Jedro

Ni v nasprotju s prisilnimi predpisi določba v pogodbi o posredovanju, s katero naročitelj pooblasti posrednika, da zanj izroči posojilo tretji osebi in prevzame vrnitev posojila.

Izrek

Neutemeljena revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožeči stranki 1,800.000,00 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški - ker je ugotovilo iz vsebine posojilne pogodbe z dne 13.10.1993, da je tožeča stranka v njej nastopila le kot posrednik posojilodajalca A.P. z njegovim pooblastilom, da izroči posojilo in sprejme njegovo vrnitev z obrestmi. Tudi sicer tožeča stranka ni bila registrirana za bančne posle.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo - ker je sprejelo kot pravilne vse dejanske in pravne ugotovitve izpodbijane sodbe, k čemur je še dodalo, da je bilo tožencu na podlagi sklenjene pogodbe jasno, da jo je sklenil z A. P., s katerim je nato sklenil tudi hipotekarni sporazum. Okoliščina, da se je posojilodajalec A.P. priglasil v stečajnem postopku kot upnik pomeni le, da se je zavaroval, če toženec ne bi vrnil dolga.

Tožeča stranka izpodbija sodbo pritožbenega sodišča z revizijo iz "vseh revizijskih razlogov", obrazloži pa le, zakaj sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) posrednik le spravi v stik naročitelja in tretjo osebo, ki pa nato sama skleneta pogodbo, ne pa posrednik. Kljub tej definiciji je tožeča stranka podpisala oziroma sklenila pogodbo in tožencu izročila posojilo. V pogodbi je bilo določeno, da toženec vrne posojilo tožeči stranki, torej ne glede na njen status. Toženec je videl v pogodbi opredeljenega posojilodajalca šele leto po njeni sklenitvi, zaradi česar se postavlja vprašanje konsenza volje pogodbenih strank. Sam ne ve, komu naj plača dolg oziroma kdo je posojilodajalec. Toženec se je pogovarjal z delavci tožeče stranke. Pogodba z v njej označenima strankama je fiktivna. Pravno razmerje ne pomeni pogodbe same, ker je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine. Morebitno napačno ali dvoumno izražanje ne sme škodovati resničnemu namenu in smislu pravnega razmerja. Šlo je za dvoje pravnih razmerij med tožečo stranko in vlagateljem ter med tožečo stranko in tožencem, kateremu je tožeča stranka izročila posojilo v lastnem imenu in za lasten račun. A. P. je prijavil svojo terjatev v stečajnem postopku proti tožeči stranki in lahko bi sam neposredno posodil denar tožencu, vendar bi trčil v prisilno določbo 399. člena ZOR, kar mu je bilo predočeno in kar je tudi kavza obravnavanega pravnega razmerja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer pravilno povzema vsebino posredniške pogodbe, kot jo ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - 813. člen), in pri tem tudi, da posel, za katerega je posrednik (v obravnavanem primeru tožnik) posredoval, skleneta njegov naročitelj (A.P.) in tretja oseba (toženec). Toda ob ugotovljenih dejstvih, da se je tožnik na obravnavani posojilni pogodbi predstavil kot posrednik (posredniško podjetje) ter naročitelj kot posojilodajalec in toženec kot posojilojemalec; da si je tožnik v njej izgovoril posredniško provizijo (posojilodajalec si v normalnih razmerah ne zaračunava provizije); da so vse pogodbene določbe jasne in niso videti sporne; da v pogodbi ni "morebitnega napačnega ali dvoumnega izražanja"; da je pogodba sestavljena na uradnem papirju tožnika, ki ni trdil, da je ne bi on sestavil; da si je naročitelj takoj zatem na podlagi te pogodbe v svojo korist hipotekarno zavaroval svojo terjatev (tudi sodno ugotovljeno v postopku II R 490/93 na podlagi sporazumnega predloga za zavarovanje) - sta nižji sodišči pravilno sklepali, da sta to pogodbo sklenila naročitelj kot posojilodajalec in toženec kot posojilojemalec. Z opozorilom, da je podpisal pogodbo kljub zakonski definiciji posredniške pogodbe, prihaja tožnik sam s seboj v nasprotje, saj jo je podpisal kot posrednik in ne kot pogodbenik posojilne pogodbe. Če je tožencu izplačal posojilo in če je bilo določeno, da ga mora toženec vrniti njemu, je pač to storil po naročiteljevem pooblastilu, o čemer sta nižji sodišči spet zavzeli pravilno stališče. Zakon sicer ne predvideva, da bi v sklenitveni fazi nastopil posrednik kot naročiteljev zastopnik, se pa to z dogovorom lahko zgodi in v tem ni ob načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) nič prepovedanega. Posredniško pogodbo lahko dopolnjuje še kakšna druga pogodba in tako tudi, kot v obravnavanem primeru, zastopniška pogodba. To ne nasprotuje ne ustavnim načelom ne prisilnim predpisom ne morali (denimo, na podlagi anglosaških zakonodaj se je razvil kot posrednik broker, ki po naročiteljevem nalogu posreduje, hkrati pa ima tudi pooblastilo, da ga zastopa ter da v njegovem imenu in za njegov račun sklepa pogodbe). Res se je toženec zavezal vrniti dolg z obrestmi tožniku, vendar slednji s pogodbo ni pridobil pravice (sodne) izterjave dolga v svojem imenu, ker je pač nastopil le kot posrednik in zastopnik naročitelja. Brez teže je nadaljnji pomislek, da je toženec naročitelja videl šele leto dni po sklenitvi pogodbe in da je zato vprašljiv konsenz volje pogodbenih strank. Za sklenitev veljavne posojilne pogodbe pač ni pogoj, da sta pogodbeni stranki navzoči ob njeni sklenitvi, saj bi bilo zahtevati kaj takšnega anahronizem spričo sedanjih komunikacijskih sredstev. Na možnosti za časovno in krajevno distančno sklepanje pogodb posredno kaže že zakon sam s pravili o kraju in času sklenitve pogodbe (na primer 31. in 72. člen ZOR). Posojilno pogodbo je naročitelj kot posojilodajalec očitno podpisal naknadno, v postopku na podlagi sporazumnega predloga pogodbenikov za zavarovanje terjatev pa je toženca zastopal odvetnik. Na novo trditev v obliki dvoma o obstoju soglasja pogodbenikov (pri čemer očitno misli revizija na naročitelja in toženca) ni potrebno odgovoriti, kolikor je ta dejanske narave, ker je že prepozna.

Toženčevemu odgovoru, da doslej ni nikomur nič plačal (izjema je le provizija), ne gre pripisovati kakšne teže, saj kaže ob njegovem jasnem oporekanju tožnikovi aktivni ligitimaciji, da gre le za njegovo opravičevanje, da ni plačal niti obresti, za kakršne bi menil, da bi jih moral, niti ne dela glavnice ne dejanskemu posojilodajalcu ne njegovemu zastopniku - tožniku. Že v izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjeno dejstvo, da je naročitelj prijavil svojo terjatev v stečajnem postopku proti tožniku - ker se je pač skušal zavarovati za primer, če dolga ne bi mogel izterjati od toženca.

Proti temu, kot trdi ta sam, je že vložil izvršilni predlog I 782/95, sklicujoč se na obravnavano posojilno pogodbo in sklep sodišča o vknjižbi zastavne pravice pri toženčevem vložku št... k.o..., česar vsega tožnik ni zanikal. Naročitelj je v danem položaju ravnal kot dober gospodar. Sicer pa tožnik svojega razmerja z njim ne glede vložene glavnice ne glede pričakovanih obresti ni razkril. Ob vsem doslej razloženem ni torej nič nenavadno in ne v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in vlogo tožnika njegovo revizijsko opozorilo, da se je toženec pogovarjal z delavci tožnika - torej zastopnika naročitelja.

K revizijski trditvi, da je šlo za fiktivno pogodbo, da sodišče pogodbe ne bi smelo interpretirati formalistično, da je potrebno zastopstvo ločevati od izvedenih oblik fiduciarnih poslov ipd. - pa samo tole: Če naj bi šlo za navidezno pogodbo (66. člen ZOR) bodisi glede celote bodisi le glede naročiteljeve vloge kot slamnatega posojilodajalca, kot to skuša prikazati tožnik, bi moral le-ta za tu obravnavano pogodbo, ki jo je sicer vzel kot podlago svojega tožbenega zahtevka, terjati, da se ugotovi, da je navidezna, da gre za simuliran pravni posel in da torej nima učinka (prvi odstavek 66. člena ZOR). Seveda pa bi moral v tem primeru tožiti kot nujnega sospornika (201. člen ZPP/77) tudi svojega naročitelja kot dozdevno fiktivnega posojilodajalca. Tožnik tega ni storil in tako ne more doseči le s trditvami (vrhu tega ne z dokazi podprtimi, saj, kot rečeno, svojega razmerja do naročitelja v celoti ni razkril) o fiktivnosti in s tem posledično o ničnosti pogodbe, da bi sodišče vzelo za podlago svoje odločitve zatrjevano dejstvo o pravem posojilodajalcu. Če bi namreč to storilo, bi vzelo to vlogo naročitelju, ki v tej pravdi ni udeležen, ima pa položaj posojilodajalca, kot je bilo poprej pojasnjeno, in to celo sodno ugotovljen (251.c člen Zakona o izvršilnem postopku) in tu sporno terjatev zemljiškoknjižno zavarovano. Spričo povedanega ni potrebno odgovarjati na posamezne revizijske trditve o fiktivnosti pogodbe.

Po povedanem je bila torej pravilno ugotovljena tožnikova vloga v obravnavani posojilni pogodbi kot posrednika in zastopnika naročitelja - posojilodajalca in pravilno je bilo zavzeto stališče, da mu zato ne gre aktivna legitimacija za izterjavo dolga.

Uveljavljani revizijski razlog potemtakem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).