Jedro

Sodišče pri določanju višine pravične denarne odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega upošteva tako težo invalidnosti neposrednega oškodovanca, kakor tudi družinske razmere. Sestavni del slednjih je tudi okoliščina, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel vanje.

Izrek

1.) Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica mora tožniku F. V. plačati odškodnino v znesku 4.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5 % od 1.1.2002 do 18.10.2002, od tega dne pa v višini zakonskih zamudnih obresti do plačila, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Tožena stranka mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 233.664 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2002 do plačila, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V presežku se pritožba zavrne.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka."

2.) Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 60.390 SIT njenih stroškov revizijskega postopka.

3.) V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njegove žene. Toženo stranko je obsodilo na plačilo 5.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 dalje in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Toženi stranki je naložilo še, naj povrne pravdne stroške tožeče stranke v višini 292.080 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke v pretežnem delu ugodilo ter prisojeno odškodnino znižalo na 3.000.000 SIT. Ustrezno spremenjenemu uspehu je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po spremenjeni sodbi plačati 175.248 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2002 do plačila. Pritožbo tožene stranke glede prisojenih obresti za čas od 1.1.2002 do 18.10.2002 je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da vzpostavi stanje po sodbi sodišča prve stopnje. Navaja, da je poškodovanki na voljo 24 ur dnevno ter bi morala biti že iz tega razloga prisojena odškodnina bistveno višja, kot je bila pravnomočno prisojena sinu in hčerki poškodovanke. Pri poškodovanki gre za tako groteskne posledice poškodb, ki za tožnika predstavljajo hudo obremenitev in mu povzročajo hude duševne bolečine. Ne strinja se z razlogom sodišča druge stopnje, ki se je ob znižanju odškodnine sklicevalo na tožnikovo starost. Tožnik bo namreč duševne bolečine trpel vse svoje življenje. Sodišče pa bi moralo po njegovem mnenju upoštevati kot dodatno okoliščino tudi dejstvo, da tožnik kot mož odškodovanke zaradi njene posebno težke invalidnosti ne more do nje usresničevati tudi pravic svoje lastne osebnosti. Odškodnina se namreč lahko zahteva tudi zaradi svoje lastne prizadetosti, ki je v tem primeru vsekakor v vzročni zvezi s posebno težko invalidnostjo poškodovanke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Nerazumljiv je revizijski očitek, češ da bi moralo sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati tudi tožnikovo lastno prizadetost. Prav za to in za nič drugega namreč v obravnavani zadevi tudi gre. Tožnik je t.i. posredni oškodovanec. Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prim. prvi odstavek 154. člena ZOR). Razlog za ta izjemen odstop od meril siceršnjega vrednostno - kavzalnega sorazmerja med oškodovancem in oškodovalcem pa je v tako izjemnem obsegu nematerialne škode neposrednega oškodovanca, da je takšen odstop navsezadnje pravnovrednostno le upravičen. Pridevnik posredni pa ne pomeni, da bi bil posredni oškodovanec upravičen do odškodnine, tako za škodo, ki jo trpi neposredni oškodovanec kakor tudi za svojo lastno škodo, kot bi se dalo morda razumeti revizijsko stališče. Nasprotno, pomeni to, da je zaradi res katastrofalnih posledic izjemoma tudi družinski član upravičen za duševno trpljenje, ki ga sam trpi. Prav takšna razlaga izhaja tudi neposredno iz besedila tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Vsa odškodnina, ki je bila tožniku priznana, mu je bila priznana izključno za njegove lastne duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njegove žene.

Duševne bolečine so nematerialna škodna posledica. Njena izmera v denarju je zato nemogoča. Prav zaradi njene narave tudi namen odškodnine zanjo ni v odpravi škodnih posledic (ker denar tovrstne škode v nobenem primeru ne more izničiti), marveč v pravičnem denarnem zadoščenju, ki naj vsaj nekoliko olajša oškodovančevo duševno trpljenje. Poseben poudarek pa ni le na samostalniku zadoščenje, marveč tudi na pridevniku pravično. V njem se razodeva težnja pravnega reda po vrednotnem uravnoteženju med oškodovancem na eni in oškodovalcem na drugi strani. Merila za vzpostavitev takšnega vrednotnega ravnotežja je podrobneje obrazložilo na drugi in tretji strani sodbe že pritožbeno sodišče. Revident takšni konkretizaciji oporeka predvsem v delu, v katerem je pritožbeno sodišče kot eno izmed odločilnih dejstev navedlo tudi tožnikovo starost (67 let). V zvezi s tem je treba revidentu pojasniti, da na ta način nikakor ni zanikalo obstoja njegovih duševnih bolečin in njihove teže ni zmanjšalo. Pri presoji odškodnine pa je vendarle potrebno uporabiti določena objektivna merila, ob pomoči katerih je nato mogoča primerjava različnih škodnih primerov ter s tem celovita uporaba pravnega standarda pravičnega denarnega zadoščenja (načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Eno izmed teh meril so družinske razmere, katerih sestavni del je tudi okoliščina, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel vanje.

Revizijsko sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ob sicer pravilno opredeljenih materialnopravnih merilih ta v konkretnem primeru uporabilo tako, da je tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Stopnja invalidnosti neposredne oškodovanke je takšna, da je izvedenec zmanjšanje njene življenjske aktivnosti ocenil na 100 odstotkov. Samostojnega življenja ni sposobna. Zaradi poškodb možganov ne more hoditi in je vezana na invalidski voziček. Je inkontinentna. Prizadetost se odraža v nezmožnosti sodelovanja oziroma samoiniciativnosti. Govor je tih, vendar razumljiv v okviru poškodovankine borne zmožnosti komuniciranja. V celoti daje tudi videz skaženosti. Popolnoma je odvisna od drugih. Takšne dejanske ugotovitve, upoštevaje siceršnjo medsebojno predanost zakoncev, opisano na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje, terjajo prisojo višjega zneska odškodnine. Po oceni revizijskega sodišča bo obravnavan primer ustrezno umeščen med ostale primere sodne prakse s tega pravnega področja (op1), če bo tožniku prisojena odškodnina v višini 4.000.000 SIT, kar ustreza znesku 27 povprečnih povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan sojenja pred sodiščem prve stopnje.

V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je namesto na drugi stopnji sojenja priznanih 3.000.000 SIT, tožniku prisodilo 4.000.000 SIT.

Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožnik je uspel z 80 % tožbenega zahtevka. Tožena stranka je glede na tak uspeh dolžna povrniti 233.664 SIT od skupnega zneska 292.080 SIT stroškov tožeče stranke, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeni uspeh tožene stranke je po sedaj spremenjeni sodbi prepolovljen. Vendar pa tožeča stranka, ki je pritožbi nasprotovala z vložitvijo odgovora na pritožbo, s to vlogo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Revizijsko sodišče zato teh stroškov v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ni priznalo. Revizijski uspeh tožeče stranke predstavlja zvišanje odškodnine za 1.000.000 SIT v primerjavi s sodbo sodišča druge stopnje. Upoštevaje tak uspeh je revizijsko sodišče revdentu priznalo stroške v višini 450 odvetniških točk za sestavo in vložitev revizije, 90 točk za DDV ter 9 točk za pavšalizirano priglašene izdatke. Skupaj priznani stroški revizijskega postopka, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, tako znašajo 60.390 SIT. Stroškov za posvet s stranko ter za prejem in pregled revizijske odločbe sodišče tožniku ni priznalo, saj gre za neločljivo opravilo vsakokratnega revizijskega zastopanja, ki je tako zajeto že v splošni postavki.

Opomba 1: Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 680 - 691.