Jedro

Z odločitvijo o tem, ali ob spremembi obtožbe prekiniti glavno obravnavo ali ne (2. odstavek 344. člena ZKP), sodišče ne sme poseči v obdolženčeva pravna jamstva, zato je ravnanje sodišča odvisno od vsebine in obsega sprememb obtožbe oz. tega, v kolikšni meri je spremenjena situacija nova za obdolženca. Če so spremembe nebistvene, prekinitev ni potrebna.

S tem ko zagovornik ni poimensko ali drugače določno navedel prič in s povsem splošnim navajanjem vsebin, o katerih naj bi pričale, ni izkazal verjetnosti, da bi njihove izpovedbe vplivale na ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o tem, da je obsojenec vedel, da so računi lažni. Sodišče tako predlaganih dokazov ni dolžno izvesti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, od tega 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je obs. D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 200.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odmerilo 80.000,00 SIT povprečnine pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je 22.4.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obdolženca oprosti kaznivega dejanja, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da zakon ni bil kršen, zato naj se zahteva zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja:

1. da je sodišče prve stopnje po spremembi obtožnega predloga na glavni obravnavi neutemeljeno zavrnilo zagovornikov predlog, podan v skladu z 29. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS) in drugim odstavkom 344. člena ZKP, da se obrambi dodeli osemdnevni rok za pripravo. Zaradi tega ni bilo mogoče predlagati dokazov, ki bi bili nujni zaradi povsem spremenjene pravne situacije, s tem pa je sodišče storilo kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP;

2. da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 372. (verjetno mišljeno 371.) člena ZKP;

3. da je nastopilo absolutno zastaranje, saj je do zapisa v izreku sodbe navedenih računov prišlo v letu 1994. K tč. 1 V primeru spremembe obtožbe na glavni obravnavi (prvi odstavek 344. člena ZKP), sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo (drugi odstavek istega člena).

Iz navedene zakonske določbe je razvidno, da prekinitev glavne obravnave ni obligatorna. Pri odločanju o tem, ali prekiniti glavno obravnavo ali ne, sodišče ne sme poseči v obdolženčeva pravna jamstva, ki mu jih v kazenskem postopku zagotavlja že ustava, med drugim, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alinea 29. člena URS; enako tudi točka b 3. odstavka 6. člena EKČP, po kateri je navedena pravica ena od komponent pravice do poštenega sojenja, ta pa po vsebini pomeni vzdrževanje ravnovesja med pravicami obeh strank v postopku). Ravnanje sodišča je zato odvisno od vsebine in obsega sprememb obtožbe oz. tega, v kolikšni meri je spremenjena situacija nova za obdolženca. Če so spremembe nebistvene, prekinitev ni potrebna.

V konkretni zadevi je zagovornik po spremembi obtožnega predloga prosil za določen rok za pripravo obrambe zaradi priprave novih dokaznih predlogov, čemur sodišče prve stopnje ni ugodilo in v obrazložitvi sodbe (4. stran) navedlo, da sprememba ni zahtevala zagovornikove priprave, saj je tožilka iz opisa le izpustila nekatere navedbe. S tako odločitvijo se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče in kot razlog za to med drugim navedlo (3. stran sodbe), da je bila vsebina spremenjenega obtožnega predloga zajeta že v vsebini vloženega obtožnega predloga in je bil očitek obdolžencu le zožen.

Iz spisa je razvidno, da je bilo obsojencu prvotno očitano, da je sam ponaredil račune in jih nato predložil delavkama Agencije za plačilni promet (APP), torej jih uporabil kot resnične, medtem ko je v spremenjenem obtožnem predlogu ostal le očitek, da je ponarejene račune predložil delavkama APP. Res gre v tem primeru, kot to poudarja sodišče druge stopnje, za zmanjšanje kriminalne količine, res pa je tudi, da zgolj uporaba ponarejenih listin zahteva drugačne dokaze o tem, da je obsojenec vedel, da gre za lažne račune, kot če bi jih sam ponaredil. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da okrožna državna tožilka po spremembi ni predlagala novih dokazov in da je bila obsojenčeva uporaba računov z lažno vsebino (torej tudi da je vedel, da gre za take listine) ugotovljena na podlagi dokazov, izvedenih pred spremembo obtožnega predloga (pričevanja B.Š., A.J., in M.B. - 5. stran prvostopenjske sodbe). Navedene priče so bile zaslišane že v okviru preiskovalnih dejanj in že takrat sta bila pri njihovih zaslišanjih navzoča tako obsojenec kot njegov zagovornik (B. - l. št. 166, J. - l. št. 176, Š. - l. št. 178), na glavni obravnavi 30.10.2001 pa so te priče zgolj potrdile vsebino svojih izjav.

Dokazni položaj je bil torej ves čas postopka jasen, zato v tej situaciji prekinitev glavne obravnave ni bila potrebna. Seveda pa bi zagovornik glede na to, da navaja, da je bil onemogočen v predlaganju dokazov, s katerimi bi izpodbijal očitek iz spremenjenega obtožnega predloga, lahko dosegel tudi drugačno ugotovitev o (ne)potrebnosti dodelitve določenega roka obrambi za pripravo novih dokaznih predlogov, vendar pa bi moral oziroma je imel možnost vsaj v pritožbi predlagati pravno relevantne dokaze in to take, ki bi lahko v bistvenih elementih vplivali na ugotovitve v pravnomočni sodbi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti oblikovan dokazni predlog ne izpolnjuje kriterijev popolnega dokaznega predloga, takega, ki ga je sodišče dolžno izvesti. Tako je zagovornik v pritožbi v zvezi z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja izrazil stališče, da bi sodišče moralo zaslišati ustrezne priče, trgovce in poslovodje zaradi preverjanja, koliko blaga je bilo dejansko kupljenega po posameznih računih, ter fakturista, ki bi povedal za kaj in na kakšni podlagi je izdajal račune; v zahtevi pa, da bi bilo treba za dokazovanje, da obdolženec ni vedel, da uporablja lažne poslovne listine kot resnične, zaslišati njegove delavce, ki so pisali te račune, in sicer na kakšni podlagi je prišlo do zapisa spornih računov in kaj je obdolženec v zvezi s temi listinami sploh vedel. Ker morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sme sodišče zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. S tem ko zagovornik ni poimensko ali drugače določno navedel prič in s povsem splošnim navajanjem vsebin, o katerih naj bi pričale, ni izkazal verjetnosti, da bi njihove izpovedbe vplivale na ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o tem, da je obsojenec vedel, da so računi lažni.

Glede na to kršitev določba drugega odstavka 344. člena ZKP ni bila kršena.

K tč. 2 Kršitev ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

K tč. 3 Kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje bi absolutno zastaral v šestih letih od storitve (5. točka prvega odstavka 111. člena v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ - Ur. l. RS, št. 63/94). Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno 12.1.1996, višje sodišče pa je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odločilo 8.1.2002, absolutno zastaranje ni nastopilo. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zato ni podana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.