Jedro

Tožnica je bila že od prvega dne (30. 4. 2010) zaradi možganske kapi nepokretna, nesposobna hoje, po odvajalih nečista, imela je hlačne plenice in se ni mogla samostojno hraniti, oblačiti, slačiti. Šele po izvajanju intenzivne fizioterapije v negovalni bolnišnici je bilo pri njej doseženo izboljšanje zdravstvenega stanja. Ne glede na to, da se je v obdobju od 30. 4. 2010 do 28. 6. 2010 še zdravila oziroma da je bila na medicinski rehabilitaciji, je že od 30. 4. 2010 potrebovala pomoč in postrežbo najmanj za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Za takšen obseg dodatka za pomoč in postrežbo bilo stanje že 30. 4. 2010 dokončno oziroma se je zdravstveno stanje v času zdravljenja iz stanja, ko tožnica ni bila sposobna opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, izboljšalo na stanje, ko ni sposobna opravljati le večine osnovnih življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 in odločbo št. ... z dne 25. 11. 2010 (I. točka) in odločilo, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v znesku 142,68 EUR na mesec od 1. 5. 2010 z vsemi uskladitvami od tedaj dalje (II. točka). Obenem je odločilo, da je toženec zapadle neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezen znesek moral biti izplačan, pa do plačila, dolžan izplačati tožnici v 8 dneh po pravnomočnosti te sodbe ter ji povrniti stroške tega postopka v znesku 94,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila (III. In IV. točka).

Zoper sodbo v II. točki izreka je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 142,68 EUR na mesec od 28. 6. 2010 dalje z vsemi uskladitvami. Navaja, da se ne strinja z datumom priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožnica doživela možganski infarkt 30. 4. 2010 in je bila sprejeta v bolnico in je bila v njej do 14. 5. 2010, nato je bila premeščena v negovalno bolnišnico, kjer je bila od 14. 5. 2010 do 28. 6. 2010. Šele v odpustnici z dne 28. 6. 2010 so dokazani tudi zdravstveni razlogi, da je možno tožnici priznati potrebo po pomoči in postrežbi druge osebe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb in ne že z dnem 30. 4. 2010, kot je zmotno ugotovilo sodišče. Tudi sicer se po mnenju toženca dodatek za pomoč in postrežbo priznava zavarovancem, kadar gre za trajne zdravstvene težave, ki osebo onesposabljajo za opravljanje dnevnih aktivnosti, kot je to določeno v 139. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Pri tožnici so razvidne trajne zdravstvene težave z dnem 28. 6. 2010. Razen tega je bila tožnica šele z dnem 28. 6. 2010 odpuščena iz bolnišnice v domače okolje oziroma v Dom starejših občanov, pred tem datumom pa je bivala v bolnišnici in je imela v času bolnišničnega zdravljenja oskrbo na razpolago iz zdravstvenega zavarovanja. Ker dodatek za pomoč in postrežbo pomeni finančno pomoč za večjo angažiranost pri oskrbi bolnika, meni, da tožnici pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v času bolnišničnega zdravljena, to je od 1. 5. 2010 do 27. 6. 2010 ne pripada, ker je to oskrbo prejela v zdravstveni ustanovi. Meni pa, da tožnica z dnem 28. 6. 2010 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in ne od 1. 5. 2010, kot je to odločeno v 2. točki izreka te sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila tožnica v celotnem obdobju od 30. 4. 2010 do 25. 10. 2010 odvisna od tuje nege in pomoči in ne šele od dneva pregleda pri osebni zdravnici dne 25. 10. 2010. Dodatek za pomoč in postrežbo se glede na določbo 139. člena ZPIZ-1 v zvezi s 137. členom res priznava upokojencem, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja oziroma opravljati večine navedenih osnovnih življenjskih potreb. Vendar pa je odvisno, kakšne posledice imajo ugotovljene trajne spremembe za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Glede na takšno dikcijo citirane določbe imajo trajne spremembe za posledico nezmožnost opravljanja vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, odvisno torej, za kakšne zdravstvene spremembe oziroma prizadetost gre. V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi dokumentacije ugotovilo, da je bila tožnica že od prvega dne (30. 4. 2010) zaradi možganske kapi nepokretna, nesposobna hoje, po odvajalih nečista, imela je hlačne plenice in se ni samostojno hranila, oblačila, slačila in ker ni mogla skrbeti sama zase, je bila po zaključenem zdravljenju (14. 5. 2010) nameščena v negovalno bolnišnico v .... Kot navaja tudi pritožba, je bilo pri tožnici šele ob odpustu 28. 6. 2010 ugotovljeno stanje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za večino osnovnih življenjskih potreb. Torej je bilo pri tožnici šele po izvajanju intenzivne fizioterapije v negovalni bolnišnici doseženo izboljšanje zdravstvenega stanja v primerjavi s stanjem 30. 4. 2010. Vendar je tožnica, ne glede na to, da se je v obdobju od 30. 4. 2010 do 28. 6. 2010 še zdravila oziroma bila na medicinski rehabilitaciji, že od 30. 4. 2010 potrebovala pomoč in postrežbo najmanj za dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ker je za takšen obseg dodatka za pomoč in postrežbo bilo stanje že 30. 4. 2010 dokončno oziroma se je zdravstveno stanje v času zdravljenja iz stanja, ko tožnica ni bila sposobna opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, izboljšalo na stanje, da ni sposobna opravljati le večine osnovnih življenjskih potreb.

Glede na takšno stanje je pritožba toženca neutemeljena. Razen tega se na stanje, ugotovljeno ob odpustu iz negovalne bolnišnice na dan 28.6. 2010 in od tega dne priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, toženec sklicuje prvič šele v pritožbi. Na podlagi določbe 337. člena so zato takšne navedbe in predlog neupoštevne in neutemeljene. Neutemeljeno pa pritožba vztraja tudi na tem, da je bila tožnica šele z dnem 28. 6. 2010 odpuščena iz bolnišnice v domače okolje oziroma v Dom starejših občanov in da je pred tem datumom bivala v bolnišnici. Glede na 6. odstavek 168. člena ZPIZ-1 se dodatek za pomoč in postrežbo ne izplačuje upravičencu za obdobje, ki ga je preživel v bolnišnici ali kakšnem drugem stacionarnem zavodu in sicer za čas nad 6 mesecev takšne oskrbe. Tožnica pa v bolnišnici ni preživela nad 6 mesecev. Razen tega se citirana določba nanaša na izplačevanje in ne na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Glede na vse obrazloženo, ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba v izpodbijanem delu pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevalo tudi določbo 359. člena ZPP in glede priznanja dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilo v škodo tožene stranke.