Jedro

Uporaba 7.a člena ZNZGP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti 413,10 EUR stroškov revizijskega postopka v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da njena polovica parcel, vpisanih v vložek št. ..., k.o. ... ter nepremičnine, vpisane v vložek št. ... iste k.o. do celote, kot last K. P. niso postale državna lastnina ne na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) na dan 8. 10. 1972, niti kasneje, po odločbi SO Koper št. 463-2976/76 z dne 21. 9. 1976, in da je bilo to premoženje last K. P. do njegove smrti ter naj zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru naloži po pravnomočnosti sodbe vzpostaviti pri navedenih nepremičninah zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe SO Koper št. 463-2976/76 z dne 21. 9. 1976. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Navaja, da ZNZGP v 7. a členu določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona nacionalizirajo in preidejo v državno last nepremičnine tujih državljanov. Po obvezni razlagi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ z dne 17. 7. 1948 je treba to določbo razumeti le tako, da lastninsko pravico izgubi, kdor preneha biti državljan FLRJ. Za pravilno odločitev v zadevi je torej vprašanje državljanstva FLRJ ključnega pomena. Sodišče bi se zato moralo z vprašanjem državljanstva tožničinega pravnega prednika ukvarjati v okviru predhodnega vprašanja in se temu ne bi smelo izogniti z obrazložitvijo, da bi s tem poseglo v upravno odločbo; tožnica je namreč v upravnem sporu uspela in o tem seznanila tudi sodišče. Zato je podana kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta kršitev in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 181. člena ZPP je podana tudi zato, ker je višje sodišče tožnici odvzelo pravico do obravnavanja vprašanja, ali je K. P. izgubil lastninsko pravico na nepremičninah po ZNZGP. Nižji sodišči tožnici nista odgovorili, ali so bili predpisi o nacionalizaciji na tem območju (pri čemer ima tožnica predvidoma v mislih območje nekdanje cone B svobodnega Tržaškega ozemlja); tožnica je prepričana, da namreč tam nikoli niso veljale določbe 7. a člena ZNZGP in uredbe iz leta 1972, ker je to prepovedovala mednarodna pogodba, ki jo je bilo treba neposredno uporabljati in je bila nad domačimi zakoni. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da tožnica po vsebini uveljavlja izbrisni zahtevek, ki je pomanjkljiv, ker ne vsebuje zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. S tem je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic, do poštenega sojenja in do učinkovitega pravnega sredstva na prvi in na drugi stopnji sojenja, poleg tega pa je bilo tudi materialno pravo uporabljeno zmotno. Z ugotovitveno tožbo je mogoče po njenem mnenju zahtevati tudi ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja iz preteklosti, če učinki tega razmerja ob vložitvi tožbe še trajajo. V konkretnem primeru je bilo tako. Tožnica je namreč zahtevala ugotovitev neobstoja lastninske pravice države na dan 8. 10. 1972 in obstoj lastninske pravice svojega očeta do njegove smrti, zato je jasno, da ne gre za izbrisno, pač pa za ugotovitveno tožbo. Zanjo ima pravni interes, ker bi se na podlagi ugotovitvene sodbe lahko izvedlo dedovanje po pokojnem K. P. Noben zakon ni določal in ne določa, da so upravni organi pristojni odločati o tem, ali je določeno premoženje fizične osebe postalo državna last. Sodišče zato lahko ugotavlja, ali je obstajal pravni naslov za nastanek državne lastnine ne glede na to, da je upravni organ, ki je nacionalizacijo le sprovajal, ni pa tudi o njej odločal, izdal ugotovitveno odločbo. Na tako odločbo sodišče ni vezano; vezano je le na zakon in samostojno ugotavlja lastninsko pravico določene osebe. Tu načelo prirejenosti postopkov ne velja. O vprašanju, kdo je postal lastnik nepremičnine, se odloča v civilnopravnem sporu in ne upravnem postopku. Skladno s tem je Višje sodišče v Kopru v zadevi Cp 676/93 odločilo, da sporne nepremičnine, ki naj bi bile nacionalizirane z upravno ugotovitveno odločbo, sploh niso postale družbena lastnina, temveč so ostale last tožnika.

4. Revizija je bila vročena toženima strankama. Prva tožena stranka je nanjo odgovorila in revizijskemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za negativno ugotovitveno tožbo, saj ne uveljavlja ugotovitve svoje pravice, pač pa pravice pokojne osebe na določen datum. Uporabila je tudi napačen identifikator za nepremičnine: označiti bi jih morala po parcelnih številkah in katastrski občini, navedla pa je zgolj številko vložka in katastrsko občino. Očitki o kršitvi 181. člena ZPP so zgrešeni, tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan, tožničino razumevanje pravila o vezanosti sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje v drugem postopku in načelo prirejenosti postopkov pa je napačno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 181. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, obe tako, da naj bi onemogočilo obravnavanje vprašanja, ali je K. P. izgubil lastninsko pravico na nepremičninah po ZNZGP, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile nepremičnine, ki so predmet te pravde, K. P. nacionalizirane na podlagi ZNZGP, ta ugotovitev, ki je po presoji Vrhovnega in Ustavnega sodišča dejanska in ne pravna,(1) je prestala pritožbeni preizkus in na njej temelji presoja o originarnem načinu prenehanja lastninske pravice K. P. 7. Prav tako neutemeljen je očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do sodnega varstva in do enakega varstva pravic, ki naj bi bila zagrešena zato, ker sodišče ni kot predhodno vprašanje ugotavljalo jugoslovanskega državljanstva tožničinega pravnega prednika. Vprašanje (izgube) jugoslovanskega državljanstva je bilo predhodno vprašanje v postopku nacionalizacije. To vprašanje je rešil upravni organ, ki je izdal odločbo o nacionalizaciji. Čeprav revidentka meni drugače, je sodišče na pravnomočno upravno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti in ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana; ne more torej presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo (konkretno izguba jugoslovanskega državljanstva K. P.) pravilno ugotovljeni in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Načelo prirejenosti postopkov postavlja sodišča in druge državne organe, ko odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, v položaj medsebojne prirejenosti: vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.(2) Tudi, če bi bila procesna pravila res kršena, ne bi šlo za kršitve, ki jih uveljavlja revizija: vprašanje vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno odločitev upravnega organa o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP) se ne nanaša na načelo obojestranskega zaslišanja oziroma kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), presoja, da je K. P. lastninsko pravico izgubil zaradi nacionalizacije po ZNZGP pa ni posledica „zanikanja obstoja negativne ugotovitvene tožbe“ (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 181. člena istega zakona), torej zavrnitve odločanja o tožničinem zahtevku, pač pa njegove vsebinske presoje.

O uporabi materialnega prava

8. Ugotovljeno je bilo, da so bile K. P. sporne nepremičnine podržavljene na podlagi 7. a člena ZNZGP. V bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja so bile nepremičnine, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani, nacionalizirane 8. 10. 1972, to je z dnem, ko je navedena zakonska določba (7. a člen ZNZGP) pričela veljati tudi na tem območju. Tedaj je bila namreč uveljavljena sprememba Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (3). Ta je črtala do tedaj veljavno izjemo iz šestega odstavka 6. člena Uredbe, po kateri 7. a člen ZNZGP, nanašajoč se na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na območju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja ni uporabljal. Revizijski očitek, da ZNZGP ni bil skladen z obveznostmi iz mednarodnih pogodb, zaradi česar sporne nepremičnine niso mogle biti nacionalizirane, nedovoljeno izpodbija pravilnost odločbe o nacionalizaciji.(4) Izpodbijana odločitev torej ni materialnopravna zmotna in je skladna s številnimi odločbami Vrhovnega sodišča v zadevah, z v bistvenem enakih dejanskih in pravnih okoliščinah; v njih je (tudi tožničinemu pooblaščencu) odgovorjeno na vsa vprašanja, ki jih načenja revidentka.(5)

9. Odločitev o dolžnosti tožnice prvo toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, pri čemer je stroške zastopanja in materialne stroške odmerilo skladno z relevantno odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe II Ips 360/2008 in II Ips 565/2008 Vrhovnega sodišča ter sklepe U-I-135/08, U-I-178/08, U-I-181/08, U-I-188/08 Ustavnega sodišča in druge.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi II Ips 360/2008 in II Ips 565/2008. Op. št. (3): Uradni list FLRJ, št. 56/54 in Uradni list SFRJ, št. 51/72. Op. št. (4): Predlog za oceno skladnosti 7. a člena ZNZGP z Londonskim memorandumom je Ustavno sodišče zavrglo (U-I-181/08, Up-918/08).

Op. št. (5): Glej na primer odločbo II Ips 565/2008.