Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku 1. točke in v 2. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek zniža za 2.000 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik je dolžan toženki povrniti 179,4 EUR stroškov postopka, kar vključuje tudi že pritožbene stroške, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 910.632,00 SIT od 29. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.800,00 EUR od 1. 1. 2007 do plačila; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v višini 1.021,62 EUR (2. tč. izreka).

(2) Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjih 7.049,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.689.368,45 SIT od 29. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.049,61 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter vse priglašene stroške. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za osem let trajajoč postopek prisodilo le 3.800 EUR. Meni, da bi sodišče moralo pri odločanju o višini primerne odškodnine upoštevati tudi judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer se sklicuje na podobne primere, v katerih je bila prisojena bistveno višja odškodnina (Mamič proti Sloveniji, kjer je bila za 8 let in 8 mesecev prisojena odškodnina 5.600 EUR, Gashi proti Sloveniji, kjer je bila za 8 let in 11 mesecev prisojena odškodnina 8.000 EUR Židov proti Sloveniji, Zajc proti Sloveniji, kjer je bila za 8 let in 2 meseca prisojena odškodnina 5.600 EUR); za primerjavo pa prilaga tudi primer iz prakse slovenskih sodišč I P 2295/06. Sodišče bi moralo prisoditi vsaj 4000 ali 5000 EUR, 45 % tistega, kar bi tožnik dobil pred ESČP. Nadalje navaja, da bi sodišče kljub ugotovitvi, da se v predmetni zadevi ZVPSBNO (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; Ur. l. RS, št. 49/2006) ne uporablja, moralo upoštevati določbo 2. odst. 16. čl. tega zakona, v katerem je določena maksimalna višina odškodnine. Po njegovem mnenju je zmotno tudi stališče sodišča, da tožniku ne gre odškodnina iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

(3) Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine primerno zniža s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Po mnenju tožene stranke je prisojena odškodnina za duševne bolečine previsoka, saj sodišču ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja za trajanje postopka. Glede na zapletenost same zadeve (dodelitev mladoletnega otroka), zaradi česar je sodišče moralo odrediti tudi več izvedencev, in glede na vsa vložena pravna sredstva v predmetni zadevi, sodišče prve stopnje objektivno zadeve ni moglo zaključiti pred datumom, ko se je zadeva dejansko končala. Po mnenju tožene stranke dolgotrajnost postopka tudi ni edini izvor duševnih bolečin tožnika, pač pa sta nanje vplivala negotovost glede izida pravde, saj si je tožnik izjemno prizadeval za dodelitev otroka. Sodišče je nepravilno ocenilo dejansko stanje glede intenzitete nastale škode oziroma duševnih bolečin, na podlagi tega pa je tudi materialno pravo napačno uporabilo in tožniku prisodilo previsoko odškodnino.

(4) V zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbah že odločilo, in sicer jima je delno ugodilo ter prvo sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo zahtevano odškodnino, sklicujoč se na tedanjo prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri se nepremoženjska škoda zaradi sojenje v nerazumnem roku ni priznavala. Po uspešni reviziji tožnika je zadeva vrnjena pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Vrhovno sodišče RS je v glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-207/08 ocenilo, da je takšna ocena materialnopravno napačna in napotilo na uporabo kriterijev ZVPSBNO.

(5) Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

(6) Varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06-58/09; ZVPSBNO), ki ga je, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu o odločitvi o reviziji tožnika, treba uporabiti tudi v tem primeru.

(7) Pri odločanju o višini odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se upoštevajo vse okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko (4. čl. ZVPSBNO). Pri tem se še izrecno izpostavlja zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko (3. odst. 16. čl. ZVPSBNO).

(8) Prvo sodišče je glede tega ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva in okoliščine primera: - da je bila tožba zoper tožnika zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok in plačevanja preživnine vložena 26.8.1998 – da je bil postopek na prvi stopnji končan s sodbo 21.4.2005, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.7.2005 – da je Vrhovno sodišče RS tožnikovo revizijo zavrnilo s sodbo II Ips 93/2005 z dne 13.4.2006 – da je postopek tekel ves čas, nekaj večjih zastojev je bilo le: pri vročanju tožbe centru za socialno delo (prvič odredba 27.8.1998 in kasneje ponovno šele 1.12.2008); med odredbo o preklicu glavne obravnave z dne 30.3.1999 in do razpisa nove glavne obravnave za 7.6.1999, ki je bila preložena za 3 mesece, nato pa za dobra dva meseca na 9.12.1999, tudi ta narok je bil preklican in preložen, nato pa še enkrat preklican in preložen za nedoločen čas; nov narok je bil razpisan za 6.4.2000 – da sta bila od vložitve tožbe v letu in pol opravljena dva naroka, in sicer 7.6.1999 (preložitev obravnave zaradi možnosti poravnave) in 30.9.1999 (sprejet dokazni sklep), - da je od odredbe o izvedbi dokaza z izvedencem do pridobitve izvedenskega mnenja preteklo skoraj 6 mesecev, do izdelave pisnega odpravka sodbe pa še nekaj dni več kot 8 mesecev, - da je odločanje na pritožbeni stopnji trajalo nadaljnjih šest, sedem mesecev, do razpisa obravnave v ponovljenem sojenju je preteklo skoraj tri mesece, - da je bil 31.3.2003 v ponovljenem sojenju sprejet sklep o postavitvi novega izvedenca in je do izdelave mnenja preteklo več kot leto dni (sodišče prejelo 8.4.2004), - da je bila sodba v tem sojenju odpravljena 5.10.2004 in v pritožbenem postopku bilo odločeno po približno enajstih mesecih, o reviziji, vloženi 7.10.2005, pa približno šestih mesecih (odredba o vročitvi strankam je bila dana 22.5.2006), - da je predmetni pravdni postopek pred sodiščem prve in druge stopnje trajal 13 dni manj kot sedem let (od 26.8.1998 o 13.7.2005), skupaj z odločitvijo o reviziji pa skoraj osem let, - da tožnik s svojimi ravnanji ni prispeval k dolgotrajnosti postopka, nadzorstvene pritožbe ali večjega števila predlogov za pospešitev postopka pa ni vložil, - da je zaradi dolgotrajnosti postopka trpel hude duševne bolečine, bil pod „presijo“ sodnega postopka, živel je v negotovosti glede izida postopka in da je bil v času trajanja postopka „čisto na tleh“, - da je bil postopek za tožnika bistvenega pomena, ker se je odločalo tudi o dodelitvi otroka.

(9) Glede na navedeno je treba ugotoviti, da postopek ni tekel brez nepotrebnega odlašanja in tožniku pripada odškodnina po 4. in 16. čl. ZVPSBNO. Pritožbeni očitek tožene stranke, češ da ravnanje sodišča ni bilo protipravno, je glede na to neutemeljen. Denarna odškodnina se izplača za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo (1. odst. 16. čl. ZVPSBNO).

(10) Upoštevajoč navedeno in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v podobnih zadevah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku odmerjena previsoka odškodnina. Znesek reparacije zaradi kršenja pravice do sojenja v nerazumnem roku mora biti razumen. ESČP kot razumne sprejema tudi 45 % in več nižje zneske zneske, ki jih nacionalna sodišča prisojajo, glede na zneske, ki jih prisoja ESČP. Takšna odškodnina se lahko sicer upoštevaje navedena merila tudi zviša (npr. zaradi pomembnosti zadeve za stranko) ali pa zniža (npr. zaradi zapletenosti zadeve), vsekakor pa se mora gibati v zakonskem razponu med 300 in 5000 EUR (2. odst. 16. čl. ZVPSBNO). Že pritožnik sam navaja tri primere pred ESČP proti toženi stranki, ki so vsi trajali dalj časa kot njegov; ta je, kot je razvidno, do pravnomočnosti trajal manj kot sedem let, skupaj s postopkom z izrednim pravnim sredstvom pa manj kot osem let. V dveh navedenih primerih je bila sicer dosojena odškodnina 5.600 EUR, vendar je šlo za sojenje na dveh stopnjah, v tožnikovem primeru pa je sta prvo in drugo sodišče odločali trikrat (potem pa še revizijsko sodišče). Upoštevajoč časovno trajanje in vse druge pod tč. (8) navedene okoliščine je primerna odškodnina za tožnika 1.800 EUR, zato je bilo treba prisojeni znesek za 2000 EUR znižati.

(11) Pritožbeni očitek, da bi morala tožniku pripadati tudi odškodnina iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ni utemeljen, je pavšalen in nekonkretiziran. Tožnik v postopku, v katerem mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ni vložil nobenih pospešitvenih sredstev, ki so mu bila na voljo. Poleg tega pa niti ne zatrjuje, kakšne posledice naj bi mu zaradi tega (poleg nepremoženjske škode, ki jo v tem postopku delno uspešno uveljavlja) še nastale.

(12) Po obrazloženem je bilo treba toženkini pritožbi delno ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti (4. tč. 358. čl. ZPP), pritožbo tožnika in v preostalem delu tudi pritožbo toženke pa zavrniti, saj uradni preizkus izpodbijane sodbe sicer ni pokazal nobenih pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(13) Izrek o stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka. Nobena od strank ni oporekala odmeri stroškov prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa jo tudi ocenjuje kot pravilno in zakonito. Tožnik je imel 1.779,05 EUR potrebnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka pa 481,95 EUR. V revizijskem postopku je imel tožnik še 599,19 EUR potrebnih stroškov, in sicer s predlogom za dopustitev revizije 347,19 EUR in 252 EUR z revizijo. Tožnikov uspeh v pravdi je približno 16 %, kar pomeni, da mu je ta del stroškov dolžna povrniti tožena stranka, on pa njej 84 % njenih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). Ti znašajo 404,84 EUR, 16 % stroškov tožnika pa 380,52 EUR. Po pobotanju se pokaže, da tožnik dolguje toženki iz naslova stroškov pred sodiščem prve stopnje 24,32 EUR. S pritožbo je tožena stranka uspela v približno 53 %, zato ji je v tem obsegu tožnik dolžan povrniti tudi pritožbene stroške. Pritožbeni stroški toženke so 292,61 EUR, 53 % pa znaša 155,08 EUR. Tožniki je torej toženki iz naslova stroškov, vključno s pritožbenimi, dolžan 179,4 EUR.