Jedro

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR in da jo je dolžan plačati v roku 15 dni na račun sodišča. 2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo pooblaščenec toženca in predlaga njegovo razveljavitev. Kot napačno graja oceno sodišča prve stopnje o žaljivosti štirih stavkov iz odgovora na pritožbo, saj ti ne vsebujejo negativnih vrednostnih sodb, ki bi bile žaljive do pooblaščenca tožnice, pač pa kvečjemu kritiko določenega ravnanja Državnega pravobranilstva. Navaja, da je z navedeno vlogo hotel izraziti predvsem veliko začudenje nad dejstvom, da se Državno pravobranilstvo ukvarja z malenkostmi, kot je pritožba za znesek dobrih 20 EUR in je izrazil pomisleke in neodobravanje glede smotrnosti in ekonomičnosti take pritožbe. Trdi, da je način pisanja ironičen in ciničen, a nikakor žaljiv, saj ne izraža zaničevanja ali podcenjevanja. Glede zadnjega stavka v zapisu navaja, da gre za splošno znano dejstvo, saj v času vlaganja pritožbe teče zakonski postopek za ukinitev Državnega pravobranilstva, kar je ideja vlade oziroma pristojnega ministrstva in ne pritožnika. Navaja, da dopušča možnost, da vsebina spornega zapisa ne sodi v kontekst odgovora na pritožbo nasprotne stranke, a to še ne pomeni, da je bil do pooblaščenca tožnice žaljiv. Sklicuje se na sodno prakso in trdi, da je njegov primer skoraj edini primer, ko je bil odvetnik kaznovan zaradi domnevnega žaljenja pooblaščenca nasprotne stranke. Sklicuje se na uporabljene izraze iz drugih sodnih odločb in trdi, da ni uporabil profanih besed na račun pooblaščenca tožeče stranke. Trdi, da se vsebina spornega dopisa ne nanaša na ravnanje sodišča, zato mu ni mogoče očitati, da naj bi rušil avtoriteto sodišča. Trdi, da z nekajstavčnim dopisom ni pretirano obremenjeval sodišča in trdi, da je obremenjevanje sodišča in morebiti celo zloraba procesnih pravic vlaganje pritožb zaradi nizkih zneskov. Dalje navaja, da mu sodišče prve stopnje ni vročilo predloga za kaznovanje pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti in absolutno bistveno kršitev postopka, zaradi česar bi bilo treba sklep razveljaviti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko predloga tožeče stranke za kaznovanje ni vročalo tožencu oziroma njegovemu pooblaščencu, ni kršilo načela kontradiktornosti. Sklepa o kaznovanju sodišče namreč ne izdaja na predlog strank, ampak po uradni dolžnosti (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča št. Cp 13/2005 z dne 1. 12. 2005). Tudi če pobudo za kaznovanje poda nasprotna stranka, to ne pomeni, da gre za tak procesni predlog, ki bi ga sodišče zaradi zagotavljanja kontradiktornosti moralo vročati v izjavo, saj sodišče nanj ni vezano.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Dalje je ugotovilo, da navedena vloga, ki je naslovljena kot odgovor na pritožbo, nima nobene zveze s pritožbo oziroma ne bi pripomogla k reševanju pritožbe tožeče stranke, ampak postopek zgolj po nepotrebnem obremenjuje.

8. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da so izjave v odgovoru tožene stranke na pritožbo ironične in cinične, kar priznava tudi sam pritožnik, vendar pa kljub temu še ne prestopajo tiste meje, ko bi bilo mogoče govoriti o žaljivosti, ki bi upravičevala izrek denarne kazni. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke. Prav tako pritožniku ni mogoče očitati, da bi z vložitvijo odgovora na pritožbo tožeče stranke postopek po nepotrebnem obremenjeval, saj imajo stranke pravdnega postopka skladno z določbo 344. člena ZPP pravico vložiti odgovor na pritožbo. Zgolj dejstvo, da je odgovor na pritožbo vsebinsko prazen oziroma da ne vsebuje odgovora na pritožbene očitke, poglede, stališča in teze oziroma da v njem ni uporabljena pravna argumentacija ter podane trditve, ki so relevantne za odločitev v postopku, pa ne more pomeniti nepotrebnega obremenjevanja postopka, ki bi upravičevalo denarno kaznovanje.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca toženca zoper sklep ugodilo in sklep razveljavilo (3. točka 365. člena v povezavi s 366. členom ZPP).