Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v poroštveni izjavi podatke vpisovala naknadno, zato toženca v trenutku, ko sta podpisovala poroštveni izjavi, nista vedela za težo svoje obveznosti in se nista mogla zavedati svojega pravnega položaja. Ker ob podpisu poroštvenih izjav obličnostni pogoj ni bil izpolnjen, tožencev poroštveni izjavi ne zavezujeta.

Izrek

1. Pritožbam se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem, drugem in tretjem odstavku spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, v petem odstavku pa tako, da je dolžna tožeča stranka prvemu tožencu plačati 1.030,05 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 1.731,58 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna prvem tožencu povrniti 822,27 EUR stroškov pritožbenega postopka, drugi toženki pa 822,27 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 1. 2006, opr. št. I P 805/2005-45, v prvem odstavku izreka toženca obsodilo na nerazdelno plačilo v drugem in tretjem odstavku izreka navedenih zneskov (po pogodbah št. 9940904 in št. 9940954), glede vtoževanih zneskov po pogodbah št. 9940985 in št. 9941009 pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (četrti odstavek). Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da tožeči stranki nerazdelno povrneta njene pravdne stroške v višini 541.461,52 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (peti odstavek).

Zoper obsodilni del sodbe (tj. zoper prvi, drugi, tretji in peti odstavek) sta pritožbe po svojih pooblaščencih pravočasno vložila toženec in toženka, slednja po obeh svojih pooblaščencih.

Toženec v pritožbi navaja, da vztraja pri trditvi, da poroštvena izjava, datirana z dnem 20. 10. 1994, na kateri je njegov podpis ter žig družbe S., d. o. o., ne more predstavljati ustrezne podlage za izterjavo dolga od toženca. Sodišče je sledilo izpovedbi priče, da je odtisnjen žig pomota, čeprav je priča sama izpovedala, da so stranke kasneje opozarjali, da žiga ob podpisu fizične osebe ne sme biti. Nadalje navaja, da je treba celotno poroštveno izjavo presojati v luči, da je banka podatke vnašala naknadno, torej ob podpisu poroka še ni bilo znano, da bodo sklenjene druge pogodbe. Če drži, kar je ugotovilo sodišče, potem poroštveni izjavi predstavljati ponarejeni listini, kar predstavlja tudi kaznivo dejanje. Če pritožbeno sodišče tem navedbam ne bi sledilo, pa toženec navaja, da vztraja pri vseh doslej postavljenih ugovorih, zlasti glede spremembe tožbe in zastaranja zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo prepovedi obrestovanja obresti in odločbe Ustavnega sodišča glede teka obresti za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ. Navaja še, da je nepravilna odločitev o stroških, saj ni mogoče govoriti o 100% uspehu po temelju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu S. R., navaja, da ne more odgovarjati za obveznosti izbrisane družbe S., d. o. o., saj tožeča stranka ni pravočasno uvedla postopka zoper ustanovitelje. Navaja, da iz kreditnih pogodb ne izhaja, da bi bilo kot oblika zavarovanja dogovorjeno tudi poroštvo. Tožeča stranka ni izkoristila zavarovanj kredita, ki so bila dogovorjena s pogodbo, sodišče prve stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo. Nadalje navaja, da ji je bila poroštvena pogodba podtaknjena v podpis in je ne bi podpisala, če bi vedela, kaj podpisuje. Izjava je bila podpisana bianco, naknadno vpisovanje pa je zelo huda kršitev in predstavlja celo kaznivo dejanje. Toženka ni imela nobenega pooblastila družbe za sklepanje kreditnih pogodb niti ni imela svojega podpisa deponiranega pri banki, ampak le pri takratni SDK, torej je povsem napačen zaključek sodišča, da je imela pooblastilo za zastopanje družbe. Toženka ni imela nobenega interesa, da bi bila porok kreditnih pogodb. Zaradi vsega navedenega je poroštvena izjava nična. Navaja še, da bančna uslužbenka ni pravočasno unovčila drugih oblik zavarovanja, zato je skušala svojo napako sanirati tako, da je toženki v podpis med drugimi listinami podtaknila tudi poroštveno izjavo. Toženka je za S., d. o. o., opravljala knjigovodske posle in zanjo ni prevzemala nobenih obveznosti. Navaja še, da je kredit zavarovala banka, ne pa dolžnik, zato je sodišče v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Podrejeno toženka ugovarja še obrestim, saj te po uveljavitvi OZ in odločitvi Ustavnega sodišča ne smejo preseči glavnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V pritožbi, vloženi po pooblaščencu M. S., pa toženka kot bistveno navaja, da je uvodu pritožbe nepravilno naveden njen priimek, zato predlaga, da sodišče to napako popravi. Nadalje navaja, da poroštvo kot oblika zavarovanja v kreditnih pogodbah ni bila predvidena, da je poroštveno izjavo podpisala bianco ter da pritožnica za podpis kreditne pogodbe niti ni imela pooblastila, podpis pa je imela deponiran le pri SDK, ki ni bila banka. Ker temeljni posel sploh ni bil sklenjen, tudi toženka kot porokinja ne more odgovarjati. Očitno je tožeča stranka v bianco izjavo podatke vpisovala naknadno (del je napisan z roko, del pa s tipkalnim strojem), tožeča stranka pa pooblastila za izpolnitev niti ni predložila. Glede na te ugotovitve sodišče ne bi smelo slediti izpovedbi P.. V poroštveni izjavi so navedene vse pogodbe, tudi tiste, ki so bile sklenjene kasneje, kar pomeni, da se ob podpisu ni vedelo, kakšna bo višina kredita. Prav tako obstoji velika razlika med samim zneskom po kreditnih pogodbah in po poroštveni izjavi. Poroštvena izjava je bila očitno bianco, tožeča stranka pa je vanjo naknadno vpisala podatke, po tem, ko je seštela glavnice, prištela obresti in s tem pokrila celotni dolg. Tako ravnanje tožeče stranke ne more uživati pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi P., ne da bi pojasnilo, zakaj ji verjame, in ne da bi razčistilo nasprotje z izpovedbo toženke. Navaja še, da je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je avtomatično štelo, da sta toženca odgovorna za vse kredite, ki izvirajo pred podpisom poroštvene pogodbe. Tožeča stranka je kot banka ravnala malomarno in pri tem ni ravnala kot dober strokovnjak bančnega poslovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na vročene pritožbe odgovorila in navaja, da iz ugotovitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 10. 2005, opr. št. I Cp 1534/2004, izhajajo naslednja relevantna dejstva, in sicer, da je bila med pravdnima strankama sklenjena poroštvena pogodba, da ne drži, da toženec poroštva ni prevzel kot fizična oseba, da opustitev uveljavljanja poplačila iz drugih oblik zavarovanja ne nudi opore za uporabo 1012. člena ZOR ter da ne drži, da pogoj pismenosti ne bi bil izpolnjen zato, ker je v poroštveni pogodbi naveden podatek o kreditnih pogodbah, na katere se nanaša. Višje sodišče je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti višino dolga, za katero poroka odgovarjata. Le slednje je lahko predmet ponovljenega postopka, zato vse pritožbene navedbe tožencev, ki presegajo ta okvir, niso dopustne in jih je treba zavrniti. V nadaljevanju odgovora tožeča stranka kratko povzema te pritožbene navedbe tožencev in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče vse pritožbe zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbe so utemeljene.

Uvodoma mora pritožbeno sodišče, zlasti glede na navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbe, pojasniti naslednje: pravnomočna postane le sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, in sicer le v delu, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (primerjaj prvi odstavek 319. člena Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da pravnomočen vselej postane le izrek sodbe sodišča prve stopnje, nikdar pa razlogi (obrazložitev), ki so sodišče vodili k tej odločitvi, pa tudi izrek šele tedaj, ko odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo (bodisi, da pritožba do izteka pritožbenega roka ni vložena, bodisi, da je bila pritožba zavrnjena). Kadar pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo s sklepom razveljavi (t. i. razveljavitveni sklep), to pomeni, da v tej zadevi še ni pravnomočno odločeno in razveljavljena odločitev, tj. njen izrek, še manj pa razlogi, ne vežejo nobene od udeleženih pravnih strank. Razveljavitveni sklep ima določene učinke le med sodiščema prve in druge stopnje, saj mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje (prvi odstavek 362. člena ZPP), kar pa nikakor ne pomeni, da dejstva, ugotovljena v prvi, tj. razveljavljeni sodbi, štejejo za že ugotovljena. Nasprotno, sodišče prve stopnje mora v ponovljenem sojenju ponovno izvesti celoten dokazni postopek, na podlagi katerega na novo ugotavlja dejstva, pomembna za odločitev, kar seveda pomeni, da so lahko ugotovljena dejstva tudi drugačna od tistih, ki so bila ugotovljena ob prvem sojenju. Zaradi navedenega ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da so pritožbene navedbe tožencev, ki presegajo okvir ugotavljanja višine njunega dolga, nedopustne in jih je treba zavrniti.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje stopnje oblikovalo izčrpno in prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožbene navedbe tožencev v ničemer ne omajejo. Ugotovilo je naslednja pravno-relevantna dejstva: – poroštveni izjavi sta datirani na dan 20. 10. 1994, medtem ko so bile kreditne pogodbe sklenjene dne 23. 9. 1994, 20. 10. 1994, 9. 11. 1994 in 23. 11. 1994, kar pomeni, da sta bili zadnji dve kreditni pogodbi sklenjeni po podpisu poroštvenih izjav; – toženka je poroštveno izjavo podpisala 20. 10. 1994, kar zajema poroštvo za kreditni pogodbi z dne 23. 9. 1994 in 20. 10. 1994, ne pa pogodb z dne 9. 11. 1994 in in z dne 23. 11. 1994, ki sta bili sklenjeni kasneje; – podatki o številkah kreditnih pogodb v poroštveni izjavi so bili vneseni naknadno, saj se ob podpisu poroštvene izjave še ni vedelo, da bodo sklenili še druge pogodbe; – poroštvena izjava enako zavezuje tudi toženca, saj jo je podpisal 20. 10. 1994; – poleg toženčevega podpisa je tudi žig družbe, vendar šteje, da je toženec poroštvo prevzel kot fizična oseba, saj je bil žig na poroštveno pogodbo odtisnjen pomotoma; – toženka je imela pooblastilo družbe S., d. o. o., za sklepanje kreditnih pogodb; – v vseh kreditnih pogodbah je določeno, da uporabnik kredita za zavarovanje predloži eno bianco menico z menično izjavo in tri bianco podpisane akceptne naloge s pooblastilom za izpolnitev; – poleg tega je bila predvidena možnost vknjižbe zastavne pravice v korist banke za znesek kredita, ki pa je v vseh štirih pogodbah ostala neizpolnjena; – v vseh štirih pogodbah so bila dogovorjena tudi druga zavarovanja.

Na podlagi povzetih dejstev je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta poroštveni izjavi dani pisno, v njiju pa je naveden podatek, na katere kreditne pogodbe se nanašata, zato je zadoščeno pogoju obličnosti po 998. členu ZOR ter sta toženca kot poroka in plačnika solidarno dolžna plačati tožeči stranki še neplačane obresti po pogodbi št. 9940904 ter glavnico in pripadajoče pogodbene obresti po pogodbi št. 9940954. Taka presoja sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena OZ (Ur. list. RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi, v 998. členu določa, da poroštvena izjava poroka zavezuje le, če je dana pisno. Sodišče prve stopnje je to določbo interpretiralo s stališča jezikovne razlage, spregledalo pa je namen, zaradi katerega je določena strožja obličnost: varstvo poroka pred prenagljenostjo in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. S poroštveno izjavo se porok drugi stranki, tj. upniku, neodplačno zaveže, da bo jamčil za tujo obveznost, zato ga določba 998. člena ZOR posebej varuje. Tak namen obličnosti pa terja, da mora biti v pisni poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena oziroma ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 998. člena ni izpolnjen (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 1. 2007, opr. št. II 232/2005). V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v poroštveni izjavi podatke vpisovala naknadno, zato je kot na dlani zaključek, da toženca v trenutku, ko sta podpisovala poroštveni izjavi, nista vedela za težo svoje obveznosti in se nista mogla zavedati svojega pravnega položaja. Ob tem tudi ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka strokovnjak s področja bančništva, katerega velik del predstavlja ravno sklepanje kreditnih pogodb in oblik zavarovanj (med njimi je tudi poroštvo) v zvezi s temi pogodbami, medtem ko toženca nista gospodarska subjekta niti strokovnjaka s tega področja. Ker ob podpisu poroštvenih izjav obličnostni pogoj iz 998. člena ZOR ni bil izpolnjen, tožencev ti dve izjavi ne zavezujeta, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP pritožbam tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem, drugem in tretjem odstavku spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (še v preostalem) zavrnilo.

Zaradi spremembe sodbe sodišče prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženca v pritožbi odmere stroškov ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo tiste stroške, ki jima jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj so ti materialnopravno pravilno odmerjeni. Tožencu je sodišče prve stopnje stroške odmerilo na 1.030,05 EUR (prej 246.840,00 SIT), toženki pa na 1.731,58 EUR (prej 414.948,00 SIT), kar vse jima je sedaj dolžna povrniti tožeča stranka.

Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče priznalo na podlagi stroškov, ki sta jih toženca priglasila v pritožbah. Toženec je priglasil 750 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke 0.46 EUR znaša 345,00 EUR, povečano za 20% DDV pa 414 EUR. Materialni stroški znašajo 6,9 EUR, sodna taksa za pritožbo pa 401,37 EUR, tako je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti skupaj 822,27 EUR stroškov pritožbenega postopka. Toženka je sicer vložila dve pritožbi, vsako po drugem pooblaščencu, vendar ji je pritožbeno sodišče ob upoštevanju kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), priznalo stroške le za eno. Za sestavo pritožbe je priznalo 750 točk, t. j. 345 EUR, s povečanim 20% DDV pa 414,00 EUR. Materialni stroški znašajo 6,5 EUR, taksa za pritožbo pa 401,37 EUR, tako, da je tožeča stranka skupaj dolžna povrniti toženki 822,27 EUR stroškov pritožbenega postopka. V primeru zamude je dolžna tožnici plačati, v skladu z določbo 378. člena OZ zakonske zamudne obresti od dne, ko se bo iztekel prostovoljni rok za plačilo stroškov (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).