Jedro

Plačilo prispevkov za socialno varnost oziroma plačilo in obračuni prispevkov od plač, ki jih je potrebno obračunati in izplačati vsak mesec, predstavljajo periodične obveznosti in je kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ o svoji davčni obveznosti.

Po storitvi kaznivega dejanja je začela veljati spremenjena določba 249. člena KZ-1B, ki v prvem odstavku predpisuje kot objektivni pogoj kaznivosti izognitev obveznostim, ki pomenijo veliko premoženjsko korist, vendar pa v konkretnem primeru velika premoženjska korist v nobenem mesecu ni bila dosežena. Zato nobeno od ravnanj obsojenca ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti.

Izrek

I. Zahtevi obsojenega S. V. se delno ugodi, zahtevi njegove zagovornice pa se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, vštetju odvzema prostosti in premoženjskopravnem zahtevku tako spremeni, da se obsojeni S. V. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je v letu 2006 v Lenartu kot prokurist družbe M. d.o.o., z namenom, da se družba M. d.o.o. v času od meseca januarja 2006 do decembra 2006 popolnoma izogne plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, porodniško varstvo, zaposlovanje in nesreče pri delu, ki jih je bila družba po 3. in 6. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. list RS, št. 5/96, 18/96, 34/96, 97/97, 3/98, 7/98, 81/00 in 97/01) zavezana plačevati, Davčnemu uradu Maribor ni prijavil okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, prijava le-teh pa je obvezna, saj mu ni predložil obračunov plač zaposlenih (obrazec REK-1), iz katerih je razvidna poleg višine izplačanih bruto plač višina prispevkov za socialno varnost, in katere je po 16. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost družba dolžna predložiti davčnemu organu, prav tako pa v nasprotju z določili 25. čl., I. odst. 29. čl. in I. odst. 121. čl. Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 21/06-UPB3) ni izračunal in plačal akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, na ta način pa se je družba M. izognila plačilu prispevkov za socialno varnost delojemalca v višini 148.286,56 EUR, prispevkov za socialno varnost delodajalca v višini 108.027,76 EUR in dohodnine v višini 36.542,79 EUR in sicer: Meseci

Bruto OD Prispevki 22,1 % Osnova za dohod.

Dohodnina Neto izplačilo Prispevki 16,1 % jan. 06

35.790,45

7.909,69

12.069,89

1.931,18

25.949,58

5.762,26 feb. 06

42.687,96

9.434,04

14.211,95

2.273,91

30.980,01

6.872,76 mar. 06

42.116,32

9.307,71

13.897,30

2.223,57

30.585,05

6.780,73 apr. 06

37.889,72

8.373,63

13.169,56

2.107,20

27.408,96

6.100,24 maj 06

43.396,77

9.590,69

14.728,69

2.356,59

31.449,49

6.986,88 jun. 06

52.755,34

11.658,93

17.673,61

2.827,78

38.268,63

8.493,61 jul. 06

54.689,69

12.086,42

19.003,10

3.040,50

39.562,77

8.805,04 avg. 06

56.297,01

12.441,64

19.821,68

3.171,47

40.683,90

9.063,82 sept. 06

67.164,83

14.843,43

22.884,68

3.661,55

48.659,86

10.813,54 okt. 06

79.462,22

17.561,15

27.695,37

4.431,46

57.469,61

12.793,42 nov. 06

80.535,41

17.798,33

27.996,85

4.479,50

58.257,59

12.966,20 dec. 06

78.194,17

17.280,91

24.977,00

3.996,32

56.916,94

12.589,26 Skupaj

670.979,90

148.286,56

228.129,68

36.542,79

486.150,55

108.027,76

Meseci Bruto OD ZPIZ 15,50 % Zdrav. var.

6,36 % Starš. var.

0,1 % Zaposlov. 0,14 % Dohodnina

jan. 06

35.790,45

5.547,52

2.276,27

35,79 50,11

1.931,18 feb. 06

42.687,96

6.616,63

2.714,95

42,69 59,76

2.280,29 mar. 06

42.116,32

6.528,03

2.678,60

42,12 58,96

2.223,57 apr. 06

37.889,72

5.872,91

2.409,79

37,89 53,05

2.107,20 maj 06

43.396,77

6.726,50

2.760,03

43,40 60,76

2.356,59 jun. 06 52,755,34

8.177,08

3.355,24

52,76

73.86

2.827,78 jul. 06

54.689,69

8.476,90

3.478,26

54,69 76,57

3.040,50 avg. 06

56.297,01

8.726,04

3.580,49

56,30 78,82

3.020,84 sept. 06

67.164,83

10.410,55

4.271,68

67,16 94,03

3.661,55 okt. 06

79.462,22

12.316,64

5.053,80

79,46 111,25

4.431,46 nov. 06

80.535,41

12.482,99

5.122,05

80,54 112,75

4.479,50 dec. 06

78.194,17

12.120,10

4.973,15

78,19 109,47

3.996,32 Skupaj

670.979,89

104.001,89

42.674,31 670,99

939,39

36.542,79

Meseci Bruto OD ZPIZ 8,85 % Zdrav. Var.

6,56 % Starš. var.

0,1 % Zaposlov. 0,06 % Poškodbe pri delu 0,53 % jan. 06

35.790,45

3.167,45

2.347,85

35,79 21,47

189,69 feb. 06 42,687,96

3.777,88

2.800,33

42,69 25,61

226,25 mar. 06

42.116,32

3.727,29

2.762,83

42,12 25,27

223,22 apr. 06

37.889,72

3.353,24

2.485,57

37,89 22,73

200,82 maj 06

43.396,77

3.840,61

2.846,83

43,40 26,04

230,00 jun. 06

52.755,34

4.668,85

3.460,75

52,76 31,65

279,60 jul. 06

54.689,69

4.840,04

3.587,64

54,69 32,81

289,86 avg. 06

56.297,01

4.982,29

3.693,08

56,30 33,78

298,37 sept. 06

67.164,83

5.944,09

4.406,01

67,16 40,30

355,97 okt. 06

79.462,22

7.032,41

5.212,72

79,46 47,68

421,15 nov. 06

80.535,41

7.127,38

5.283,12

80,54 48,32

426,84 dec. 06

78.194,17

6.920,18

5.129,54

78,19 46,92

414,43 Skupaj

670.979,90

59.381,72

44.016,28 670,99

402,59

3.556,19

oziroma vse v skupni višini 292.857,11 EUR (oz. takratnih 70.180.278,00 SIT) s čimer je bila dosežena velika premoženjska korist in mu je šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika.

Obsojenemu S. V. se na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika ob upoštevanju določenih kazni, za dejanja, pod točkami 1, 2, 4, in 5, za vsako tri mesece zapora izreče enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 49. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje čas prestane kazni od 2. 1. 2013 dalje.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se DURS, DU Maribor s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

V ostalem se zahteva obsojenega S. V. za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega S. V. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ (dejanje opisano pod točko 3.). Za vsako kaznivo dejanje poslovne goljufije mu je določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti pa je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi določb o steku mu je izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, v katero je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo, čas prebit v priporu od 2. 1. 2013 dalje. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom. DURS, DU Maribor je priznalo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 292.857,11 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Oškodovanca I. B. pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 7.077,59 EUR na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državnega tožilca ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je za vsako kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ določeno kazen dveh mesecev zapora zvišalo na tri mesece zapora, določeno kazen za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ eno leto in dva meseca zapora pa je zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora ter obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu. Pritožbi obsojenčevih zagovornic je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojeni S. V. in njegova zagovornica. Obsojenec izpodbija pravnomočno sodbo v celoti, zagovornica pa za dejanje, opisano pod točko 3 (kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti). Oba vlagata zahtevo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagata, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahtevi nista utemeljeni. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavljata, ni podana, obsojenec pa v zahtevi v zvezi s kaznivimi dejanji poslovne goljufije uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se je pisno izjavila obsojenčeva zagovornica.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni glede kršitve kazenskega zakona.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. O kršitvi kazenskega zakona obsojenec in zagovornica navajata, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve davčnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ, ki naj bi ga storil v letu 2006 kot prokurist družbe M. d.o.o., z namenom, da se družba v času od januarja 2006 do decembra 2006 popolnoma izogne plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko, zdravstveno zavarovanje, porodniško varstvo, zaposlovanje in nesreče pri delu in da ni izračunal ter plačal akontacije dohodnine. Menita, da je pravno stališče v pravnomočni sodbi, da gre za enovito obsojenčevo ravnanje, za eno dejanje, storjeno v obdobju od januarja do decembra 2006, napačno. Vse obveznosti, to je vsa plačila prispevkov, za katera obsojenec ni prijavil okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti in ni predložil obračunov plač zaposlenih, iz katerih je razvidno poleg višine izplačanih bruto plač tudi višina prispevkov za socialno varnost, so periodične obveznosti. Obveznosti obračuna in plačevanja prispevkov so mesečne obveznosti, kot poudarja obsojenec gre za periodično dajatev, pri čemer je potrebno obrazce REK-1 predložiti davčnemu organu vsak mesec, najkasneje ob izplačilu plač za pretekli mesec in hkrati tudi plačati prispevke. Obsojenec in zagovornica opozarjata na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 88/2011 z dne 12. 1. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče že odločilo, da je v primeru mesečnih zahtevkov in s tem po mnenju vložnikov tudi smiselno mesečnih plačil prispevkov le-te potrebno obravnavati kot periodične zahtevke oziroma periodične predložitve in periodična plačila le-teh. Zavzeto je stališče, da je vsakomesečna neprijava prispevkov samostojno dejanje. Zagovornica v zahtevi še navaja, da mora tudi po določbi tretjega odstavka 254. člena KZ storilec doseči veliko premoženjsko korist, zato bi bilo, ker gre za mesečne prispevke in mesečne dajatve, potrebno ravnanja obsojenca presojati za vsak mesec posebej in nato za vsak mesec posebej ugotoviti, ali je velika premoženjska korist dosežena. Zagovornica in obsojenec opozarjata, da se je v času od storitve kaznivega dejanja pa do sojenja kazenski zakon spremenil in da sedaj KZ-1B v 249. členu, ki velja od 15. 5. 2012 dalje, kot objektivni pogoj kaznivosti ne določa večje premoženjske koristi ampak veliko premoženjsko korist. Velika premoženjska korist je po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 50.000,00 EUR. Poudarjata, da neplačani prispevki in neizračunana akontacija dohodnine v nobenem mesecu v letu 2006, ne dosegajo oziroma presegajo zneska 50.000,00 EUR. Konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti, če niti eno od dejanj ne predstavlja kaznivega dejanja, ampak vsa dejanja predstavljajo prekrške, kot poudarja, upoštevaje sodbo I Ips 88/2011, obsojenec. Ker se je zakon spremenil bi moralo sodišče skladno z določbo drugega odstavka 7. člena KZ-1 uporabiti kasnejši zakon, torej kazenski zakon po spremembi, ki je milejši za storilca, saj dejanje, ki se obsojencu očita, ni več kaznivo dejanje.

8. Obsojenec tudi meni, da ni zaslediti vseh znakov očitanih kaznivih dejanj za kazniva dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ in trdi, da je prišlo do neplačila obveznosti le zaradi objektivnih razlogov in da ni imel goljufivega namena, zato gre civilnopravno razmerje.

9. Obsojeni S. V. je bil spoznan za krivega, da ni prijavil okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, porodniško varstvo, zaposlovanje in nesreče pri delu, kot prokurist družbe M. d.o.o., ki jih je bila kot družba po 3. in 6. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) zavezana plačevati. Davčnemu uradu Maribor tako ni prijavil okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšne obveznosti. V nasprotju s 16. členom ZPVS ni predložil davčnemu uradu obračunov plač, iz katerih je poleg višine izplačanih bruto plač razvidna tudi višina prispevkov za socialno varnost. Ravnal pa je tudi v nasprotju z določbo 25. člena, prvega odstavka 29. člena in prvega odstavka 121. člena Zakona o dohodnini, ko ni izračunal in plačal akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve. V opisu dejanja je navedena skupna višina neplačanih prispevkov za socialno varnost delojemalca 148.286,56 EUR, prispevkov za socialno varnost delodajalca v višini 108.027,76 EUR in dohodnine v višini 36.542,79 EUR oziroma skupna višina vseh navedenih dajatev v znesku 292.857,11 EUR, s čimer je bila dosežena velika premoženjska korist. V opisu dejanja so razpredelnice, v katerih so za vsak mesec posebej v letih 2006 navedeni zneski neobračunanih in neplačanih prispevkov za socialno varnost, in znesek neplačane dohodnine. Po določbi 16. člena ZPSV so delodajalci dolžni dostaviti davčnemu organu obračun prispevkov za socialno varnost na dan izplačila plač oziroma nadomestil plač. Tudi določba 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (nadaljevanju ZDR), veljavna v času obravnavanega dejanja, je navajala, v prvem odstavku, da se plača plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca. Določba 353. člena Zakona o davčnem postopku (uradno prečiščeno besedilo ZDavP-2 - UPB4), določa rok za predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost oziroma obračun davčnih odtegljajev in rok za plačilo. V prvem odstavku je navedeno, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz prvega odstavka 352. člena navedenega zakona predložiti obračun prispevkov za socialno varnost in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da niti v enem mesecu v letu 2006 obračun prispevkov in plačilo prispevkov za socialno varnost in plačilo akontacije dohodnine ni doseglo velike premoženjske koristi. Ugotovljeno je bilo, kot pravno relevantno dejstvo, da je bila dosežena večja premoženjska korist kot pogoj za opredelitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 254. člena ZKP v vsakem mesecu. Na podlagi slednjega sta sodišči prve in druge stopnje, potem ko sta ocenili, da je šlo za enovito ravnanje obsojenca, ki je zasledoval v celotnem letu pridobitev velike premoženjske koristi (pridobitev premoženjske koristi nad 50.000,00 EUR 3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), presodili, da je obsojenec, ker je tako podan objektivni pogoj - velika premoženjska korist in je zasledoval pridobitev te koristi, izpolnil vse znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena KZ.

10. Navedeno stališče sodišč prve in druge stopnje pa utemeljeno izpodbijata vložnika zahteve. Oba vložnika se sklicujeta tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 88/2011. V tej sodbi je Vrhovno sodišče presodilo v zvezi z mesečno uveljavljanimi zahtevki za vračilo trošarine, da ker premoženjska korist, ki jo je obdolženec pridobil na podlagi mesečno uveljavljenih zahtevkov za vračilo trošarine, v nobenem od mesecev, ki jih je zajemala obtožba, ni dosegla večje premoženjske koristi, ki je objektivni pogoj kaznivosti, pri kaznivem dejanju davčne zatajitve, obdolženčevo vsakokratno ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja po 254. členu KZ. Šlo je za tako imenovane periodične zahtevke. Tudi plačilo prispevkov za socialno varnost oziroma plačilo in obračuni prispevkov od plač, ki jih je potrebno izplačati vsak mesec in ki jih je tudi potrebno obračunati skladno z že citiranimi predpisi vsak mesec, predstavljajo periodične obveznosti. Gre za zakonsko določeno obveznost, da se določena dejstva prijavijo davčnemu organu in da se opravijo določena izplačila iz bruto plač. Te obveznosti, torej plačilo prispevkov za socialno varnost in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve pa predstavljajo mesečno obveznost, ki zapade po določenem roku v zakonu v vsakem mesecu, torej najkasneje na dan izplačila plač oziroma nadomestila plač (16. člen ZPSV). Davčna obveznost torej nastane vsak mesec za davčnega zavezanca po izteku tega roka in je delodajalec dolžan plačati prispevke do petnajstega v mesecu oziroma najpozneje ob izplačilu plače, enako velja tudi za dohodnino. Pri periodičnih obveznostih (tekočih davkih) pa je kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ o svoji davčni obveznosti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2005 z dne 13. 7. 2006). Enako stališče je navedeno tudi v Kazenskem zakoniku s komentarjem, posebni del, stran 568, točka 6; primerjaj pa tudi dr. Janez Šinkovec, O kaznivem dejanju davčne zatajitve, Pravna praksa 1999, številka 21 do 22. 11. Po navedenem gre za periodične terjatve in je kaznivo dejanje zatajitve davčnih obveznosti dokončano z ravnanjem storilca v vsakem mesecu, v katerem mora izpolniti svojo davčno obveznost. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega, da si je pridobil s kaznivim dejanjem veliko premoženjsko korist. Vendar pa, kot sta ugotovili že sodišči prve in druge stopnje kot pravno pomembno relevantno dejstvo, velika premoženjska korist v nobenem mesecu ni bila dosežena. Po storitvi kaznivega dejanja je dne 15. 5. 2012 začela veljati spremenjena določba 249. člena KZ-1B, ki v prvem odstavku predpisuje kot objektivni pogoj kaznivosti izognitev obveznostim, ki pomenijo veliko premoženjsko korist. Novelirana določba 249. člena KZ-1 več ne pozna hujše oblike kaznivega dejanja, če gre za zatajitev obveznosti v višini velike premoženjske koristi in je šlo storilcu za to, da tudi pridobi takšno premoženjsko korist. Ker zakon, ki je stopil v veljavo 15. 5. 2012, določa kot objektivni pogoj kaznivosti, da mora biti dosežena velika premoženjska korist, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vložnikov, da bi bilo potrebno v času sojenja za obsojenca uporabiti 249. člena KZ-1B skladno z določbo drugega odstavka 7. člena KZ-1, ki dovoljuje uporabo določene zakonske določbe z učinkom za nazaj, če je novi kazenski zakon, ki je bil izdan že po storitvi kaznivega dejanja, za storilca milejši. Po navedenem namreč v času sojenja določbe drugega odstavka 254. člena KZ, ker se je objektivni pogoj kaznivosti spremenil, saj je po drugem odstavku 254. člena KZ zadoščala velika premoženjska korist (5.000,00 EUR), več ne bi bilo mogoče uporabiti. Pravilno je stališče vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti, da neplačani prispevki in neizračunana akontacija dohodnine v nobenem mesecu v letu 2006 ne dosegajo oziroma presegajo zneska 50.000 EUR, torej ne dosegajo velike premoženjske koristi iz 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1. Po navedenem nobeno od ravnanj obsojenca ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, ki določa kot objektivni pogoj kaznivosti doseženo veliko premoženjsko korist. Ker dejanje obsojenca tako ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve davčne obveznosti, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi za dejanje pod točko 3 spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

12. Obsojenec izpodbija pravnomočno sodbo tudi za kazniva dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Z navedbami, da zaradi objektivnih razlogov ni prišlo do plačila oškodovancem, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona ampak trdi, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13. Zaradi spremembe odločbe o krivdi je Vrhovno sodišče ob upoštevanju določenih kazni za štiri kazniva dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, skladno z določbami o steku, ob upoštevanju določenih kazni v pravnomočni sodbi, to je za vsako kaznivo dejanje tri mesece zapora, obsojencu izreklo enotno kazen deset mesecev zapora, ki jo ocenjuje kot pravično. V izrečeno kazen je po določbi prvega odstavka 49. člena KZ obsojencu vštelo čas že prestane kazni. Posledica spremembe krivdoreka je tudi spremenjena odločba o premoženjskopravnem zahtevku. Ker je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, je skladno z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP DURS, DU Maribor s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice ter delno ugodilo obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 394. člena KZ, v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP, kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 425. člena ZKP.

15. Ker je bilo deloma odločeno v obsojenčevo korist, obsojenec v zvezi s postopkom s tem izrednim pravnim sredstvom ni dolžan plačati sodne takse (drugi odstavek 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).