Jedro

Plačilo se določi s pogodbo, če le to ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom (1. odst. 623. čl. ZOR). Le če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 623. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu nad zneskom 4681,00 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 do plačila, v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede plačila zneska 4681,00 DEM z zamudnimi obrestmi, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za vloge v DEM na vpogled od 1.10.1991 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca tožeči stranki dolžna nerazdelno plačati znesek 5.593,00 DEM z zamudnimi obrestmi, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za vloge v DEM na vpogled in to od 1.10.1991 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in sicer v 15 dneh, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v znesku 149.640,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je vložila pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je temelj obveznosti tožencev v izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Pri tem vsebina pogodbe med strankama ni sporna. Tožnik se je zavezal opraviti delo za ceno 10.000,00 DEM, material pa se je zavezala dati tožena stranka. Plačano pa je tožnik dobil na račun dela samo 5.000,00 DEM, kar med strankami tudi ni sporno. V delu, ki se nanaša na plačilo dela v višini preostalih 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, je tožbeni zahtevek očitno utemeljen, saj pogodba nikoli ni bila spremenjena. Tožnik ni opravil lepljenja trakov, kar pa je bilo po izvedeniškem mnenju ocenjeno na 30.000,00 SIT. Ta znesek je pretiran glede na čas, ki je bil v resnici potreben za izvedbo omenjenega lepljenja. Kljub temu pa je znesek zanemarljiv v primerjavi s skupno pogodbeno dogovorjeno ceno (10.000,00 DEM), zato na upravičenost tožbenega zahtevka ne mora vplivati več kot v višini 30.000,00 SIT. Tožnik pa je ostal oškodovan tudi za ves material, katerega je vložil v izdelavo opreme za gostinski lokal tožencev. Tega materiala, katerega bi morala dobaviti toženca, pa je bilo za vrednost 2.987,00 DEM. Šlo je za specialni in visoko kakovostni material. Izvedeniško mnenje v temeljnem obsegu vendarle potrjuje ravno tožnikovo ocenitev materiala in dela in dokazuje, da tožnikova izpovedba in lastna ocenitev nista izmišljeni. Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila druga toženka pasivno legitimirana, ker naj bi z nadzorstvenimi funkcijami v času odsotnosti prvega toženca izkazovala pristop k pogodbi. Druga toženka je bila s strani prvega toženca pooblaščena zgolj za izvajanje nadzora nad delom tožnika. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje glede materiala, ki naj bi ga iz svojih denarnih sredstev nabavil tožnik. Ta v dokaz svojim trditvam ni predložil nobenega dokaza. Predložil je le spisek materiala, ki naj bi ga sam nabavil za svoj denar, ta spisek pa ničesar ne dokazuje. Tožnik bi svoje navedbe moral dokazati z računi. Tega pa seveda tožnik ne more storiti, ker za potrebe del v lokalu S. ni nabavil in vgradil nobenega svojega materiala. Nasprotne navedbe tožene stranke, da je material nabavila sama, pa so dokazane z računi, ki jih je predložila tožena stranka na glavni obravnavi. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da so upoštevni le računi, ki so datirani po 1.4.1991. Sodišče prezre, da je bil pred tožnikom za izvedbo del v lokalu določen drug obrtnik - M. B., kateri pa je z deli zamujal, zato ga je prvi toženec odslovil. Tako je v lokalu ostalo ogromno materiala, ki je bil nabavljen za dokončno izdelavo lokala. Ta je zadoščal za dokončanje lokala. Tožniku ni bilo potrebno nabavljati nobenega materiala, z izjemo štirih ivernih plošč, ki mu jih je prvi toženec nesporno plačal. Dokazno breme v zvezi z vloženim materialom je na tožniku. Če sodišče ni sprejelo toženčevih navedb in predloženih računov, potem bi moralo zaslišati vsaj prvega mizarja M. B. Tožena stranka predlaga, da se zasliši tudi Ž. A., ki je material večkrat pripeljal v lokal in dobro ve, koliko materiala je bilo pripeljanega in koliko ga je ostalo, potem ko je prvi mizar z deli prenehal. Tožnik je opravil le toliko dela, kolikor je dobil avansiranega, potem pa je z delom prenehal. Izvedenčev izračun bi moral biti napravljen po cenah iz leta 1991, tedaj bi se pokazalo, da tožnikovo delo ni vredno več kot 5.000,00 DEM, torej toliko, kot je dobil avansiranega. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Stroške v zvezi z neutemeljenim uveljavljanjem izdaje začasne odredbe je tudi sicer dolžna v celoti nositi tožeča stranka sama. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in toženec sklenila pogodbo o delu, s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožnik izvedel mizarska dela v lokalu S., material pa se je zavezal nabaviti toženec. Tožnik in toženec sta se dogovorila za vrednost opravljenega dela v znesku 10.000,00 DEM, kar sta oba s svojima izpovedbama potrdila, prav tako pa sta potrdila tudi dejstvo, da je toženec tožniku plačal 5.000,00 DEM pred pričetkom del, preostanek zneska v višini 5.000,00 DEM pa se je toženec zavezal plačati po opravljenem delu, kar je del vtoževane glavnice. Oba sta tudi potrdila, da je 65.000,00 DIN (znesek v pogodbi) predstavljalo znesek 5.000,00 DEM (preostanek plačila). Zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbi ne izpodbijata. Pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogodbenih določil o višini dogovorjenega plačila. 1. odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da se plačilo določi s pogodbo, če le to ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom. Le če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 623. člena ZOR). Ker sta tožnik in toženec v pogodbi z dne 1.4.1991 (zapis v pogodbi pa je vseboval le še višino preostanka plačila ) plačilo določila, višine plačila ne določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, temveč je potrebno upoštevati višino dogovorjenega plačila. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je 623. člen ZOR. Glede na to, da je dogovorjena višina plačila med strankama nesporna (10.000,00 DEM), prav tako pa tudi, da je tožena stranka doslej plačala le 5.000,00 DEM, je tožeča stranka upravičena še do plačila preostanka pogodbeno dogovorjene vsote (5.000,00 DEM). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v celoti opravila delo, razen lepljenja okrasnih in zaključnih letev (česar pritožbi ne izpodbijata), kar po oceni izvedenca lesne stroke predstavlja vrednost 30.120,00 SIT (na dan 8.11.1997), je potrebno ta preostali znesek plačila zmanjšati za znesek vrednosti dela, ki ga tožeča stranka ni opravila. Glede na srednji tečaj nemške marke na dan izdelave izvedeniškega mnenja 8.11.1997 (94, 414543 SIT za eno marko), znaša vrednost 30.120,00 SIT 319,00 DEM. Višina plačila, do katerega je še upravičena tožeča stranka, je torej 4681,00 DEM. V tem delu je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče glede plačila zneska 4681,00 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo tudi v delu, ki se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka zoper toženko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi toženka pasivno legitimirana v tej zadevi. Razlogi sodišča prve stopnje za to so prepričljivi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Ob tem velja le še poudariti, da glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe toženca ugotovilo, da je sporni lokal skupno premoženje tožencev, na podlagi določila 2. odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) za obveznosti, ki so nastale v zvezi s tem skupnim premoženjem, solidarno odgovarjata oba zakonca, torej tudi toženka. Tožeča stranka šele sedaj v pritožbi navaja, da je znesek 30.120,00 SIT kot vrednost dela lepljenja trakov pretiran. V postopku na prvi stopnji tožeča stranka na izvedeniško mnenje izvedenca lesne stroke ni imela pripomb. Pri tem pa za takšno trditev v pritožbi (ki predstavlja novo dejstvo) ne ponudi nobenega dokaza, kot ji to nalaga določilo 1. odstavka 352. člena ZPP/77. Zato so te pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika za plačilo porabljenega materiala v znesku 2987,00 DEM. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v pogodbi z dne 1.4.1991 določeno, da material za delo zagotovi naročnik. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je material (v vrednosti 2987,00 DEM) po posebnih dogovorih in naročilih tožencev zagotovil sam s svojimi sredstvi oziroma iz svojih zalog. Tožnik torej v tožbi kot podlago svojega zahtevka za plačilo vloženega materiala navaja obstoj posebnega dogovora oziroma naročila tožencev. Le v primeru obstoja takšnega dodatnega dogovora bi bil tožnik upravičen do povračila za porabljeni material (glede na dosedaj zatrjevano dejansko trditveno podlago). O tem odločilnem dejstvu pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu nad zneskom 4681,00 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 dalje do plačila in v zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP/77). Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek za ugotovitev tega, ali je obstajal dogovor glede nabave materiala, ki ga zatrjuje tožnik ( tožnik je v svoji izpovedbi namreč povedal, da ga je toženec pooblastil, da tudi sam nabavi material - l. št. 53). Ker tožena stranka obstoj takšnega dogovora zanika, saj je doslej zatrjevala, da tožnik v izdelavo lokala ni vložil nič svojega materiala, bo sodišče v ponovljenem postopku moralo v skladu s predlogom tožene stranke v pritožbi zaslišati še pričo M. B. o tem, koliko materiala je ostalo v lokalu S., ko je on prenehal z mizarskimi deli v tem lokalu in pričo Ž. A., ki naj bi po navedbah tožene stranke material večkrat pripeljal v lokal in naj bi dobro vedel, koliko materiala je bilo pripeljanega in koliko ga je ostalo potem, ko je prvi mizar z deli prenehal. Šele v primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dogovora med pravdnima strankama o nabavi materiala s strani tožnika, pa bo potrebno ugotoviti vrsto in količino porabljenega materiala, ki ga je v izdelavo opreme v lokalu S. vložil tožnik. Pri tem pa pritožba tožene stranke pravilno navaja, da je na tožniku dokazno breme o tem, koliko in kakšen material je vložil sam. V skladu z določilom 219. člena ZPP/77 mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik res vložil nekaj materiala v izdelavo opreme v lokalu Sicilija, ker sta toženca sodišču predložila le en račun v dokaz svojih navedb, je tako preuranjen. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odstavka 166. člena ZPP/77.