Jedro

Od vnaprej plačane kupnine pripadajo kupcu blaga obresti, če je vnaprejšnje plačilo kupnine bilo pogoj za prodajo (26.člen ZBP).

Izrek

Revizijama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o zamudnih obrestih tako spremeni, da zakonite zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od 18.6.1992 dalje do plačila. V ostalem delu se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 158.916,98 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.3.1992 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Istočasno je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 177.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1991 dalje. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani revizijo, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tožena stranka predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa, enako kot stranski intervenient, naj se razveljavita sodbi nižjih sodišč, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe reviziji vztrajata pri stališču, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila vozila. Poleg tega tudi ni izkoriščala nereda na tržišču avtomobilov, saj tega v letu 1991 ni bilo. Navedbe o tem, kakšne ugodnosti je zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine imela tožena stranka, so fikcija. Tržne okoliščine so bile takšne, da se je to splačalo kupcem avtomobilov. Že sam sporazum med strankama kupoprodaje kaže na to, da manjka bistveni element iz 26. člena zakona o blagovnem prometu, torej enostransko pogojevanje prodaje. Zato kupec - tožeča stranka nima pravice do obresti. Prodajalec je sicer vnaprej sprejel kupnino, vendar je istočasno nosil tudi težo inflacije ter se odpovedal večjemu znesku kupnine. Ker je kraj izpolnitve v K., bi šle eventualne obresti tožeče stranke po pogojih obrestovanja hranilnih vlog v K. Glede teka obresti je bila napačno uporabljena določba 279. člena ZOR. Stranski intervenient še posebej poudarja, da bi 26. člen zakona o blagovnem prometu mogel veljati le ob večkratnih predplačilih, ne pa pri enkratnem plačilu z garantirano ceno. Pogodbene stranke pa morajo ob dobavi blaga izvršiti končni obračun in na eni strani priznati kupcu eventualne obresti, na drugi strani pa mora kupec priznati prodajalcu razliko v ceni od dneva plačila do izročitve vozila. Načelo pravičnosti določa upoštevanje interesov obeh pogodbenih strank.

Tožeča stranka na reviziji ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa o njiju ni podal izjave (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji sta deloma utemeljeni.

Zakon o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93) v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja in prispeva k enakopravnemu položaju strank (temeljna načela obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR). Pri tem pa nespremenjena cena za kupca predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. Z njegovim denarjem ves ta čas razpolaga prodajalec. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno dejanje prodajalca (morebitno izkoriščanje nereda na tržišču), temveč so, kot rečeno, zgolj odmena za uporabo kupčevega denarja.

Tako se pokaže, da je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo vozila vnaprejšnje plačilo kupnine. V tem obsegu je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je tožena stranka prodajala avtomobile samo pod pogojem vnaprejšnjega plačila kupnine. Drugačne revizijske navedbe torej pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče se tudi strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, po katerem je besedilo 26. člena zakona o blagovnem prometu treba razlagati s stališča, da se ta določba nanaša tudi na delna vnaprejšnja plačila. Če predpis velja za delna vplačila, toliko bolj velja za celotno vplačilo. Drugačna razlaga bi ne bila v skladu z namenom omenjene zakonske določbe.

Izpodbijana sodba vsebuje tudi pravilne razloge, ki se nanašajo na zavrnjeni pobotni ugovor. Razlika v ceni vozila ob plačilu in dnevu dobave ne more biti podlaga za ugotovitev o koristi tožeče stranke in pričakovanju tožene stranke. Tožnik je namreč ob sklenitvi pogodbe svojo obveznost z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom kupnine že v celoti izpolnil in toženi stranki ničesar ne dolguje. Z drugačnimi revizijskimi stališči (predvsem stranskega intervenienta) se posega v jasna pogodbena določila. Opisani razlogi veljajo tudi za zavrnitev revizijskega stališča, po katerem bi končni obračun, ki naj bi ne bil opravljen, domnevno utemeljeval postavljeni pobotni ugovor.

Tožniku priznani znesek temelji na obračunu obresti za vpogledne hranilne vloge. Že omenjeno določilo 26. člena zakona o blagovnem prometu pri tem ne omejuje obrestovanja vplačanega zneska na določeno banko, temveč govori o tem, da je treba kupcu priznati najmanj (in ne največ) take obresti, kot so določene za hranilne vloge na vpogled. Zato ni mogoče sprejeti revizijske trditve, po kateri naj bi v izpodbijani sodbi priznane obresti bile višje od obresti za hranilne vloge na vpogled. Vendar pa je v tem obsegu in glede na izrecno revizijsko stališče tožene stranke revizijsko sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede vprašanja, od kdaj tečejo od vtoževanega zneska zakonite zamudne obresti. Od neplačanih obresti je namreč mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (drugi odstavek 279. člena ZOR). Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je določilo, da tečejo obresti od dosojenega zneska od dneva vložitve tožbe, torej od 18.6.1992 dalje.

Ker se sprememba izpodbijane sodbe nanaša le na stransko terjatev, delni revizijski uspeh ni imel za posledico spremembo stroškovne odločitve. Izrek o stroških revizijskega postopka je zato odpadel.