. člen EKČP), ker so države v pogajanjih o nasledstvu sprejele, da so stare devizne vloge del finančnih obveznosti SFRJ, ki si jih morajo deliti. Ukrep, ki ga je ESČP presojalo, je bila dolgotrajna nezmožnost pritožnikov, da bi lahko razpolagali s svojimi prihranki na deviznih računih v podružnicah bank v BiH zaradi različnih ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni. ESČP je v sodbi v zadevi Ališić in drugi ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila 1. člen Prvega protokola k EKČP, ker dolgo časovno obdobje ni sprejela ustreznih ukrepov, s katerimi bi zavarovala položaj pritožnikov v zadevi Ališić in drugi. Po mnenju ESČP ni bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med splošnim interesom skupnosti in lastninsko pravico pritožnikov, ki sta morala nositi nesorazmerno breme.

22.ESČP je ugotovilo, da kršitve, ki jih je ugotovilo, vplivajo na veliko število ljudi, zato je razsodilo, da mora Republika Slovenija sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko pritožnika in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. ESČP je sprejelo stališče, da navedeni ukrepi ne veljajo za tiste varčevalce, ki so jim bile stare devizne vloge že v celoti izplačane ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH ali so jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada. Iz navedenega izhaja, da je Republika Slovenija dolžna zagotoviti izplačilo starih deviznih vlog tistim varčevalcem, ki so v enakem položaju kot pritožnika v zadevi Ališić in drugi ter v obsegu, v katerem je bila ugotovljena odgovornost Republike Slovenije za ugotovljene kršitve človekovih pravic.

23.V nadaljevanju je ESČP presojalo, ali so pritožniki dejansko imeli stare devizne vloge in ali terjatev še obstaja. Ugotovilo je, da so terjatve posameznikov iz naslova starih deviznih vlog preživele razpad SFRJ. Navedlo je, da zakonodaja držav naslednic SFRJ nikoli ni ukinila zahtevkov pritožnikov iz naslova starih deviznih vlog ali jih kakorkoli drugače ukinila ali jim odvzela pravno veljavnost. Nikoli ni bilo dvoma, da bodo morale nekatere ali vse države naslednice na koncu izplačati pritožnike.

24.ESČP je zavrnilo ugovor Republike Slovenije, da terjatev pritožnikov ne obstaja oziroma ni znan njen natančen znesek. Upoštevalo je, da sta pritožnika izkazala, da imata pozitivno stanje na deviznih računih, odprtih pri Glavni podružnici Sarajevo. Iz priloženih dokumentov je bilo tudi mogoče ugotoviti višino terjatve. Zato je štelo, da devizne vloge pritožnikov pomenijo premoženje iz 1. člena Prvega Protokola k EKČP.

25.V nadaljevanju je ESČP presojalo, ali nezmožnost pritožnikov, da dolgo časovno obdobje nista mogla uporabiti svojih prihrankov, pomeni, da je katerakoli tožena država kršila pravico iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. ESČP je ukrepe, ki so jih sprejele tožene države in ki so onemogočali razpolaganje pritožnikov s svojimi prihranki pri obravnavanih bankah, presojalo z vidika prvega stavka prvega odstavka 1. člena Prvega protokola k EKČP. Sprejelo je stališče, da so ukrepi držav imeli podlago v domačem pravu in da so zasledovali legitimni cilj, in sicer zaščito likvidnosti domačih sredstev.

26.ESČP je pri presoji sorazmernosti presojanih ukrepov ugotavljalo odgovornost posameznih toženih držav za sprejete ukrepe. Pri presoji odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve človekovih pravic je ESČP upoštevalo številne dejavnike, kot so lastništvo bank, zakonodajni in drugi ukrepi, sprejeti glede premoženja bank, status zadevnih podružnic po razpadu SFRJ, prenos teh sredstev podružnic na matične banke, propad pogajanj pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v letu 2002 in pomanjkanje kakršnihkoli poznejših resnih pogajanj v tej zadevi.

27.Temeljno izhodišče, ki ga je ESČP upoštevalo pri ugotovitvi odgovornosti posamezne tožene države za nezmožnost pritožnikov, da dolgo časovno obdobje nista mogla uporabiti svojih prihrankov, je bila ugotovitev, da je Banka še vedno odgovorna za izplačilo starih deviznih vlog v svojih bosansko-hercegovskih podružnicah, torej da še vedno obstaja terjatev pritožnikov do Banke. ESČP je ugotovilo, da zakonsko jamstvo SFRJ do razpada ni bilo aktivirano, zato je odgovornost za izplačilo deviznih vlog ostala na bankah. Podružnice so ob razpadu SFRJ delovale v imenu in za račun matičnih bank, zato je bila Banka do razpada SFRJ odgovorna za izplačilo deviznih vlog. Pri presoji odgovornosti za izplačilo deviznih vlog po razpadu SFRJ je ESČP upoštevalo stališča slovenskih sodišč, ki so odločala o sporih med varčevalci Glavne podružnice Sarajevo in Banko. Slovenska sodišča so ugotovila, da so bančne podružnice v skladu z zakonodajo SFRJ delovale v imenu in za račun matičnih bank in da je Banka obdržala odgovornost za stare devizne vloge v Glavni podružnici Sarajevo. Prevzem odgovornosti za stare devizne vloge s strani družbe Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, leta 1993 po stališču slovenskih sodišč za presojo obstoja terjatev ni bilo pomembno, saj je bil prenos odgovornosti storjen brez soglasja matične banke in brez soglasja varčevalcev. ESČP je sprejelo stališče, da ne vidi razloga, da se v tem delu ne bi strinjalo z domačimi sodišči.

28.ESČP je ob sklicevanju na svojo sodno prakso sprejelo stališče, da je država lahko odgovorna za dolgove družb, ki so v državni lasti, tudi če je družba ločena pravna oseba, če ta družba ne uživa zadostne institucionalne in funkcionalne neodvisnosti od države. Sprejelo je stališče, da obstajajo zadostni razlogi, da Republika Slovenija šteje za odgovorno za dolg Banke. Ugotovilo je, da je Banka v državni lasti, da jo upravlja javni sklad (Sklad), da je bila večina premoženja banke z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 1/91 in 45/94) prenesena na družbo Nova Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana. V nadaljevanju je ESČP preučilo, ali obstajajo utemeljeni razlogi, da Republika Slovenija toliko časa ni zagotovila izplačila dolga Banke. Zavrnilo je ugovore Republike Slovenije, da je odgovornost za izplačilo starih deviznih vlog nasledstveno vprašanje in da naj bi bila za poplačilo dolga po načelu teritorialnosti odgovorna BiH.

29.Ustavno sodišče mora presoditi, ali stališča Upravnega sodišča nasprotujejo stališčem ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi z vidika obsega odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve človekovih pravic. Iz te obrazložitve že izhaja, da je bilo temeljno merilo, po katerem je ESČP določilo obseg odgovornosti Republike Slovenije za izplačilo starih deviznih vlog, obstoj upniško-dolžniškega razmerja med varčevalcem in Glavno podružnico Sarajevo oziroma Banko. ESČP je namreč izključilo odgovornost Republike Slovenije za poplačilo nekaterih starih deviznih vlog Glavne podružnice Sarajevo oziroma Banke zaradi okoliščin, ki so nastale po razpadu SFRJ. Glede na navedeno za presojo obsega odgovornosti Republike Slovenije niso nepomembni ukrepi, ki sta jih v zvezi s starimi deviznimi vlogami sprejemali BiH oziroma FBiH. Ustavno sodišče mora pri presoji vplivov teh ukrepov na obstoj upniško-dolžniškega razmerja upoštevati tudi, ali je te ukrepe pri določitvi odgovornosti Republike Slovenije in pri presoji obstoja upniško-dolžniškega razmerja med pritožnikoma in Banko upoštevalo tudi ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi in v kolikšni meri.

30.Po razpadu SFRJ je takratna Republika Bosna in Hercegovina sprejela več predpisov, s katerimi je urejala vprašanja, povezana s starimi deviznimi vlogami. Republika Bosna in Hercegovina je sprejela več uredb z zakonsko močjo, iz katerih izhaja, da je prevzela pristojnost za reševanje vprašanj starih deviznih vlog. S sprejetjem Ustave BiH se je Republika Bosna in Hercegovina preoblikovala v BiH. Z Ustavo BiH so vse prisotnosti Republike Bosne in Hercegovine brez omejitev prešle na BiH, vključno s pristojnostjo reševanja vprašanja starih deviznih vlog. Iz nekaterih aktov bi lahko izhajalo, da je BiH prevzela zakonsko jamstvo tudi za stare devizne vloge v Glavni podružnici Sarajevo. ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi ugotavlja, da zakonske določbe glede tega niso bile jasne.

31.Po vojni je vsaka od entitet uveljavila svojo zakonodajo glede starih deviznih vlog. FBiH je sprejela Zakon o poravnavi terjatev v postopku privatizacije (Zakon o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Uradni list FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/2000, 54/2000, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11, 111/12, 86/15, 13/18 in 44/20 – v nadaljevanju Zakon 1997), iz katerega izhaja, da je FBiH prevzela zakonsko jamstvo za izplačilo vseh starih deviznih vlog v bankah in podružnicah na njenem ozemlju (3. člen). Svet za človekove pravice je v letih 2002 in 2003 odločal o vlogah, ki so jih vložili varčevalci v Glavni podružnici Sarajevo. Ugotovil je, da sta BiH in FBiH odgovorni za reševanje vprašanja starih deviznih vlog, vključno za vloge iz Glavne podružnice Sarajevo. FBiH je šele leta 2004 s sprejetjem Zakona o poravnavi notranjega dolga (Zakon o utvrđivanju i načinu izmirenja unutrašnjih obaveza Federacije, Uradni list FBiH, št. 66/04, 49/05, 35/06, 31/08, 32/09, 65/09, 42/11 in 35/14 – v nadaljevanju Zakon 2004) izrecno izključila odgovornost za izplačilo starih deviznih vlog iz Glavne podružnice Sarajevo (drugi odstavek 9. člena). Vendar je Ustavno sodišče BiH s sodbo št. U-14/05 med drugim razveljavilo tudi določbo, s katero je bila ta odgovornost izrecno izključena. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je BiH dolžna sprejeti zakonodajni okvir, s katerim bo rešila vprašanja, povezana s starimi deviznimi vlogami, na enoten način za vse državljane BiH.

32.BiH je leta 2006 sprejela Zakon o poravnavi obveznosti iz naslova starih deviznih vlog (Zakon o izmirenju obaveza po osnovu računa stare devizne štednje, Uradni list BiH, št. 28/06, 76/06, 72/07, 97/11 in 100/13 – v nadaljevanju Zakon 2006), s katerim je odgovornost za plačilo starih deviznih vlog prešla z entitet na državo. V navedenem zakonu je BiH izrecno izključila odgovornost za izplačilo deviznih vlog iz Glavne podružnice Sarajevo (drugi odstavek 2. člena Zakona 2006). Iz navedenega izhaja, da je BiH med leti 1992 in 2006 s sprejemanjem različnih aktov in ukrepov ustvarila kaotične razmere, v katerih je bil položaj imetnikov starih deviznih vlog, vključno z varčevalci Glavne podružnice Sarajevo, na ozemlju BiH nejasen. Kaotičnost razmer je ugotovilo tudi samo Ustavno sodišče BiH, ki je odločilo, da so bila navedena ravnanja v nasprotju z načelom pravne varnosti.

33.V času uveljavitve Zakona 1997 je bila za stare devizne vloge odgovorna družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo. Pri varčevalcih te banke, ki so bili državljani BiH na dan 31. 3. 1991 in so imeli 28. 11. 1997 prebivališče v BiH, je na podlagi Zakona 1997 v 60 dneh po začetku uporabe tega zakona po uradni dolžnosti prišlo do prenosa devizne vloge na JPR (glej 5. člen, prvi odstavek 7. člena in 11. člen Zakona 1997). Devizna vloga varčevalca se je preoblikovala v certifikat, torej v premoženje druge vrste. Ustavno sodišče BiH je v sodbi št. U-14/05 ugotovilo, da je FBiH v tem obdobju vprašanje starih deviznih vlog reševala v okviru privatizacije bank in podjetij. Imetnikom stare devizne vloge je bilo omogočeno, da so terjatev registrirali na JPR in da so nato dobili certifikat, ki so ga lahko koristili v postopku privatizacije (40. točka obrazložitve). To izhaja tudi iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani ustavni pritožbi. Celotna devizna vloga prednika pritožnikov v višini 6.626,92 CHF je bila prenesena na njegov JPR.

34.Sporno vprašanje torej je, ali je z navedenim prenosom prenehalo upniško-dolžniško razmerje med prednikom pritožnikov in Banko. Družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, je do konca leta 2004 upravljala s starimi deviznimi vlogami, torej je v tem času še vedno upravljala s starimi deviznimi vlogami, ki niso bile na podlagi Zakona 1997 prenesene na JPR. S prenosom sredstev z deviznega računa na JPR pa je družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, prenehala upravljati s temi deviznimi vlogami in je s tem premoženjem upravljal Federalni zavod za plačilni promet. Potrdilo o stanju na JPR je izdal Zavod za plačilni promet (prvi odstavek 12. člena Zakona 1997). Zavod za plačilni promet je bil dolžan po vsaki spremembi stanja na računu izdati nov izvod potrdila (tretji odstavek 12. člena Zakona 1997). V skladu s 16. členom Zakona 1997 se je prenos terjatve iz JPR izvedel na podlagi naloga Zavoda za plačilni promet. V skladu s 17. členom Zakona 1997 je bilo plačilo kupnine v privatizacijskem postopku izvršeno s trenutkom prenosa terjatve iz JPR na račun prodajalca. Iz navedenih določb nedvomno izhaja, da je po prenosu deviznih vlog na JPR s temi računi upravljal Zavod za plačilni promet in kasneje Agencija, ne pa družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, oziroma Banka.

35.Na podlagi 3. točke 22. člena Zakona o začetni bilanci podjetij in bank (Zakon o početnom bilansu stanja predužeća i banka, Uradni list FBiH, št. 12/98) so bile banke dolžne navesti vrednost zamrznjene devizne vloge v svojih bilancah. Banka je devizno vlogo, ki ni bila dejansko izplačana, evidentirala v svoji bilanci kot obveznost. Vendar je bilo v 24. členu Zakona o začetni bilanci podjetij in bank določeno, da bodo te obveznosti bank odpisane s terjatvami bank proti Narodni banki Jugoslavije oziroma v skladu s 35. členom Zakona o začetni bilanci podjetij in bank prenesene na Federalno ministrstvo za finance po koncu privatizacije bank. Svet za človekove pravice je v sodbi v zadevi Propat in drugi (CH/97/48 in drugi) z dne 9. 6. 2000 sprejel stališče, da varčevalci po koncu privatizacije bank nimajo več terjatev proti bankam. Sprejel je stališče, da razmerje med banko in varčevalcem z uveljavitvijo Zakona 1997 ni ostalo nespremenjeno. Ugotovil je, da banke na podlagi Zakona 1997 niso več imele obveznosti zoper varčevalce. Zakon 1997 jih je tudi obvezoval, da neomejeno časovno obdobje niso smele teh vlog izplačevati. Ustavno sodišče ne vidi razloga, da se pri razlagi in učinkih Zakona 1997 ne bi strinjalo s stališči Sveta za človekove pravice.

36.Ustavno sodišče mora pri presoji upoštevati, da je Ustavno sodišče FBiH s sodbo št. U-I-10/00 z dne 8. 1. 2001 ugotovilo, da so 3., 7., 11. in 18. člen Zakona 1997 v neskladju s 1. členom Pravega Protokola k EKČP in Ustavo FBiH. Ustavno sodišče FBiH je torej ugotovilo protiustavnost določb, ki so določale odgovornost FBiH za reševanje vprašanja starih deviznih vlog, prenos terjatve z deviznega računa na JPR, odpiranje JPR po uradni dolžnosti in preoblikovanje premoženja v certifikat ter možnost uporabe terjatve iz JPR v postopku privatizacije. Vendar v sodbi niso navedeni nobeni razlogi za tako odločitev, predvsem pa Ustavno sodišče FBiH ni določilo nobenega načina izvršitve svoje odločitve ali prehodnega režima, po katerih bi se upoštevni členi Zakona 1997 lahko uporabljali. Zgolj z ugotovitvijo protiustavnosti zakona ni bilo avtomatično ponovno vzpostavljeno upniško-dolžniško razmerje med varčevalcem in Banko. Ugotovitev protiustavnosti, ki lahko učinkuje le od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča dalje, namreč pomeni le, da se ta zakon ne sme uporabljati od tega dne dalje. Ker Ustavno sodišče FBiH ni določilo nobenega načina izvršitve, navedena odločitev ni mogla vplivati na že izvedene prenose terjatev na JPR.

37.Svet za človekove pravice je ugotovil, da se je Zakon 1997, kljub ugotovitvi protiustavnosti, še naprej uporabljal. Banke so zahtevke za izplačilo starih deviznih vlog zavračale na podlagi zakonodaje FBiH. Domača sodišča so zahtevke za izplačilo starih deviznih vlog zavračala na različnih pravnih podlagah (reševanje v okviru procesa privatizacije, reševanje po deviznih predpisih, reševanje v okviru notranjega dolga). Svet za človekove pravice je posebej opozoril na položaj imetnikov starih deviznih vlog, pri katerih je bila vloga prenesena na JPR. Navedel je, da so bili ti imetniki v nemogočem položaju, ker so bili dolžni v zakonskih rokih porabiti svoje prihranke v postopku privatizacije ali pa trpeti posledice. Opozoril je na nujnost sprejetja zakonodajnih ukrepov, s katerimi bi se uredil položaj imetnikov starih deviznih vlog.

38.Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona 1997 (Zakon o izmejenama in dopunama Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Uradni list FBiH, št. 57/03) je bil spremenjen prvi odstavek 7. člena Zakona 1997, in sicer tako, da je do prenosa devizne vloge iz banke na JPR lahko prišlo na podlagi zahteve varčevalca. V 11. členu Zakona 1997 je bilo določeno, da se JPR na podlagi stare devizne vloge odpre na podlagi zahteve varčevalca. Vendar so te določbe lahko učinkovale le na tiste devizne vloge, ki še niso bile prenesene na JPR. Zakonodajalec je položaj tistih varčevalcev, pri katerih so bile terjatve že prenesene, uredil v 4. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona 1997, s katerim je bil v Zakon 1997 vključen novi 20.a člen Zakona 1997. Ta je določal, da bo Agencija neizkoriščene terjatve iz naslova starih deviznih vlog, ki so bile prenesene na JPR, vrnila na račun imetnika v 30 dneh od vložitve zahteve varčevalca. Člen 20a Zakona 1997 je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona 1997 (Zakon o izmejenama i dopunama Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Uradni list FBiH, št. 44/04) sicer spremenjen, tako da varčevalci te možnosti niso več imeli. Vendar pa so varčevalci med 21. 11. 2003 in 21. 8. 2004 imeli možnost zahtevati vrnitev sredstev na svoj račun pri Banki in bi s tem lahko ponovno izpostavili upniško-dolžniško razmerje z Banko.

39.Zakonodajalec v FBiH oziroma v BiH je v Zakonu 2004, Zakonu 2006 in Zakonu 2009 določil, da stare devizne vloge varčevalcev pri Glavni podružnici Sarajevo ne bodo rešene v okviru notranjega dolga. Vendar okoliščina, da je zakonodajalec izključil obveznost za poplačilo starih deviznih vlog varčevalcev pri Glavni podružnici Sarajevo v okviru javnega dolga, še ne pomeni, da bi bilo lahko ponovno vzpostavljeno upniško-dolžniško razmerje med Banko in imetnikom stare devizne vloge. Zakonodajalec zakonskih določb, ki so urejale reševanje starih deviznih vlog v procesu privatizacije, ni razveljavil oziroma ni z nobenim zakonodajnim ukrepom uredil položaja teh varčevalcev. Odločitev o prenosu certifikata na račun v Banki je naložil imetnikom deviznih vlog (20.a člen Zakona 1997). Do položaja imetnikov starih deviznih vlog v Glavni podružnici Sarajevo sta se sicer opredelila tako Komisija za človekove pravice pri Ustavnem sodišču BiH (v nadaljevanju Komisija) v odločitvi v zadevi Halilović in drugi (CH/98/366 in drugi) z dne 12. 5. 2005 kot Ustavno sodišče BiH v sodbi št. AP-164/04. Komisija je sprejela stališče, da je bila Glavna podružnica Sarajevo podružnica tuje banke, zato BiH ne more biti odgovorna za sprejemanje predpisov, s katerimi bi urejala ta razmerja, ali za izplačilo teh terjatev. Ustavno sodišče BiH pa je ugotovilo kršitev pravice do lastninske pravice iz člena II/3. Ustave BiH in 1. člena Prvega protokola k EKČP, ker država varčevalcem pri Glavni podružnici Sarajevo ni zagotovila učinkovitega varstva pravice do zasebne lastnine. Ugotovilo je, da država ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi tem varčevalcem zagotovila varovanje pravice do zasebne lastnine. S tem je država kršila svojo pozitivno obveznost delovati in zaščiti pravico do zasebne lastnine svojih državljanov. Ustavno sodišče BiH je sprejelo stališče, da že ugotovitev kršitve človekove pravice pomeni zadostno in primerno sredstvo za odpravo ugotovljene kršitve človekovih pravic. Vendar pa je pritožbe varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo glede unovčenja terjatev iz naslova stare devizne vloge zavrglo kot nedopustne. Sprejelo je stališče, da BiH ni odgovorna za izplačilo starih deviznih vlog iz Glavne podružnice Sarajevo, ker obveznosti izvirajo iz ozemlja drugih držav. Vendar se niti Komisija niti Ustavno sodišče BiH do pravnih posledic uveljavitve Zakona 1997, pravnih posledic kasnejše ugotovitve protiustavnosti tega zakona s strani Ustavnega sodišča FBiH, kasnejših zakonodajnih sprememb Zakona 1997 ter sprejetja Zakona 2004 in Zakona 2006 z vidika obstoja upniško-dolžniškega razmerja med varčevalcem Glavne podružnice Sarajevo in Banko nista opredelila. Pri presoji niti Komisija niti Ustavno sodišče BiH nista upoštevala, da je upniško-dolžniško razmerje med Banko in varčevalcem nastalo v času, ko banka ni štela za tujo banko. Predvsem pa se nista opredelila do narave ukrepa, ki ga je zakonodajalec sprejel z Zakonom 1997, in do ureditve, ki je varčevalcem v določenem časovnem obdobju omogočila, da zahtevajo vrnitev sredstev iz JPR na svoj račun pri Banki. Po drugi strani pa je Komisija glede učinkov Zakona 1997 na razmerje med imetnikom devizne vloge in domačo banko sprejela stališče, da so bile banke odvezane obveznosti za izplačilo terjatev. Pri tem pa ni pojasnila, zakaj ti učinki ne bi bili enaki pri imetnikih devizne vloge pri Glavni podružnici Sarajevo glede na to, da je FBiH s predhodnimi zakonskimi ukrepi položaj teh imetnikov deviznih vlog, kljub temu da naj bi šlo za tujo banko, vseeno urejala. Glede na navedeno se lahko stališča Komisije in Ustavnega sodišča BiH nanašajo samo na tiste devizne vloge, ki na podlagi Zakona 1997 niso bile prenesene na JPR in pri katerih je upniško-dolžniško razmerje med varčevalcem in Banko ves čas obstajalo.

40.Do prenosa sredstev z računa pri Banki na JPR je prišlo na podlagi zakona, ki ga je sprejela FBiH. Navedeno premoženje je s prenosom prešlo v upravljanje najprej Zavoda za plačilni promet in kasneje Agencije ter ni nikoli več prešlo v upravljanje družbe Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, ter po njenem izbrisu iz sodnega registra v upravljanje Banke. S prenosom sredstev na JPR je na podlagi oblastnega akta FBiH prišlo do spremembe oblike premoženja iz terjatve v certifikat. BiH tudi s kasnejšimi zakonodajnimi ukrepi razmerja med imetnikom devizne vloge in Banko ni več uredila. Pritožniki pa tudi niso izkazali, da bi bilo to razmerje ponovno vzpostavljeno z zahtevo po prenosu sredstev iz JPR na Banko na podlagi 20.a člena Zakona 1997. Ker torej Banka od trenutka prenosa sredstev in do uveljavitve ZNISESČP s temi terjatvami zaradi ukrepov, ki so nastali izven njene sfere, ni mogla upravljati, ni mogoče šteti, da bi upniško-dolžniško razmerje med varčevalcem in Banko še vedno obstajalo. ESČP je ugotovilo, da so bile v tem obdobju, ko je s starimi deviznimi vlogami upravljala družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, nekatere stare devizne vloge porabljene v privatizacijskem procesu in se pri tem sklicuje prav na Zakon 1997. Upoštevati je tudi treba, da je ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi prav iz okoliščine, da pritožnikovi terjatvi nista bili preneseni na JPR, sklepalo, da pritožnika starih deviznih vlog nista uporabila v privatizacijskem postopku. Iz stališč ESČP, po katerih Republika Slovenija ne more biti odgovorna za izplačilo tistih starih deviznih vlog, ki so bile porabljene v privatizacijskem procesu, torej izhaja, da je ESČP štelo, da je v takem primeru upniško-dolžniško razmerje med varčevalcem in Banko prenehalo.

41.Stališče Upravnega sodišče, da je izključitev varčevalcev, katerih devizne vloge so bile prenesene na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z obsegom odgovornosti Republike Slovenije, kot je bila ugotovljena s sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, ne nasprotuje stališčem, ki jih je ESČP sprejelo v navedeni odločitvi. Iz sodbe ESČP ne izhaja, da bi bila Republika Slovenija odgovorna za poplačilo vseh terjatev, ki so 31. 12. 1991 obstajale med Banko in varčevalci, temveč je ESČP odgovornost Republike Slovenije v določenem delu omejilo. ESČP je sprejelo stališče, da Republika Slovenija ne more biti odgovorna za poplačilo tistih terjatev, ki so jih varčevalci uporabili v procesu privatizacije. ESČP je torej štelo, da je v takem primeru upniško-dolžniško razmerje med varčevalcem in Banko prenehalo. Iz obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi ne izhaja, da bi se ESČP izrecno opredelilo do pravnih učinkov uveljavitve Zakona 1997, ugotovitve njegove protiustavnosti in drugih zakonodajnih ukrepov FBiH oziroma BiH, ki pa so pomembni v obravnavanem primeru. Pritožniki v zadevi Ališić in drugi so namreč sodili v skupino varčevalcev, pri katerih do prenosa terjatve na JPR na podlagi Zakona 1997 ni prišlo. Zato se vprašanje, ali je po razpadu SFRJ zaradi ukrepov, ki sta jih sprejeli FBiH in BiH, prišlo do prenehanja upniško-dolžniškega razmerja med pritožnikoma in Banko, niti ni postavilo. Ob upoštevanju stališč ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi je za presojo obsega odgovornosti Republike Slovenije torej upoštevno le, ali je ob uveljavitvi ZNISESČP dolg med prednikom pritožnikov in Banko še obstajal in ali je do prenehanja dolga prišlo zaradi ravnanj, ki izhajajo iz sfere Republike Slovenije. Ustavno sodišče zato lahko sledi stališču Upravnega sodišča, da pri presoji odgovornosti Republike Slovenije za odpravo ugotovljene kršitve 1. člena Prvega protokola k EKČP ne more biti upošteven očitek pritožnikov, da je do prenosa prišlo brez njihove volje. Ukrep, ki je predniku pritožnikov odvzel možnost izbire pri upravljanju s staro devizno vlogo, ni povezan niti z ravnanjem Banke oziroma Glavne podružnice Sarajevo niti z oblastnim ravnanjem organov v Republiki Sloveniji. Ker je ukrepe, ki so povzročili prenehanje upniško-dolžniškega razmerja med Banko in varčevalcem, sprejela druga suverena država, jih Ustavno sodišče z vidika skladnosti s 33. členom Ustave ni pristojno presojati.

42.Glede na navedeno stališče Upravnega sodišča, da je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi oblastnega dejanja FBiH, ki se mu Banka ni mogla upreti, in da Republika Slovenija za neobstoječ dolg med varčevalcem in Banko ne more odgovarjati, ne pomeni, da bi razložilo pojem neizplačana stara devizna vloga iz ZNISESČP v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi. Zato so očitki pritožnikov, da je Upravno sodišče kršilo 33. člen Ustave, očitno neutemeljeni.

43.Pritožniki ne navajajo razlogov, s katerimi bi utemeljili zatrjevano kršitev 14. člena Ustave, zato Ustavno sodišče teh očitkov ne more presojati.

44.Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča in sodbo Upravnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

45.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Šugman Stubbs in sodnik Accetto, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[13]Prav tam, 147. točka obrazložitve.

[14]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 77. točka obrazložitve.

[15]Glej sklep ESČP o dopustnosti v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, 52.–55. točka obrazložitve.

[16]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 77. točka obrazložitve.

[17]ESČP je upoštevalo kopije bančnih izpiskov, ki prikazujejo stanje na računih pritožnikov 31. 12. 1991, kopijo pogodbe o depozitu, izvlečke iz bančne knjižice, ki kažejo stanje na dan 17. 4. 1992, uradne podatke, ki jih je zagotovila srbska vlada, ki kažejo stanje na računih 3. 1. 2002, podatke na mikrofilmu o računih, ki jih je zagotovila bosansko-hercegovska vlada, in dokument Agencije, iz katerega izhaja, da pritožnika starih deviznih vlog nista uporabila v privatizacijskem procesu.

[18]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 80. točka obrazložitve.

[19]Prav tam, 83. točka obrazložitve.

[20]Ukrepi, ki so po mnenju ESČP onemogočali razpolaganje s prihranki, so bili: pomanjkanje sredstev v bankah, sprejetje zakona, ki je zamrznil bančne račune, in nesprejetje ukrepov domačih oblasti, ki bi imetnikom vlog, ki so v istem položaju kot pritožniki, omogočili, da bi razpolagali s svojimi prihranki (glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 102. točka obrazložitve).

[21]ESČP razlikuje med tremi različnimi položaji pri presoji z vidika 1. člena Prvega protokola k EKČP: pravico do mirnega uživanja lastnine (prvi stavek prvega odstavka 1. člena Prvega Protokola k EKČP; prvo oziroma splošno pravilo), pravico države do nadzora nad premoženjem (drugi odstavek 1. člena Prvega Protokola k EKČP; drugo pravilo) in razlastitvijo (drugi stavek prvega odstavka Prvega Protokola k EKČP; tretje pravilo). (Glej npr. sodbe ESČP v zadevah Iatridis proti Grčiji z dne 25. 3. 1999, 58. točka obrazložitve, Belvedere Alberghiera S. r. l. proti Italiji z dne 30. 5. 2000, Ghigo proti Malti z dne 26. 9. 2006 in Immobiliare Saffi proti Italiji z dne 28. 7. 1999).

[22]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 104. točka obrazložitve.

[23]Prav tam, 107. točka obrazložitve.

[24]Prav tam, 83. točka obrazložitve.

[25]Prav tam, 112. točka obrazložitve.

[26]Glej sklep ESČP o dopustnosti v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, 67. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 109. točka obrazložitve.

[27]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 51. in 112. točka obrazložitve.

[28]Leta 1993 je bila na podlagi zakonodaje BiH ustanovljena družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo. Družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, je enostransko prevzela odgovornost za stare devizne vloge v Glavni podružnici Sarajevo. Leta 1994 je bil opravljen nadzor Narodne banke Bosne in Hercegovine, v katerem je bila ugotovljena vrsta nepravilnosti. Narodna banka Bosne in Hercegovine je ugotovila, da družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, ne more prevzeti obveznosti tuje banke za stare devizne vloge. Občinsko sodišče Sarajevo je leta 2004 odločilo, da družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, ni naslednica Banke in da je treba vpis v sodni register iz leta 1993 izbrisati. Ugotovilo je, da družba Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, ni odgovorna za izplačilo starih deviznih vlog (glej 30.–35. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi).

[29]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 51. točka obrazložitve.

[30]Prav tam, 112. točka obrazložitve.

[31]Merila, ki jih ESČP uporabilo, so: pravni status družbe (po javnem ali zasebnem pravu), kontekst delovanja (monopol ali regulirano delovanje), institucionalna neodvisnost (obseg državnega lastništva) in neodvisnost delovanja (obseg državnega nadzora). Upoštevati pa je še treba: ali je država odgovorna za finančne težave družbe, ali je izčrpala njena sredstva na škodo družbe, ali je državi uspelo ohraniti strogo poslovni odnos z družbo in ali je kako drugače zlorabila korporacijsko organiziranost. Poleg tega pa je sodišče glede družb, v katerih je veljala družbena lastnina, odločilo, da na splošno ne uživajo zadostne institucionalne in funkcionalne neodvisnosti od države (glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 114. in 115. točka obrazložitve).

[32]Razlogi za zavrnitev navedenih ugovorov so navedeni v 121.–123. točki obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi.

[33]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 109.–113. točka obrazložitve.

[34]Prav tam, 147. točka obrazložitve.

[35]Glej sodbo Ustavnega sodišča BiH št. U-14/05 z dne 2. 12. 2005, 34. točka obrazložitve.

[36]Glej I/1. člen Ustave BiH, 2. člen Aneksa II k Ustavi BiH in sodbo Ustavnega sodišča BiH št. U-14/05, 38. točka obrazložitve.

[37]Glej na primer Uredba z zakonsko močjo o prevzemanju in sprejemu zveznih zakonov (Uredba sa zakonskom snagom o preuzimanju i primjenjivanju saveznih zakona koji se u Bosni i Hercegovini primjenjuju kao republički zakoni, Uradni list Republike Bosne in Hercegovine, št. 2/92). Primerjaj tudi s sodbo Ustavnega sodišča BiH št. U-14/05, 36.–39. točke obrazložitve.

[38]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 24. točka obrazložitve.

[39]Svet za človekove pravice (Dom za ljudsko pravo) je bilo sodno telo, ustanovljeno na podlagi Aneksa 6 k Okvirnemu sporazumu za mir v Bosni in Hercegovini (Daytonski mirovni sporazum).

[40]Glej odločitve Sveta za človekove pravice v zadevi Todorović in drugi (CH/1997/104 in drugi) z dne 7. 10. 2002, 94.–100. točka obrazložitve, in v zadevi Đurković in drugi (CH/98/377 in drugi) z dne 8. 10. 2003, 202.–208. točka obrazložitve. Primerjaj tudi s sodbo Ustavnega sodišča BiH št. AP-164/04 z dne 1. 4. 2006, 55. točka obrazložitve.

[41]Glej tudi 4. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona 2004 (Zakon o izmjenama i dopunama Zakona o utvrđivanju i načinu izmirenja unutrašnjih obaveza Federacije, Uradni list FBiH, št. 35/06).

[42]Glej sodbo Ustavnega sodišča BiH št. U-14/05, 56. točka obrazložitve.

[43]Z Zakonom o poravnavi obveznosti iz naslova starih deviznih vlog v FBiH (Zakon o izmirenju obaveza na osnovu računa stare devizne štednje u Federaciji Bosne in Hercegovine, Uradni list FBiH, št. 62/09, 42/11 in 91/13 – v nadaljevanju Zakon 2009) so bili urejeni postopek, način in roki za poravnavo obveznosti iz naslova starih deviznih vlog, za katere je bila FBiH na podlagi Zakona 2006 dolžna zgotoviti sredstva.

[44]Glej sodbo Ustavnega sodišča v zadevi BiH št. AP-164/04, 55. točka obrazložitve.

[45]Primerjaj z odločitvijo Sveta za človekove pravice v zadevi Todorović in drugi, 24.–28. in 94.–100. točka obrazložitve.

[46]FBiH je stare devizne vloge varčevalcev, ki v času uveljavitve Zakona 1997 niso imeli prebivališča na ozemlju FBiH, uredila z Uredbo o poravnavi terjatev oseb, ki so imele devizno vlogo v bankah na ozemlju FBiH, a niso imele prebivališča na ozemlju FBiH (Uredba o ostvarivanju potraživanja lica koj su imala deviznu štednju u banakama na teritoriju FBiH, a nisu imala prebivalište na teritoriju FBiH, Uradni list FBiH, št. 44/99). V njej je bilo določeno, da varčevalci pridobijo terjatev zoper FBiH v višini devizne vloge na dan 31. 3. 1992, zmanjšano za morebitna izplačila po tem datumu. Primerjaj tudi z odločitvijo Sveta za človekove pravice v zadevi Todorović in drugi, 8. in 125. točka obrazložitve.

[47]Primerjaj tudi s 40. točko obrazložitve sodbe Ustavnega sodišča BiH št. U-14/05, iz katere izhaja, da so bili imetniki starih deviznih vlog, pri katerih ni prišlo do prenosa sredstev na JPR, v drugačnem položaju.

[48]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 112. in 113. točka obrazložitve.

[49]Glej 28. opombo te obrazložitve.

[50]V skladu z 21. členom Zakona 1997 je zakon začel veljati z dnem objave v Uradnem listu FBiH, tj. 28. 11. 1997, uporabljati pa se je začel po izteku 90 dni od začetka veljavnosti.

[51]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi,113. točka obrazložitve.

[52]Na podlagi Odloka o zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona 1997 (Odluka o Zakonu o izmejenama in dopunama Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Uradni list BiH, št. 54/2000) je naloge in pristojnosti Zavoda za plačilni promet prevzela Agencija. Glej tudi Zaklon o spremembah in dopolnitvah Zakona 1997 (Zakon o izmejenama in dopunama Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije, Uradni list FBiH, št. 27/02).

[53]Glej odločitev Sveta za človekove pravice v zadevi Propat in drugi, 174. točka obrazložitve.

[54]Prav tam, 177. točka obrazložitve.

[55]Glej sodbo Ustavnega sodišča BiH št. AP-164/04, 46. točka obrazložitve.

[56]Učinke sodb Ustavnega sodišča FBiH (je) urejala Ustava FBiH, ki je v členu 12(b) IV dela (c) določala, da se zakon, če Ustavno sodišče ugotovi, da ta zakon ni v skladu z Ustavo, ne sme uporabljati oziroma stopiti v veljavo, razen če se spremeni na način, ki ga določi Ustavno sodišče, ali če Ustavno sodišče določi način izvrševanja, ki pa ne sme biti daljši od šestih mesecev. ("Ako ustavni sud FBiH utrvdi da zakon nije u skladu sa uvim ustavom, taj zakon neće se primjenjivati, odnosno stupiti na snagu, osim ukoliko se izmijeni na način koji propiše sud ili ukoliko sud utvrdi prijelszne rješenja, koja ne mogu biti na snazi duže od šest mjeseci.") Primerjaj tudi z odločitvami Sveta za človekove pravice v zadevah Todorović in drugi, 138. točka obrazložitve, in Đurković in drugi, 252. točka obrazložitve.

[57]Glej odločitvi Sveta za človekove pravice v zadevi Todorović in drugi, 137. točka obrazložitve, in Đurković in drugi, 245., 251., 261., 263. in 264. točka obrazložitve.

[58]Glej odločitev Sveta za človekove pravice v zadevi Đurković in drugi, 265. točka obrazložitve.

[59]Prav tam, 278. točka obrazložitve.

[60]Navedena sprememba je začela veljati 21. 11. 2003.

[61]Glej odločitev Komisije v zadevi Halilović in drugi, 474.–475. točka obrazložitve.

[62]Glej sodbo Ustavnega sodišča BiH št. AP-164/04, 95. točka obrazložitve.

[63]Prav tam, 98. točka obrazložitve.

[64]Prav tam, 99. točka obrazložitve.

[65]Prav tam, 68. točka obrazložitve.

[66]Glej odločitev Komisije v zadevi Halilović in drugi, 530. točka obrazložitve.

[67]Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 26. in 32. točka obrazložitve.

[68]Prav tam, 79. točka obrazložitve.

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta k sklepu št. Up-960/20 z dne 5. 5. 2022, ki se mu pridružuje sodnica dr. Katja Šugman Stubbs

1.Pričujoča zadeva je še ena od tistih, ki naslavljajo vprašanje odgovornosti države za varstvo pravic imetnikov starih deviznih vlog v državah naslednicah nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, v tem primeru ustavnosti odločitev pristojnega organa in sodišča, s katerimi je bil zavrnjen zahtevek pritožnikov za verifikacijo stare devizne vloge. Izpodbijane odločitve se nanašajo na določbe Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ta pa je bil odziv na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić, v kateri je ESČP med drugim ugotovilo kršitev konvencijskih pravic pritožnikov kot sistemski problem ter Sloveniji naložilo sprejetje vseh potrebnih ukrepov, da bo pritožnikom ter vsem drugim v enakem položaju zagotovila varstvo njihovih pravic oziroma izplačilo njihovih starih deviznih vlog. V pričujoči zadevi se je tako v upoštevnem kontekstu položaja pritožnikov odprlo pomembno vprašanje: ali je tudi za pritožnike in druge posameznike v njim enakem položaju ZNISESČP ustrezno udejanjil zahteve sodbe ESČP v zadevi Ališić?

2.To vprašanje presega pomen konkretne zadeve, saj na Ustavnem sodišču na odločitev že čaka večje število vlog, ki na upoštevno podoben način naslavljajo ista vsebinska vprašanja. V tem oziru je pričujoča zadeva tudi nekakšna nosilna zadeva, ki daje, pa čeprav v obrazložitvi sklepa o nesprejemu, pomembna izhodišča za presojo sorodnih zadev. V tem ločenem mnenju pa na kratko pojasnjujem, zakaj razlogovanju večine spoštovanih kolegov sam vendarle nisem mogel slediti.

3.Drugače (širše) kot večina namreč razumem sporočilo sodbe ESČP v zadeji Ališić, katere izvršitvi je namenjen ZNISESČP. Za večino je sporočilo omenjene sodbe oziroma odgovornost Slovenije omejena zgolj na tiste položaje pritožnikov, v katerih devizne vloge še niso bile drugače izplačane, med slednje položaje pa (ključno) všteva vse primere, v katerih je prišlo do prenosa terjatev na posebni privatizacijski račun v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju JPR).

4.Sklep se (podobno kot že Upravno sodišče) med drugim pomembno sklicuje na 147. točko[1] ter še na 79. točko obrazložitve[2] sodbe ESČP v zadeji Ališić. Točka 147 obrazložitve sodbe Ališić se glasi:

Treba je poudariti, da zgoraj omenjeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot obravnavani pritožniki – »stare« devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH [Federaciji Bosni in Hercegovini] (glej 32. odstavek zgoraj) ali ki sta jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada v zagrebški in skopski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana (glej 43. in 52. odstavek zgoraj). Srbija in Slovenija lahko te osebe izključita iz svojih shem. Če pa je bil povrnjen samo del »starih« deviznih vlog nekoga, sta Srbija in Slovenija zdaj odgovorni za izplačilo preostanka […]

5.V 79. točki obrazložitve sodbe Ališić pa se ESČP "glede na dvom slovenske vlade o obstoju in natančnem znesku prihrankov pritožnikov" sklicuje na dokaze v spisu, med njimi izpiske o stanju na računu Ališićeve na dan 31. 12. 1991 ter dokument Agencije FBiH za privatizacije, "v katerem je navedeno, da pritožniki niso uporabili svojih »starih« deviznih vlog v privatizacijskem procesu".

6.Zadržan sem do sklepanja, da naj bi iz teh sporočil ESČP izhajalo, da je ESČP iz dometa svoje odločitve želelo izvzeti tiste devizne vloge oziroma imetnike teh vlog, katerih terjatve so bile prenesene na JPR, in to ne glede na to, ali so ti imetniki pri prenosu sploh kakorkoli sodelovali in s tako prenesenimi terjatvami oziroma sredstvi na JPR nato sploh kakorkoli razpolagali.[3] V zgoraj citirani 147. točki obrazložitve sodbe Ališić se ESČP pri omembi uporabe v procesu privatizacije kot izjeme od obveznosti Slovenije sklicuje na 32. točko obrazložitve te sodbe, ki se glasi:

Vendar pa je v skladu s podatki iz sodnega registra novoustanovljena Ljubljanska banka Sarajevo ostala odgovorna za »stare« devizne vloge v sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana do konca leta 2004 (glej 35. odstavek spodaj). Tako je še naprej upravljala »stare« devizne vloge v sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana; približno 3 % teh vlog je bilo porabljenih v privatizacijskem procesu v FBiH (glej 26. odstavek zgoraj), v enem primeru pa je pravdno sodišče Ljubljanski banki Sarajevo naročilo izplačilo stranki sarajevske podružnice Ljubljanske banke Ljubljana […]

6.Citirane točke obrazložitve sodbe ESČP je po moji presoji mogoče razumeti tudi drugače: da zahteve iz zadeve Ališić ne veljajo za tiste imetnike, ki so v procesu privatizacije devizne vloge "uporabili" v celoti (kot sporoča 147. točka obrazložitve sodbe Ališić), kar je veljalo za približno 3 % teh vlog (kot poudarja 32. točka obrazložitve sodbe Ališić, na katero se sklicuje tudi 147. točka obrazložitve). Ta razlaga se mi zdi celo nekoliko bolj verjetna od tiste, ki jo zavzame sklep, upoštevna pa bi bila nato tudi za razlago besedne zveze "neizplačana stara devizna vloga" iz 2. člena ZNISESČP. Težko bi namreč lahko sledil tezi, da je ESČP samo dejstvo prenosa že štelo za uporabo v privatizacijskem procesu, saj ta prenos ni bil izjema, do katerega bi prišlo zgolj v 3 % upoštevnih deviznih vlog.

7.Iz navedenih razlogov sem torej na splošno zadržan do razlogovanja iz sklepa večine. Še toliko težje pa mu sledim v primeru tistih imetnikov deviznih vlog, ki pri prenosu na JPR sami sploh niso nikakor bili udeleženi, ne z aktivnim oziroma voljnim ravnanjem, s katerim bi želeli doseči (ali ohraniti) prenos na JPR, ne z vsaj delnim razpolaganjem s sredstvi na JPR. Stališče, ki tudi v primeru takih imetnikov v celoti izključuje odgovornost Slovenije za izplačilo starih deviznih vlog, po moji presoji neustrezno izključuje odgovornost države za kršitev njenih pozitivnih obveznosti v razmerju do tovrstnih imetnikov starih deviznih vlog. V določenih pogledih me vsekakor nagovori delno odklonilno ločeno mnenje sodnice Nußbergerjeve v sodbi Ališić, kjer poudarja, da po njeni presoji del odgovornosti za kršitev svojih pozitivnih obveznosti nosi tudi Bosna in Hercegovina. Vendar pa po moji presoji velja tudi obratno: četudi del odgovornosti za nastalo stanje nosi Bosna in Hercegovina, to zame avtomatično še ne pomeni izključitve pozitivne obveznosti Slovenije, ki je bila navsezadnje v zadevi Ališić za vse sodnike nesporna.

8.Tokrat sklepa večine iz opisanih razlogov nisem mogel podpreti. Štejem pa, da je z vidika presoje Ustavnega sodišča začrtal pomembna izhodišča presoje odprtih vprašanj. Dokler se Ustavno sodišče teh stališč ne bo odločilo ponovno pretehtati, jih bom zato tudi sam štel za upoštevno usmeritev pri presoji v drugih istovrstnih oziroma upoštevno enakih zadevah.

dr. Matej Accetto Sodnik

[1]Glej 22. točko obrazložitve sklepa.

[2]Glej 40. točko obrazložitve sklepa.

[3]Kot pojasnjuje 40. točka obrazložitve sklepa.