Jedro

Sodišče ima dovolj strokovnega znanja in izkušenj, da lahko samo brez izvedenca ugotovi obseg škode, ki jo trpi tožnik zaradi žalitve dobrega imena in časti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka tako s p r e m e n i, da se znesek prisojene odškodnine zniža na 500.000,00 SIT, znesek pravdnih stroškov pa na 173.333,40 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožnika, da se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1999 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 231.111,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1999 dalje do plačila vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec v lokalnem časopisu 18.7.1996 objavil pismo in o tožniku med drugim zapisal "od takrat do danes se je v I. s posli gospoda L. opravila že marsikatera nečednost v službi pohlepa po dobičku in oblasti ...

preveč bi bilo, da bi tukaj naštevali vse zvijače tega gospoda L, ki mu sedanji župan nič manj ne služi kot mu je prejšnji IS. Omenil bi rad le njegovo zadnjo (gotovo ne poslednjo) potegavščino, ki ima v sistemu, v katerem živimo, (po Brechtu v kapitalističnem Rimu) možnosti, da uspe ... Tako je bila sprememba sprejeta z goljufijo, ki sta jo na seji sveta, ob mojem vprašanju, da za katera zemljišča gre, ponovila L. in njegova sodelavka gospa P. ... goljufija je kaznivo dejanje ..."; v istem časopisu z dne 12.9.1996 pa je objavil pismo v katerem ponovno trdi, da se je s posli gospoda L. v I. opravila marsikatera nečednost v službi pohlepa po dobičku in oblasti zapisal še "s tem zadeneš ob bistvo nesreče v občini ..."; v časopisu z dne 17.10.1996 pa je objavil pismo in o tožniku med drugim zapisal "ob tem moramo vedeti, da sta L. in A. (brata) v poslih opravljanja vsega občinskega in da podpisujeta usodo občine in občanov za isto mizo in da se pokrivata drug z drugim ... križ razpeta demokracija.

Trinoštvo, aroganca, podkupovanje. Klavrno županovanje. To je I. danes." Toženec je tudi v nadaljnjih objavah v tem lokalnem časopisu žalil tožnika in sodišče prve stopnje je zaključilo, da so pisma, ki jih je toženec objavil v tem časopisu takšna, da pomenijo napad na tožnikovo čast in dobro ime, ugotovilo je, da je tožnik zaradi teh žalitev trpel duševne bolečine in mu glede na intenziteto in trajanje le teh v skladu s členom 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) priznalo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek (do 2.600.000,00 SIT) pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi je vložil toženec obsežno pritožbo, v kateri, tako kot je že tekom tega pravdnega postopka, zatrjuje, da v njegovih pismih ni bilo žaljivk, da so njegovi zapisi zgolj ugotovitve, nikakor pa ne žalitev. V pritožbi glede vsakega od spornih stavkov analizira besedilo in ponavlja, da je z njegove strani šlo zgolj za politične ocene, v nobenem primeru ne za žalitve, še posebej pa ne za razžalitev dobrega imena in časti tožnika. Meni, da je pri ocenjevanju njegovih pisem potrebno izhajati iz dejstva, da je bil toženec v času tega pisanja predsednik politične stranke, da je zato nastopal pri pisanju v skladu s programom te stranke, torej politično, da so bili posegi v zvezi z gradnjo M. nezakoniti, speljani so bili skozi zavod za urbanizem, katerega direktor ali predstojnik je bil tožnik. Upoštevati je treba, da je bil tožnik lokalni politik in ne le občinski uslužbenec in da je toženčeva stranka bila dolžna skrbeti za okolje, prostor. Problematika, ki jo je izpostavljal v pismih, je bila v javnih medijih površno predstavljena. Skoraj nikoli ni zadela srž problema, zato je njegov način objavljanja bil edini način informiranja in kritike. Nikakor pa ni imel namen pisanja diskreditacije in blatenja imena in časti. Če je samo razkrivanje dejanj pomenilo za tožnika diskreditacijo in blatenje njegovega imena in časti, je to bil njegov kriterij, ne pa splošno veljavni. Ne strinja se z zaključkom prvostopnega sodišča, da je njegovo pisanje povzročilo pri tožniku hude duševne bolečine, da mu je vzelo notranji mir, jemalo zbranost pri delu in povzročilo depresijo in razdražljivost, da je imel zaradi tega zdravstvene težave in opravljal zdravstvene preglede. To bi bilo treba preveriti, saj je toženec prepričan, da so za zdravstvene preglede obstajali drugi razlogi. Zato meni, da bi moralo sodišče v tej smeri ugotoviti dejansko stanje s pomočjo strokovnjaka. Tudi uporabljen izraz goljufija je napačno ocenjen. Izrazi trinoštvo, aroganca in podkupovanje pa so se nanašali na druge, na občinski svet in ne na tožnika. Glede uporabljenega izraza podkupovanje pa še v pritožbi pojasnjuje, zakaj je za tožnika mogoče uporabiti ta izraz. Zatem navaja, da v Sloveniji ni zagotovljena svoboda izražanja in pravice do svobodnega izražanja. Časopis D. mu že drugo leto ne objavlja ničesar v zvezi z M. v I., pa ne zaradi žaljivega pisanja. Tudi P. selekcionirajo tekste. Meni, da se povsem napačno ugotavlja, da je nagnjen h kaznivim dejanjem razžalitve. Toženec je nagnjen le k brezkompromisnemu iskanju resnice in resnico mnogi občutijo kot žalitev, vsekakor pa največkrat kot bolečino in kot jezo, ki jo skušajo na več načinov kompenzirati. Zatrjuje, da menjava službe tožnika ni bila v nobeni povezavi z njegovim pisanjem. Priče, ki so bile v tem postopku zaslišane, niso ničesar povedale o tožnikovem psihičnem trpljenju, ki naj bi ga prestajal zaradi toženčevega pisanja. Vse priče so tudi nazorsko, politično in interesno povezane s tožnikom. Pisanje o M., katere bistvo bo šele čas razkril do potankosti, po mnenju toženca ne povzroča težav samo tožniku, ampak vsej družbi, ki ima zaradi prikrivanja interesov politike in profitarstva vse elemente mafije. Vsa ta združba (pri tem v oklepaju našteva imena, med katerimi tudi tožnikovo), je potrditvah toženca v pritožbi partijsko-profitno jedro I., ki se je organizirano polotilo utišanja javne in kritične besede. Meni, da so tožbe imele namen zgolj zastraševanja, ker družba ni bila zainteresirana, da se široko razpravlja o bistvenih vprašanjih fenomena M. Zato se tožbe previdno omejujejo samo na nekaj člankov oziroma stavkov ali besed v teh člankih, čeprav so bili članki namenjeni kritiki nezakonitega poseganja v prostor. Tožnik zanemarja vsebino, ampak izpostavlja le način pisanja, ostrino pisanja. Način pisanja pa je legitimno sredstvo izjemnega pomena. Vsebina v novinarstvu in v literaturi prodre le zaradi načina pisanja, ne pa zaradi vsebine. Vse tožbe so čakale na ugoden trenutek, kajti M. se je gradila po svojih močeh kritiki navkljub. Tožbe so bile sprožene šele ob ustanovitvi C., ki jo je ustanovil toženec in jo še vodi. C. je s svojim načinom dela postala moteč element državne politične elite, ki je za svoje interese pripravljena okrniti državo v njenih nacionalnih interesih.

Zato meni, da se je plaz sodnih obravnav sprožil v povezavi s poskusom določenih vladnih struktur, da se zatre C. Iz vseh teh razlogov zavrača izpodbijano sodbo.

Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril, opozoril je, da se v pritožbi nadaljuje z žaljivimi trditvami na račun tožnika, da tožnik tudi v pritožbi uporablja besede, ki presegajo normalno komuniciranje v civilizirani in demokratični družbi. Pritožbene navedbe po mnenju tožnika le dodatno potrjujejo, da se toženec objektivno žaljivo izraža do tožnika, pa tudi do drugih. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev pravilne in zakonite sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Toženec je odgovoril na odgovor tožnika na pritožbo in ponovno obrazložil, da je glede svojega načina pisanja prepričan, da gre za kritiko in ne žalitve.

Pritožba je delno utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča so objavljena besedila v treh pismih lokalnega časopisa M., ki se nanašajo na tožnika, takšna, da predstavljajo žalitev dobrega imena in časti in zato pomenijo poseg v zavarovano sfero tožnikove osebnosti. Pravica do časti in dobrega imena kot osebnostna pravica je zavarovana tudi z odškodninsko sankcijo. Za kršitev takšne pravice ni potreben namen razžalitve, saj zadošča objektivno stanje, ki je v tem primeru ugotovljeno iz vsebine objavljenih pisem. Bistveno je, kakšne posledice so imela objavljena pisma za tožnika v okolju, v katerem se nahaja. Razlogi izpodbijane sodbe o teh okoliščinah so obsežni, argumentirani logično in prepričljivo ter jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema. Toženec je z očitanim nedopustnim ravnanjem kršil tožnikovo osebnostno pravico do take mere, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine po členu 200 ZOR, saj je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika in prič ugotovilo, da je tožnik zaradi žalitve časti in dobrega imena trpel duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnika in prič zanesljivo ugotovilo tudi obseg duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi žalitve časti in dobrega imena. Sodišče pa ima dovolj strokovnega znanja in izkušenj, da lahko oceni obseg te škode, zato ni potrebno izvajanje dokaza z izvedencem, kot predlaga pritožba. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odškodnina, ki jo je prisodilo tožniku, previsoka. Čeprav sta človekova čast in dobro ime pomembni dobrini, pa je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine potrebno izhajati iz vseh kriterijev, ki jih določa 2. odst. člena 200 ZOR. Upoštevaje vse te kriterije v konkretnem primeru in sodno prakso, ki se je za takšno obliko škod izoblikovala, pa znaša pravična denarna odškodnina v tem primeru 500.000,00 SIT. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 4. odst. 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 500.000,00 SIT, v ostalem delu pa pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe sodbe o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških postopka na prvi stopnji. Glede na končni uspeh v pravdi je tožnik uspel le s približno 60% svojega zahtevka (zahteval je skupno 2.600.000,00 SIT odškodnine, tako da je uspeh po višini le nekaj več kot 19%, po temelju pa je uspel 100%). Toženec je zato dolžan povrniti tožniku pravdne stroške do višine 60%. Skupno so bili tožnikovi stroški odmerjeni na prvi stopnji na 288.889,00 SIT, toženec pa stroškov sploh ni priglasil. Toženec tudi pritožbenih stroškov ni uveljavljal, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo, tožniku pa stroški odgovora na pritožbo ne gredo, saj je toženec po višini v pretežnem delu uspel s pritožbo.