Jedro

Dospelost terjatve je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. V takem primeru začne zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnikom na transakcijski račun njihovega pooblaščenca plačati 240.000 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po obrestni meri za vezane hranilne vloge v CHF, vezanih nad eno leto od 26.10.1991 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi plača odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali dejstva, da tožeča stranka ni imela po izvensodni poravnavi pravice terjati izpolnitve obveznosti že 7. 10. 1992, temveč šele 8 dni potem, ko bi bil s strani (pooblaščenca) tožeče stranke toženi stranki predložen izvod podpisane izvensodne poravnave. To dejstvo je pomembno ne le zaradi vprašanja trenutka zapadlosti terjatve, temveč tudi zato, ker je izvensodno poravnavo v celoti sestavila tožena stranka in je zato treba vse nejasne določbe, vključno s tistimi, od katerih je odvisen tek zastaralnega roka, razlagati v korist tožeče stranke. Zastaralni rok je začel teči šele deveti dan po tem, ko je pooblaščenec tožeče stranke predložil podpisano poravnavo. To je storil z dopisom z dne 5. 6. 2001, kateremu je priložil podpisano poravnavo z dne 2. 10. 1992. Pravico terjati izpolnitev je tožeča stranka pridobila torej šele osmi dan potem, torej 13. 6. 2001, tožbo pa je tožeča stranka vložila 7. 11. 2001, kar je znotraj petletnega zastaralnega roka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost pa je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin, poziv, ali kot v tem primeru, ko je bila potrebna predložitev podpisane poravnave Ministrstvu za finance. Če je upnik v takem primeru pasiven, že s tem ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. Zato v takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, zastaranje oziroma začetek teka zastaranja pa bi bil negotov, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).

7. Revizija neutemeljeno svoje stališče o začetku zastaranja utemeljuje s sklicevanjem za določilo 100. člena ZOR, ki določa, kako se razlagajo nejasna določila v pogodbah, ki so bile sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljene in predlagane s strani ene pogodbene stranke. Določilo je namreč jasno tako glede zapadlosti obveznosti tožene stranke kot tudi glede aktivnosti (sodelovalne dolžnosti) tožeče stranke.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, kot tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej priglašene stroške.