Jedro

Mnenje Komisije bi moralo biti pred izdajo odločbe posredovano tožnikoma v morebitno izjavo oziroma pripombe. Na to napotuje že načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Seznanitev tožnikov z mnenjem šele v odločbi namreč ne pomeni učinkovitega varstva pravic na način, kot jima ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, ne glede na opravljen razgovor pred Komisijo, saj v tej fazi postopka še ni bilo jasno, kakšen predlog bo Komisija organu sploh podala.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-3/2009/10 z dne 17. 1. 2011, se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Upravni organ je z odločbo, št. 181-3/2009/10 z dne 17. 1. 2011, odločil, da se pri deklici A.A., s tam navedenimi podatki, cepljenje: - proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti, - proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix ne opusti. V obrazložitvi je navedel, da sta tožnika v skladu z 22.a členom Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) z dopisom z dne 8. 1. 2008 podala predlog za opustitev celjenja mld. A.A., ki sta ga utemeljila in obrazložila z navedbami o hčerkinem zdravstvenem stanju, ki sta jih podrobneje opisala, zaradi česar ju skrbi možna reakcija na sestavine cepiva, reakcije po cepljenju pa so se že pojavljale v družini (npr. stric A.A. je po cepljenju proti tetanusu dobil multiplo sklerozo), zaradi česar sta predlagala, da Komisija odobri opustitev cepljenja. K predlogu je bila posredovana tudi zdravstvena dokumentacija. Organ je po 22. b členu ZNB poslal predlog Komisiji za cepljenje z zaprosilom za njeno strokovno mnenje po 22. c členu ZNB. Komisija je proučila predlog in poslala strokovno mnenje, ki ga je organ prejel 12. 1. 2011 in ki je sestavni del odločbe. Komisija je iz dokumentacije povzela, da štiriletna deklica do sedaj še ni bila cepljenja zaradi odklanjanja staršev. V starosti treh mesecev je bila hospitalizirana na gastroenterološkem oddelku zaradi hematohezije, izvidi opravljenih preiskav, razen povišanih jetrnih encimov, so bili v mejah normale in je po mnenju gastroenterologa deklica lahko cepljena. V starosti 16 mesecev je bila sprejeta na alergološki oddelek zaradi generalizirane urtikarije s krčevitimi bolečinami v trebuhu, ki so spontano izzvenele v eni uri. Po uvedbi diete in antihistaminika se je kožna in abdominalna simptomatika umirila. Komisija se je pri preučitvi predloga oziroma pregledu dokumentacije usmerila na razloge za opustitev cepljenja, med katere se štejejo: alergije na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Iz navedenega komisija meni, da se pri deklici cepljenje ne opusti, saj pri pregledu dokumentacije komisija ni našla zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Glede na epidemološko situacijo v Sloveniji in njeni okolici komisija celo priporoča čimprejšnje cepljenje. Upoštevajoč mnenje komisije je na podlagi 22. č člena ZNB minister za zdravje odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnika sta v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da vlagata tožbo na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlagala sodišču, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne organu v ponovno odločanje. Tožnika sta na organ vložila predlog za opustitev cepljenja z dopolnitvijo in zahtevo za razgovor pred komisijo za cepljenje. Komisija je predlog obravnavala, opravila razgovor z njima, izdelala strokovno mnenje in ga poslala na organ, ki je izdal izpodbijano odločbo. Komisija se ni opredelila do navedb o razlogih za opustitev cepljenja, izhajajočih iz zdravstvenega stanja hčere in družine, ni opravila nobenih preiskav, ki bi potrdile ali ovrgle izkazane razloge za opustitev cepljenja. Tega tudi ni storil organ pred izdajo odločbe. Ne komisija za cepljenje, ne organ pred izdajo odločbe jima niso dali možnosti izreči se o mnenju komisije (in ga imeti možnost komentirati, podati pripombe, itd.), na osnovi katerega je bila izdana odločba. Kot stranki v postopku bi morala imeti možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, vendar je nista imela. To pa predstavlja neupoštevanje pravil upravnega postopka, zaradi česar je treba odločbo odpraviti. Tako tudi naslovno sodišče v U 482/2006, U 1251/2008, U 323/2005. V 22. c členu ZNB je določeno, da mora mnenje komisije vsebovati razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja, česar pa mnenje ne vsebuje, kar je razvidno iz odločbe glede na 22. č člen ZNB. Tako sta bila 22. c in 22. č člen ZNB nepravilno uporabljena. Takšna kršitev pa predstavlja tudi kršitev 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, saj se zaradi pomanjkljive razlage in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne da preizkusiti odločbe. Odločba ne navaja nobenih razlogov, odločilnih za presojo njunih razlogov za opustitev cepljenja, niti ne razlogov za zavrnitev predloga za opustitev cepljenja. To pa kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tako tudi sodišče v zadevi U 2134/2008. Zdravnik, ki opravlja cepljenje, mora s pregledom osebe in vpogledom v zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, ki so določeni v 22. a členu ZNB. Ne glede na bolezensko stanje otroka in na opozorila tožnikov pa lečeča zdravnica ni opravila nikakršnih preiskav, da bi ugotovila vzroke bolezni in da bi izključila možnost pojava hujših stranskih učinkov po cepljenju. Tožnika sta 8. 1. 2008 pri Zdravstvenem inšpektoratu podala izjavo v okviru zapisnika o zaslišanju staršev A.A. Glede na neopravljene preiskave in druge potrebne postopke s strani zdravnice sta prepričana, da bi moralo biti dokazno breme ugotavljanja razlogov za opustitev cepljenja in dokazovanja, da cepljenje ne bo škodovalo zdravju oziroma življenju otroka, na strani toženke, ki je v vseh pogledih močnejša stranka, poleg tega pa ona zahteva cepljenje. Teh dokaznih postopkov pa toženka ni izpolnila, zaradi česar je zmotno uporabljeno materialno pravo, zmotno in nepopolno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je nato toženko po Ministrstvu za zdravje z dopisom z dne 12. 5. 2011 pozvalo, da odgovori na tožbo ter da hkrati posreduje upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Ker sodišče ni prejelo odgovora in tudi ne upravnih spisov, je z dopisom z dne 21. 6. 2011 pri organu prej navedeni poziv urgiralo. Z dopisom z dne 13. 7. 2011 je sodišče ponovno urgiralo, vendar do seje senata ni prejelo ne upravnih spisov in tudi ne odgovora na tožbo.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom, da bi moralo biti mnenje Komisije (ki je podlaga za odločbo – prvi odstavek 22. č člena ZNB) pred izdajo odločbe posredovano tožnikoma v morebitno izjavo oziroma pripombe. Na to napotuje že načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker to iz odločbe ne izhaja (sodišče pa tega tudi ne more preveriti iz upravnih spisov glede na to, da jih toženka ni poslala), je bila s tem tudi storjena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Seznanitev tožnikov z mnenjem šele v odločbi namreč ne pomeni učinkovitega varstva pravic na način, kot jima ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, ne glede na opravljen razgovor pred Komisijo, ker je bil ta opravljen pred izdelavo strokovnega mnenja, kar pomeni, da v tej fazi postopka še ni bilo jasno, kakšen predlog bo Komisija organu sploh podala.

Po presoji sodišča imata tožnika tudi prav, ko ugovarjata, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe vsebovati (med drugim) razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka). Takšno pravilo vsebuje tudi specialna določba 2. alineje prvega odstavka 22. č člena ZNB (ZNB-UPB1, Uradni list RS, št. 33/06 s spremembami in dopolnitvami), ki pravi, da mora odločba ministra vsebovati razloge za neopustitev cepljenja z obrazložitvijo. Organ bi tako moral po tem, ko je prejel mnenje Komisije (katerega je sicer pravilno povzel v svoji odločbi), to mnenje poslati nazaj Komisiji v dopolnitev, saj strokovno mnenje Komisije nima obrazložitve, kot jo zahtevata tako 3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP, kot tudi 2. alineja prvega odstavka 22. č. člena ZNB. Iz predloga tožnikov – staršev za opustitev cepljenja (ki sta ga sodišču posredovala tožnika) namreč izhajajo dovolj konkretizirane navedbe o tem, zakaj tožnika menita, da so zaradi zdravstvenega stanja njune mld. hči A.A. ter zdravstvenega stanja po cepljenju dekličinega bližnjega sorodnika podani razlogi za opustitev cepljenja, vendar pa Komisija na te navedbe ni odgovorila. Namesto tega iz mnenja izhaja le povzetek ugotovitev iz zdravstvene dokumentacije mld. deklice, navedba, da je Komisija preučila predlog staršev, prepis treh alinej iz drugega odstavka 22. a člena ZNB (kaj šteje med razloge za opustitev cepljenja) ter ugotovitev, da iz navedenega komisija meni, da se pri deklici A.A. cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Ifanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti in da se cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix ne opusti (v zadnjem delu tega stavka je sicer v odločbi navedeno, da se cepljenje ne opusti pri deklici B.B., kar pa je po oceni sodišča očitna pomota glede na vsebino zadeve). Komisija je tudi sicer navedla, da pri pregledu zdravstvene dokumentacije ni našla zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja, ter da glede na epidemiološko situacijo v Sloveniji in njeni okolici celo priporoča čimprejšnje cepljenje, vendar pa slednje ne zadošča glede na konkretne okoliščine, ki sta jih navedla tožnika v predlogu. Komisija namreč ni utemeljila, zakaj v predlogu podani razlogi ne opravičujejo opustitve cepljenja.

Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Sodišče še pripominja, da se ni spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, ker je bilo že zgoraj ugotovljeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

K 2. točki izreka: Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.