Jedro

Ob dejstvu, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz, ki potrjuje njegove navedbe, da je bil v času prekrška na delovnem mestu, bi moralo sodišče v skladu z načelom materialne resnice to dejstvo samo raziskati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Domžale je s plačilnim nalogom z dne 18. 7. 2015 storilca B. P. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo z dne 5. 11. 2015 storilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil potrdilo gospodarske družbe, iz katerega izhaja, da je bil v času storitve prekrška v službi. Tak dokazni predlog, v nasprotju s stališčem sodišča, izpolnjuje vse zahtevane pogoje, zato bi sodišče moralo zatrjevani alibi, ki ga je storilec izkazal z verjetnostjo, preveriti. Tega ni storilo, temveč je pojasnilo le, da ne verjame storilcu, da ni upravljal vozila, ne da bi obrazložilo, zakaj mu ne verjame.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki je z izjavo z dne 12. 4. 2016 izrazil strinjanje z zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP se v položaju, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.(1) Dokazni predlog glede alibija je že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno dokončno preveriti.(2) Aktivno sodelovanje, ki ga storilcu nalaga prvi odstavek 8. člena ZPrCP, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialnopravno relevantne dokaze, temveč mora storilec izvršiti vse, kar lahko, da sodišču sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi.(3)

5. Pravilno je torej izhodišče sodišča, da storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem alibija. Če želi sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, mora za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. In to je storilec v obravnavani zadevi tudi storil. V zahtevi za sodno varstvo je namreč navedel, da je bil v času storitve prekrška v službi, in to zatrjevano dejstvo dokazno podkrepil s potrdilom gospodarske družbe, ki ga je podpisal njen direktor, iz katerega izhaja, da je bil storilec v času storitve prekrška v službi. S tem je zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in povzeto sodno prakso od njega pričakuje. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da potrdilo gospodarske družbe ne dokazuje, da je bil storilec na delovnem mestu v času storitve prekrška in da bi moral predložiti listinski dokument o tem, kdaj je zapustil svoje delovno mesto (izpis ure), ali pa predlagati zaslišanje prič, ki bi izpovedale o tem, kdaj je storilec tega dne odšel iz službe.

6. Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku).

7. Storilec je s tem, ko je sodišču predložil delodajalčevo potrdilo o prisotnosti na delovnem mestu v času, ko je bil storjen prekršek, izpolnil svojo dolžnost storiti vse, kar lahko stori za razbremenitev odgovornosti za prekršek. Ob dejstvu, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz (potrdilo gospodarske družbe), ki potrjuje njegove navedbe, da je bil v času prekrška na delovnem mestu, bi moralo sodišče, ki je očitno podvomilo, da je bil storilec na delovnem mestu prisoten ves čas, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost potrdila gospodarske družbe, ki ga je izdal njen direktor, da je bil storilec predmetnega dne od 6. do 16.50 ure v službi, oziroma je ocenilo, da bi bilo mogoče, da bi storilec v tem času delovno mesto zapustil in storil prekršek, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga direktorja gospodarske družbe zaslišati po uradni dolžnosti. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.(4)

8. Sodišče je v obravnavani zadevi zaradi napačnega razumevanja 8. člena ZPrCP breme zatrjevanja in dokazovanja stalne prisotnosti na delovnem mestu neupravičeno prevalilo na storilca. Obrazložitev, da potrdilo delodajalca, da se je storilec v času storitve prekrška nahajal na svojem delovnem mestu, ne dokazuje, da je bil storilec na delovnem mestu v času storitve prekrška, je v nasprotju s pravili formalne logike in kot tako nerazumljivo in nerazumno. Razlogi sodišča o tem, da storilčeva navedba, da vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, uporabljajo tudi njegovi družinski in rodbinski člani, nima narave dokaznega predloga, pa so glede na listinski dokaz, ki ga je bil storilec predložil in z njim z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal svoj alibi, brez vsakega pomena.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave, in kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki ju zatrjuje vrhovna državna tožilka, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V novem postopku bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti in popolnoma raziskati storilčev alibi ter na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov odločiti o zahtevi za sodno varstvo.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, tč. 4. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2015 z dne 22. 12. 2015, tč. 5. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 13/2012 z dne 20. 3. 2012, tč. 4. (4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 13/2012 z dne 20. 3. 2012, tč. 7.