Jedro

Sodišče tožbenih ugovorov o napačnem vrednotenju vlog in s tem tudi pravilnosti uporabe 3. in 4. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife ne more preizkusiti, saj organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja dejstev oz. okoliščin, ki bi utemeljevala tako opredelitev obravnavanih vlog. V zadevi uporabljeno točkovanje obravnavanih vlog nima podlage niti v odločitvi izvršilnega sodišča o stroških strank, saj iz te odločitve izhaja vrednotenje, za kakršno se zavzema tožnik. Tožnik je namreč za navedene vloge priglasil prav tako število točk, kot jih je priznalo sodišče v izvršilnem postopku (tj. za prve štiri 225 točk za vsako, za zadnjo pa 50 točk), in dolžniku tudi naložil, da v vrednosti teh točk upnikove stroške postopka plača na račun organa za BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 483/2006 z dne 14. 2. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Celju tožniku kot odvetniku priznal potrebne izdatke in nagrado v višini 216,30 EUR, v presežku pa zahtevek zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik kot odvetnik dodeljen prosilcu do BPP z odločbo št. Bpp 483/2006 z dne 4. 4. 2012 za nudenje redne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju. Organ za BPP je ugotovil, da je tožnik izpolnjeno napotnico s stroškovnikom vrnil pravočasno in da je priglasil stroške v skupni višini 660,13 EUR. Upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.618,70 EUR), je tožniku na podlagi določb Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) kot utemeljene priznal 225 točk za predlog za izvršbo, za vlogi z dne 23. 6. 2011 in 30.11. 2011 (tar. št. 39/3) 50 točk, ker naj bi po vsebini predstavljali le obrazložen odgovor na poziv sodišča, za vloge z dne 5. 3. 2012, 28. 3. 2012 in 28. 9. 2012 (tar. št. 39/4) pa 20 točk, ker naj bi po vsebini predstavljale zgolj kratek dopis sodišču, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV v znesku 36,05 EUR.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je o priglašenih stroških v zvezi z opravili, ki jih je opravil za upravičenca do BPP, odločalo že Okrajno sodišče v Celju v okviru sklepa In 78/2002 z dne 30. 10. 2012, saj je v II. točki izreka tega sklepa odločilo, da mora dolžnik upniku plačati 660,14 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov na račun organa za BPP. Toženka naj bi ta sredstva tudi že prejela, zato naj bi bilo priznanje stroškov v postopku BPP le v višini 216,30 EUR napačno in neetično, saj naj bi bila toženka za razliko 443,84 EUR obogatena. Tožnik meni, da je toženka pri odmeri priglašenih stroškov odvetniku v postopku BPP vezana na pravnomočno odločitev sodišča o višini teh stroškov, ki so bili v obravnavanem primeru odmerjeni že v „matičnem“ izvršilnem postopku. Stališče o vezanosti organa za BPP na odmero stroškov v sodbi oz. sklepu sodišča, naj bi izhajalo tudi iz prakse sodišč, npr. Delovnega sodišča v Celju.

Tudi sicer tožnik meni, da toženka priglašenih stroškov ni odmerila pravilno, pravilna naj bi bila le presoja glede vrednotenja predloga z dne 6. 6. 2011. Navaja, da sta vlogi z dne 23. 6. 2011 in 30. 11. 2011 glede na njuno vsebino (obsežna in obrazložena opredelitev do dejanskih in pravnih vidikov nadaljnjega vodenja izvršilnega postopka ter do podanih predlogov in dokazov) prav gotovo obrazloženi vlogi, toženki pa očita, da ni obrazložila svoje ocene, da nista. Tudi vlogi z dne 5. 3. 2012 in 28. 3. 2012 je po tožnikovem mnenju treba obravnavati kot „drugo obrazloženo vlogo“ in ne kot kratek dopis oz. obvestilo, saj se je stranka s prvo vlogo opredelila do sorazmerno obsežnega izvedenskega mnenja finančne stroke, z drugo pa se je vsebinsko in pravno opredelila do procesnega zapleta, ki je nastal zaradi dolžnikovega sklicevanja na zdravniško potrdilo. Vloga z dne 28. 9. 2012 pa naj bi predstavljala izjavo o soglasju s predlaganim pobotom in delni umik.

Tožnik sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep, tožniku prizna potrebne izdatke in nagrado v višini 660,14 EUR, podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa naj toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kaj zajema dodeljena BPP, je določeno v 11. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V 30. členu ZBPP je (v zvezi z obravnavanim vprašanjem) določeno, da je odvetnik za pravno pomoč

po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP (šesti odstavek). Kakršnikoli dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi, so nični (sedmi odstavek). Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoč

i ter ga navesti na, ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoč

i (osmi odstavek). Napotnica mora (med drugim) vsebovati obliko in obseg odobrene BPP, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoč

i in osebo ali organ, ki jo je izvajal, s prilogami, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoč

i, obračun stroškov in posamezni zneski, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (četrti odstavek 39. člena ZBPP). Na podlagi določb prvega in drugega odstavka 40. člena ZBPP pa je izvajalec BPP dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoč

i vrniti strokovni službi za BPP in ji zaradi obračuna porabljenih stroškov priložiti stroškovnike za opravljena dejanja v izvirniku. Po šestem odstavku istega člena organ za BPP odloči o stroških nudenja BPP s sklepom najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice.

Navedeno po presoji sodišča pomeni, da organ na podlagi predložene dokumentacije samostojno s sklepom odloči o stroških nudene BPP, pri čemer je dolžan upoštevati samo potrebne stroške. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči ob upoštevanju odločbe o dodelitvi BPP, v kateri je natančna navedena oblika in obseg BPP, in po skrbni presoji vseh okoliščin primera. Ker je torej organ za BPP v postopku odločanja o upravičenosti do povračila stroškov in nagrade za zastopanje izvajalcu BPP samostojen, je neutemeljeno tožbeno stališče o formalni vezanosti organa na odločitev sodišča o priznanju stroškov strank v izvršilnem postopku.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da odločitve o povračilu stroškov oz. o odmerjeni nagradi, ni mogoče preizkusiti. Tožnik je namreč upravičenca do BPP zastopal v izvršilnem postopku, vloge v izvršilnem postopku pa se po OT vrednoti po tar. št. 27. Uporaba 3. in 4. točke tar. št. 39 bi bila zato utemeljena le, če ne bi šlo za vloge iz 27. tar. št., temveč le za obrazložene dopise oz. le za kratke dopise in obvestila.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa organ za BPP sicer ugotavlja, da sta vlogi z dne 23. 6. 2011 in z dne 30. 11. 2011 po vsebini zgolj obrazložen odgovor na poziv sodišča, ki ga je treba vrednotiti po tar. št. 39/3 OT kot obrazložen dopis, za katerega se odvetniku prizna nagrada v višini 50 točk, vendar ne navaja, na podlagi katerih dejstev oz. okoliščin temelji taka ugotovitev. Enako velja za ugotovitev, da so vloge z dne 5. 3. 2012, 28. 3. 2012 in 28. 9. 2012 po vsebini zgolj kratki dopisi sodišču, ki jih je treba vrednotiti po tar. št. 39/4 OT, za kar je odvetnik upravičen do nagrade v višini 20 točk. Sodišče pa tožbenih ugovorov o napačnem vrednotenju teh vlog in s tem tudi pravilnosti uporabe 3. in 4. točke tarifne številke 39 zaradi te pomanjkljivosti ne more preizkusiti, saj organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja dejstev oz. okoliščin, ki bi utemeljevala tako opredelitev obravnavanih vlog.

V zadevi uporabljeno točkovanje obravnavanih vlog nima podlage niti v odločitvi izvršilnega sodišča o stroških strank, saj iz te odločitve izhaja vrednotenje, za kakršno se zavzema tožnik. Tožnik je namreč za navedene vloge priglasil prav tako število točk, kot jih je priznalo sodišče v izvršilnem postopku (tj. za prve štiri 225 točk za vsako, za zadnjo pa 50 točk), in dolžniku tudi naložil, da v vrednosti teh točk upnikove stroške postopka plača na račun organa za BPP.

Ker je torej obrazložitev izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve o priznanju stroškov (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi glede na tožbene predloge ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, ne da bi se spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj v konkretnem za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi upravičenosti do nagrade. Sodišče še dodaja da, kot sledi iz 2. člena ZUS-1, sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (37. člen in opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).