15. 9. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata obrti in podjetništva Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Avbreht, Zajc in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 15. septembra 2022

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti petega odstavka 33. člena in prvega odstavka 86. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj je vložil zahtevo za oceno ustavnosti 33. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPOPDVE), ki ureja dodatek za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19, in 86. člena ZIUPOPDVE, ki ureja dodatek za delo v rizičnih razmerah. Zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve s 14. členom Ustave, ker naj do navedenih dodatkov ne bi bile upravičene tudi osebe, ki opravljajo delo prek zunanjega izvajalca pri izvajalcu v mreži javne zdravstvene službe.

2.Ker iz navedb predlagatelja izhaja, da mu je sporna ureditev iz petega odstavka 33. člena ZIUPOPDVE, ki med upravičence do dodatka po navedeni določbi ne šteje zunanje izvajalce pri izvajalcu v mreži javne zdravstvene službe, in prvega odstavka 86. člena ZIUPOPDVE, ki krog upravičencev za navedeni dodatek med drugim določa tudi s sklicevanjem na peti odstavek 33. člena ZIUPOPDVE, je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj izpodbija peti odstavek 33. člena in prvi odstavek 86. člena ZIUPOPDVE.

B.

3.Izpodbijani določbi urejata začasna ukrepa za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19. Začasni ukrep iz petega odstavka 33. člena ZIUPOPDVE je veljal od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2021, Vlada pa je lahko ukrep podaljšala s sklepom za obdobje šestih mesecev (sedmi odstavek 33. člena ZIUPOPDVE). Veljavnost ukrepa je Vlada s Sklepom o podaljšanju veljavnosti ukrepov upravičenosti do dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19 (Uradni list RS, št. 197/21 – v nadaljevanju Sklep) podaljšala do 30. 6. 2022. Veljavnost izpodbijanega ukrepa se je torej iztekla z veljavnostjo Sklepa. Izpodbijani ukrep je na navedeno veljal od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2022.

4.Začasni ukrep iz prvega odstavka 86. člena ZIUPOPDVE je veljal od 19. 10. 2020 do preklica razglasitve epidemije. Z iztekom veljavnosti Odloka o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 73/21) 15. 6. 2021 je bila epidemija preklicana. Izpodbijani ukrep je torej veljal od 19. 10. 2020 do 15. 6. 2021.

5.Navedeno pomeni, da sta izpodbijani določbi ZIUPOPDVE med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehali veljati. Ustavno sodišče presoja praviloma le veljavne predpise. Če se z zahtevo ali s pobudo izpodbija predpis, ki v času vložitve ne velja več, odloči Ustavno sodišče o njegovi protiustavnosti oziroma zakonitost le, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Za presojo izpodbijanega predpisa bi moral torej predlagatelj izkazati obstoj pravovarstvene potrebe.

6.Reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic lahko na podlagi enajste alineje prvega odstavka 23.a člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, če so ogrožene pravice delavcev. Za vložitev zahteve sindikata morata biti torej izpolnjena oba pogoja: reprezentativnost in ogroženost pravic delavcev. Predlagatelj je izkazal prvi zakonski pogoj, ker je reprezentativni sindikat v dejavnosti. Za izpolnitev pogoja ogroženosti pravic delavcev mora predlagatelj izkazati, da izpodbijana ureditev ogroža pravice delavcev.

7.Bistvo spora v tej zadevi je neizplačilo kriznih dodatkov določeni skupini delavcev. Gre torej za spor o prikrajšanju delavcev v zvezi z denarno pravico iz delovnega razmerja. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da zgolj zmanjšanje ali poslabšanje (materialnih) pravic delavcev iz delovnega razmerja ne pomeni ogroženosti v smislu 23.a člena ZUstS.[1] Glede na to zakonski pogoj ogroženosti kot eden izmed pogojev za vložitev zahteve ni izpolnjen. Zato tudi pravovarstvene potrebe za presojo izpodbijanih določb predlagatelj ne more izkazati.[2]

8.Ker predlagatelj ni izkazal pogoja ogroženosti pravic delavcev po enajsti alineji prvega odstavka 23.a člena ZUstS, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

dr. Rok Čeferin Podpredsednik

[1]Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-233/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-236/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-192/14 z dne 4. 2. 2016 in št. U-I-252/14 z dne 11. 2. 2016.

[2]Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-233/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-236/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-192/14 z dne 4. 2. 2016 in št. U-I-252/14 z dne 11. 2. 2016.

[2]Prim. s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-303/20 z dne 10. 3. 2022, 6. točka obrazložitve, št. U-I-550/21 z dne 6. 1. 2022, 4. točka obrazložitve, in št. U-I-45/21 z dne 3. 6. 2021, 4. točka obrazložitve.